Leta 811 je cesar Karl Veliki določil reko Dravo za severno mejo akvilejskega patriarhata, od koder je izšlo prvo pokristjanjenje Karantanije.

Fara »Ras« (Rožek), h kateri je spadal Št. Jakob, je po listinah omenjena prvič leta 1106.
Med leti 1136 in 1161 je ustanovil cerkev svetega Jakoba štajerski mejni grof Ottokar III. kot lastno cerkev in jo podaril benediktinskemu samostanu v Osojah; s tem je povezana tudi izločitev iz rožeške fare.
V letu 1169 je imenovan kot župnik »Joannes, plebanus de Rase«.
Št. Peter pa najdemo v listini prvič omenjenega leta 1171.
V letu 1267 je imenovan osojski opat za arhidiakona nad Št. Jakobom.
V času turkških napadov 1473 – 1483 so se uničile farna cerkev in cerkev v Št. Petru, isto usodo je utrpela vas Podgrad, današnji Št. Jakob. Na novo sezidano cerkev Svetega Jakoba je škof Valaresus leta 1489 ali pa pomožni škof Grimano leta 1498 blagoslovil.
Proti koncu 16. stoletja so osojski opati ustanovili poletno prestolnico, današnje župnišče, ki so jo leta 1726 prvič prezidali.
Po razpustu akvilejskega patriarhata leta 1751 je spadala šentjakobska fara s tedanjo podružnico Podgorje za nekaj časa k goriški nadškofiji.
V letu 1783 razpusti Jožef II. osojski samostan. Po jožefinski škofijski regulaciji v letu 1786 pripada šentjakobska fara krški škofiji, h kateri spada še danes.
1787 se loči beneficium Podgorje, ki postane samostojna fara.
Med francosko zasedbo (1797 - 1813) oziroma v času ilirskega kraljestva (1809 - 1813) spada šentjakobska fara k ljubljanski škofiji in se cerkveno oskrbuje iz Beljaka. Leta 1888 pride zaradi ločitve od Rožeka do ustanovitve občine Št. Jakob v Rožu, pri čem farne meje obstanejo. Tako spada v rožeški tržni občini ležeča podružnica Šentjanž k šentjakobski fari.
Gradba železnice in predora skozi Karavanke med leti 1901 do 1906 povzroči velike socialne spremembe. 30.9.1906 blagoslovi knezoškof Dr. Josef Kahn v Podrožčici to novo progo.
V letu 1904 je začel župnik Matej Ražun z zbirko denarnih sredstev za gradnjo šolskega zavoda, ki naj bi zagotovil slovensko ljudsko šolo ter gospodinjsko šolo za dekleta. Temeljni kamen za to Narodno šolo se je polegel 14. julija 1907 in že 3. novembra 1908 je ljudska šola odprla svoja vrata. Vzgojno delo pa so prevzele Šolske sestre reda svetega Frančiška, ki jih je poklical Ražun iz Maribora.
Prva svetovna vojna je zahtevala tudi mnogo žrtev med farani. Šolske sestre so morale začasno ukiniti svoje delovanje. Tekom »Koroškega obrambnega boja« 1918/19 je prišlo do hudih spopadov pri vhodu predora v Podrožčici; 29. aprila 1919 so zadeli izstrelki artilerije farno cerkev in jo močno poškodovali. Ostrešje se je leta 1923 popravilo; isto leto so se nabavili trije novi zvonovi.
Čas nacizma in druga svetovna vojna sta prinesla fari veliko gorja. V letu 1941 so morale šolske sestre zapustiti mesto svojega delovanja v Št. Petru; 1943 se je posestvo konfisciralo. Predvsem slovensko prebivalstvo je bilo v tem času izpostavljeno represalijam: leta 1942 je bilo izseljenih 9 slovenskih družin.
Po nemški kapitulaciji 1945 so se sestre spet vrnile v svojo hišo in znova začele s svojim delovanjem. Tudi izseljenci so se vrnili na svoje domove.
25. marca 1972 je zadela faro huda nesreča: veter je prenesel ogenj, ki je izbruhnil na travniku na južnem cerkvenem robu na s skodlami pokrito streho farne cerkve, ki se je v hipu vnela. Cerkveno poslopje in zvonik sta pogorela, ostalo je le samo zidovje. Glavni oltar je bil zelo poškodovan. Poleg stranskih oltarjev in celotne notranje opreme so postale plen ognja tudi Goršičeve orgle iz leta 1877. Uničeni so bili vsi cerkveni zvonovi in tudi stolpna ura.
Pri obnovitvi cerkve sta se povečali cerkvena ladja ter veža; zvonik pa je dobil streho v nekdanjem slogu. Po končani gradnji, ki je trajala dve leti in pol, je škof dr. Josef Köstner 15. novembra 1974 posvetil novo cerkev; leta 1975 pa je dobila štiri nove zvonove, delo livarne Grassmayer iz Innsbrucka. Zvonove je blagoslovil 12. oktobra 1975 kanonik Aleš Zechner.
V letu 1989 se je notranjost cerkve na novo uredila in po načrtih arhitekta Feliksa Orsini-Rosenberg napravil nov krstni prostor. Akademski slikar Valentin Oman, eden izmed najpomembnejših koroških umetnikov, je v letih 1990 in 1991 poslikal stene pod geslom »Križev pot človeštva« in opremil bližnjo mrtvašnico s stenskimi slikami.
Po končanem pripravljanju se je marca 2007 začelo s projektom »Nove cerkvene orgle za farno cerkev«, ki se je po treh letih z blagoslovitvijo orgel 14. novembra 2009 uspešno končal. Šentjakobsko »Kraljico inštrumentov« je izdelala Orglarska delavnica Maribor (opus 102); obsega 25 registrov na dveh manualih in pedalu.

K šentjakobski fari spadajo sledeče podružnice: Velika vas (sv. Dionizij), Šentjanž (sv. Janez Krstnik), Sreje (sv. Jedert), Šentpeter (sv. Peter in Paul), Svatne (sv. Uršula) in Podrožca (Kristus Kralj).

Viri:
Stephan Singer - Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales
Ernst Klebel - Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Kärntens
Walter Fresacher - Erläuterungen zum historischen Atlas, 8. Teil
Farna kronika Šentjakob
Sestavil: Alois Sticker