Mladi se pri odraščanju v okolju, v katerem živijo, srečujejo z mnogimi stiskami. Mnogi so prepuščeni digitalnim medijem, zapadajo v svet, ki iz njih naredi individualiste, potrošnike. »Pa kljub temu mladi želijo biti koristni, želijo biti sprejeti. To so sanje vsakega otroka in mladostnika,« pravi priljubljeni veroučitelj in župnik, salezijanec Jože Andolšek, ki se bo upokojil s 1. septembrom kot veroučitelj na ZG in ZRG za Slovence v Celovcu.

Dijakinje in dijaki pa tudi jaz kot njihov veroučitelj smo nosili globoko v sebi hrepenenje po ljubezni – ljubiti in biti ljubljen.

»Vedno znova se ukvarjam z mislijo, da sem poklican, da drugemu podarim svoje življenje, kar pomeni, da svoje življenje izgubim, ter ga s tem na novo prejmem. Pri tem ni pomembno, kako veliko je to delo, ampak je pomembna ljubezen, s katero je delo opravljeno,« pripoveduje veroučitelj in dodaja: »Kot veroučitelj dijakinjam in dijakom nisem govoril o neki ideji, o neki poti, ampak o živi osebi, o Jezusu iz Nazareta. Krščanstvo ni ideologija, ampak izkušnja živega Boga, izkustvo svetega. Njega vsako jutro srečujem v tišini. Iz te tišine sem prihajal tudi v šolo. Dijakinje in dijaki pa tudi jaz kot njihov veroučitelj smo nosili globoko v sebi hrepenenje po ljubezni – ljubiti in biti ljubljen. V tem okolju sem jim pripovedoval izkušnjo z Bogom. In v tem so me dijaki vedno presenečali. V našem srcu imamo prostor, kjer smo povsem lepi. Lepoto nam ne more nihče vzeti, kljub temu da smo ranljivi ljudje z napakami.«

Bolečina dijakov in revnih je župnika vedno prizadela. Zato je želel pomagati in lajšati trpljenje. »Da sem uresničil sanje sočutja do revnih, se moram zahvaliti mojim dijakinjam in dijakom na Slovenski gimnaziji. Dijaki že več ko dve desetletji v mesecu oktobru hodijo od hiše do hiše ter prosijo za sredstva, da bi njihovi vrstniki v Etiopiji imeli obrok hrane. Po njihovem zgledu sem tudi sam tvegal in prosil avstrijske in slovenske dobrodelne ustanove za pomoč. Tako še danes lajšamo trpljenje mnogih pod ekvatorskim soncem.«

Vedenjski vzorec sobivanja v razredu je bil v načinu, kako so se srečevali. Tudi zato je Jože Andolšek nekajkrat na leto v razred prinesel kruh. »In če bi bili še tako daleč drug od drugega, nas je košček kruha zopet sestavil v skupino in nas naredil ljubeče. Nekateri so vedeli, da njihov veroučitelj ne želi ostati le pri zemeljskem kruhu.«

Sveti Janez Bosko salezijancem pri delu z mladimi priporoča: »V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v nas prevladuje sočutje, za prihodnost pa upanje.« Vrhovni predstojnik salezijancev pa dodaja: »Prepričan sem, da je naše poslanstvo med najbolj ubogimi mladimi!« V teh desetletjih poučevanja je pater Jože srečal nekatere mlade, ki niso imeli priložnosti, da bi povsem izživeli otroštvo in svojo mladost. Tem je želel biti posebej blizu, s tem da jim je prisluhnil.

»Trudil, sem se, da bi dijaki sprejeli Boga s človeškimi občutji. Ta naš Bog ima vsakega izmed nas rad samo zato, ker smo, povsem zastonj, brez pričakovanj. V tem sem bil vedno hvaležen staršem, učiteljem, in mnogim drugim, ki so vsak dan dijakom pokazali, da so nezamenljivi, vredni ljubezni; kajti ljubezni ni nikoli dovolj!«

Alexandra Praster