Dr. Janko Mikula, duhovnik iz fare Loče in avtor besedila »Rož, Podjuna, Zila«

8. aprila 1988, je v daljnem Sydneyu umrl dr. Janko Mikula. Rodil se je 29. oktobra 1904 na Hribru ob Baškem jezeru v fari Loče. Ker je že v otroških letih pokazal številne talente, so ga starši po osnovni šoli v Ločah poslali na humanistično gimnazijo v Celovec. Izobraževalna pot se je nadaljevala v Rimu na papeški Gregorijanski univerzi, kjer je od 1926 do 1929 študiral šolastično filozofijo in opravil doktorat. Tukaj je spoznal Josefa Köstnerja, kasnejšega krškega škofa, s katerim sta bila vseskozi prijateljsko povezana. Verjetno je kot študent vsaj v poletnih mesecih sodeloval s Klubom slovenskih koroških akademikov. V njegovi zapuščini najdemo več vabil študentske organizacije. Tako na primer vabilo na počitniški sestanek v Logi vasi 10. in 11. avgusta 1926. Vabilo je podpisal predsednik kluba Janko Tischler. Med drugim je na tem srečanju predaval učitelj Franc Aichholzer, ki je kot Mikula bil iz fare Loče ob Baškem jezeru. Od leta 1929 do 1933 je Janko Mikula študiral teologijo v Celovcu. Ob študiju je opravljal nalogo generalnega prefekta. Potem ko je bil 29. junija 1932 v Celovcu posvečen v duhovnika, je 4. julija pel novo mašo v Ločah. Novomašni pridigar mu je bil koroški rojak ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki mu je podaril križ umtenika Toneta Kralja. Mikula in Rožnam sta se dobro poznala in si tudi dopisovala. 
Svojo prvo službo je nastopil kot provizor v gorski fari Slovenji Plajberk in v Brodeh. Leta 1939 je prevzel faro Hodiše, ki jo je moral pod nacionalsocialističnim pritiskom zapustiti Janez Starc, vsestransko dejavni duhovnik in deželni poslanec, ki je nazadnje služboval v Št. Lenartu pri Sedmih studencih. Mikulo in Starca je vezalo tesno prijateljstvo. Starc mu je bil očetovski prijatelj, ki ga je lahko vprašal za nasvet. Dejstvo, da ga je Mikula nasledil v Hodišah in tudi za krajši čas prevzel faro Otok, ju je le še bolj povezovalo. Svoje spomine na prijatelja Janeza Starca je Janko Mikula zabeležil v posebni knjižnici pod naslovom »Župniku Janezu Starcu v spomin. Ob prvi obletnici smrti dne 1. maja 1954«. V njej Mikula opisuje 30 let prijateljstva s Starcem. Na začetku je pešpot, ki jo je prehodil od svojega rojstnega kraja Hribr preko Loč, Pečnice, Rožeka, Žoprač, Loge vasi in Škofič do Hodiš. Tukaj je prvič srečal Starca in o njem med drugim zapisal: »In bolj živo se zavedam, da sem v vseh koroških dušnopastirskih postajah stopal po tvojih sledovih«.

Vojna in začetek svetovnega popotovanja
 
Kmalu po drugi svetovni vojni se je začelo obdobje svetovnega popotovanja dr. Janka Mikule. Že med vojno je pokazal čut za težaven položaj izseljencev. Blagoslavljal jih je pred deportacijo, kar je kreisleiter Potočnik sledeče komentiral: »Hodiški župnik je videl potrebo, da izdajalce pred odhodom še blagoslovi. S tem je ta mož priznal svojo povezanost s sovražnikom«. Nacisti so ga obdolžili sodelovanja s partizani in ga od 24. januarja 1945 do 4. maja 1945 vrgli v ječo.
Po končani vojni je pomagal slovenskim beguncem. Njihova usoda in izkušnje, ki jih je Mikula naredil v minulih letih, so v njem rodile misel, da bi zapustil Koroško. Naučil se je angleščine in se leta 1952 odpravil v tujino. Od takrat naprej je služboval med Slovenci, Hrvati in drugimi slovanskimi narodi v Avstraliji. Postaje njegovega delovanja kot dušni pastir: mesto Perth v provinci Western Australia, New South Wales, Sydney in glavno mesto Avstralije Canberra. Bil ni le dušni pastir, pomagal je tudi priseljencem, da so se lažje znašli v novi domovini. Potem ko je odšel, kar nekaj let ni videl rojstnega kraja. Šele po desetih letih se je prvič vrnil v kraje ob Baškem jezeru. Kasneje so obiski domovine postajali številnejši. Poletne mesece je običajno preživljal v Evropi, ostalo leto pa v Avstraliji. 4. julija 1982 je v Sydneyu imel zlato mašo in jo ponovil v Podgorjah. Ko je bil na Koroškem je pomagal sobratom posebej v fari Škocjan. 

Njegova zapuščina

V spomin svojemu očetovskemu prijatelju Janezu Starcu je dr. Janko Mikula napisal omenjeno knjižico. Spomnil pa se je še drugih sobratov med drugim župnika Andreja Einspielerja, o katerem je v Nedelji leta 1939 objavljal življenjepis. Ob pridigarski literaturi je pisal tudi še daljša razmišljanja kot na primer: »Mi pa smo upali...!« - Velikonočne misli koroškega Slovenca, v katerem osvetljuje položaj koroških Slovencev v Avstriji. Bil je tudi priljubljen referent. Tako je imel referat za dušnopastirski tečaj v Tinjah dne 20.9.1934 na temo »Družina in župnija«. Ukvarjal se je tudi s pisanjem dramaturških besedil, kar izpričuje fragment besedila z naslovom »Drabosnjak Kristusovo rojstvo (Po rokopisnih vlogah priredil dr. J. Mikula) Hodiše 1946/47«, ki ga najdemo v njegovi zapuščini. V zgodovinski spomin Slovencev pa se je dr. Janko Mikula nedvomno zapisal z besedilom pesmi »Rož, Podjuna, Zila«, ki ga naj bi zapisal ob smrti Vinka Poljanca, ki je umrl 1938 in velja za prvo žrtev med koroško-slovensko duhovščino. Za melodijo in zborovsko priredbo je poskrbel skladatelj Pavle Kernjak. Ob Treiberjevi »Nmav čriəz izaro«, ki opeva Baško jezero, velja pesem »Rož, Podjuna, Zila« za drugo himno koroških Slovencev. Zelo verjetno je, da je njegova zapuščina še bolj obširna, dobro bi bilo čim več zbati in oceniti.  

Za dr. Janka Mikulo je bil značilen bister um in vzorna gostoljubnost. Imel je voditeljsko naravo, a je znal tudi poslušati. Sredi 80ih let se je po upokojitvi kot dušni pastir za Slovence in druge slovanske skupnosti v Avstraliji pripravljal na dokončni povratek v svojo domovino, na Koroško. Tukaj je na Hribru obnovil dom staršev. V pismu avgusta 1985 nadškof Sydneya E. Clancy škofu Kapellariju poroča, da se je Janko Mikula v Avstralijo še enkrat vrnil le zato, da bi tukaj vse uredil in se želi za vedno vrniti v Avstrijo. Vendar, tako nadškof Clancy, se je njegovo zdravje poslabšalo in ga bo treba v Avstriji primerno oskrbovati. Do tega povratka pa ni več prišlo. Bolezen ga je  priklenila na postelj. Ločani so dr. Janka Mikulo 5. maja 1988 spremljali k zadnjemu počitku na domačem pokopališču. Mašo zadušnico so vodili številni sobratje Sodalitete. Pel je domači cerkveni zbor.     

(Viri in slikovni material: Archiv der Diözese Gurk, Personalakte Dr. Mikula Johann; zapuščina dr. Janka Mikule, ki jo hrani dr. Christian Käfer; Janko Zerzer, Dobri pastirji. Naši rajni duhovniki, Celovec 2006; Nedelja 24.4.1988; spletna stran SPD Kočna)

Dr. Janko Mikula, Priester aus der Pfarre Latschach und Autor des Liedes »Rož, Podjuna, Zila«

Am 8. April 1988 verstarb im fernen Sydney Dr. Janko Mikula. Am 29. Oktober 1904 wurde er in Oberaichwald in der Pfarre Latschach geboren. Nach der Volksschule in Latschach besuchte er das humanistische Gymnasium in Klagenfurt. Sein weiterer Bildungsweg führte ihn nach Italien. An der päpstlichen Universität Gregoriana in Rom beschloss er sein Studium mit dem Doktorat. Hier lernte er Josef Köstner kennen, den späteren Guker Bischof kennen. Am 29. Juni 1932 wurde er in Klagenfurt zum Priester geweiht und feierte seine Primiz am 4. Juli 1932 in Latschach.
Nach einer Kaplanstelle in Ferlach wurden ihm die Pfarren Windisch Bleiberg und Loibltal übertragen. 1939 übernahm er von seinem väterlichen Freund Janez Starc die Pfarre Keutschach. Mit Janez Starc, der ein vielseitiger Priester und Landtagsabgeordneter der Kärntner Slowenen in der Ersten Republik war, verband ihn eine langjährige Freundschaft. Dr. Janko Mikula betreute in dieser Zeit auch die Pfarre Maria Wörth.
Während des Zweiten Weltkrieges hatte er sich der auszusiedelnden Personen angenommen. Vor deren Weg in eine ungewisse Zukunft wollte sie der Priester segnen und wurde dafür von den Machthabern gerügt. Die Nationalsozialisten machen ihm den Vorwurf mit den Partisanen Kontakt zu haben und warfen ihn vom 24. Jänner 1945 bis 4. Mai 1945 in’s Gefängnis.
Die Erfahrungen der Zwischenkriegszeit und des Zweiten Weltkrieges hatten Spuren hinterlassen. Schon bald nach dem Zweiten Weltkrieg begann eine langjährige „Pilgerreise“. Dr. Janko Mikula brachte sich selbst die englische Sprache bei und ging 1952 nach Australien. Hier fand er seine zweite Heimat und wirkte als Priester unter Emigranten, darunter Slowenen, Kroaten und Angehörigen anderer Volksgruppen. Die Stationen seiner Seelsorge in Australien waren Perth in der Provinz Western Australia, New South Wales, Sydney und die Hauptstadt Australiens Canberra. Je älter er jedoch wurde, umso stärker zog es ihn zu seinen Wurzeln nach Kärnten zurück. Immer häufiger besuchte es seine Heimat.
Dr. Janko Mikula war eine vielseitige Persönlichkeit und bekannt für seine Gastfreundlichkeit. Als bleibende Hinterlassenschaft ist sein Text zum Lied »Rož, Podjuna, Zila« zu bewerten. Dieses Lied wurde zu einer Hymne der Kärntner Slowenen. Vertont wurde es von Pavle Kernjak, einem Kärntner-slowenischen Komponisten.
Dr. Janko Mikula wollte seinen Lebensabend im Elternhaus in Oberaichwald verbringen. Eine Krankheit hat dies jedoch verhindert. Am 5. Mai 1988 wurde er am Latschacher Friedhof beigesetzt.

mag. Simon Trießnig