»Daj, da te bo moje življenje oznanjalo,« s tem stavkom začenja salezijanec, župnik in veroučitelj v pokoju dan, ki je pred njim. Zvečer, po molitvi večernic, blagoslovi vse učiteljice in učitelje, dijakinje in dijake, farane in ob tem se, kakor sam pravi, počuti nadvse pomembnega. Jože Andolšek je župnik v slovenski župniji v Celovcu, ob nedeljah in praznikih pa mašuje tudi za slovenske vernike v Špitalu ob Dravi.

Sreča je v odnosih in posluh za druge salezijancu napolnjuje srce. Ljudje starega in mladega roda se radi pogovarjajo s kristjanom, ki se je pred 69 -imi leti rodil v Boštanju ob Savi. Marsikatera življenjska usoda mu je položena v srce in je tam shranjena. Zaupanje predvsem mladine mu pomeni zelo veliko.

Jože Andolšek pravi, da bo krščanstvo v prihodnje v majhnih skupinah, ki bodo v tem sekularnem svetu drug drugemu opora in navdih za življenju po evangeliju.

Zaradi razmer koronavirusa se je Pastoralni center moral preseliti v mestno cerkev sv. Egidija. Zaupanje in prisrčen sprejem župnika Gerharda Simonittija sta ga presenetila. »Vse nam je dal na voljo, imamo dostop do vseh prostorov in za to smo zelo hvaležni in se veselimo praznovanja dvojnega prvega obhajila z otroki Mohorjeve ljudske šole, ki bo na misijonsko nedeljo. Ob 8. uri s prvoobhajanci Mohorjeve ljudske šole in ob 9.30 s prvoobhajanci javne ljudske šole!« Delo z otroki in hrepenenje otrok po Bogu župnika vedno napolnjujeta z veseljem.

Sam je že v otroških letih začutil Božji klic in se odločil v mladih letih za duhovniški poklic. Zgled je sv. Janez Bosko, ki se je odločil, da bo živel povsem za mlade in za uboge. »Janez Bosko je bil človek s srcem, ki je bil globoko zakoreninjen v Bogu. On in njegov preventivni sistem vzgoje sta me vedno spremljala pri delovanju, tako kot vzgojitelj in ravnatelj v Modestovem domu, kot tudi v šoli, v župniji ali ko sem bil z mladimi na ekskurzijah. Da so pa sanje sočutja do revnih postale resničnost, se moram zahvaliti mojim dijakinjam in dijakom na Slovenski gimnaziji v Celovcu, kjer sem poučeval 37 let. Tam se je začelo in še danes se ta zgodba nadaljuje,« pravi Jože Andolšek. Mati je njemu, starejši sestri in mlajšemu bratu po večerni molitvi pripovedovala zgodbe iz življenja misijonarjev. »Pripovedovala je o otrocih, ki nimajo priložnosti, da bi hodili v šolo, so bolni, nimajo čiste vode,« se spominja in dodaja: »V Etiopiji je okoli pet milijonov otrok sirot, vsak izmed njih ima obraz in ime. Zaradi tega je nastala želja, da bi tudi ti otroci živeli človeka vredno življenje.«

Vsako leto Jože Andolšek vabi dijakinje in dijake Slovenske gimnazije v avlo in predstavi film in dobrodelno akcijo »Topel obrok za otroke v Etiopiji«. Vseskozi navdušuje mladino, da bi zbirali denarna sredstva za svoje vrstnike v Etiopiji. V preteklem šolskem letu so dijaki po vaseh južne Koroške zbrali 23.425 evrov.

»Najbolj me prizadene trpljenje tistih, ki niso ničesar krivi, pa so lačni, žejni, bolni. Revščina, ki jo vedno znova doživljam v Etiopiji, je vidna v otrocih, ženah in starcih, ki umirajo zaradi lakote. Spominjam se matere z dojenčkom v naročju, ki ni imela hrane, oba sta bila videti kot okostje. Tisto noč nisem zatisnil očesa! Le premišljeval sem, kako bi pomagal v tej bedi, lakoti in brezupu. Zelo hudo je, če bi rad pomagal, pa ne morem…«

Salezijanci v Etiopiji so, tako kot skorajda vseh 68 tamkajšnjih redovnih družb, vključeni v projekt »Human trafficing« – preprodaja človeških organov in prostitucija. To župniku Andolšku trga srce, kadar uspe odkupiti otroka ali mladostnika iz primeža kriminalcev, ki se ukvarjajo s preprodajo človeških organov. S predavanji o »trgovini z ljudmi«, o projektu botrstva ali o projektu »Teologija telesa« Jože Andolšek rad pride v župnije, šole, … Za dokumentacijo vseh projektov je v misijonskem mesecu oktobru izšla knjižica »Misijon za ljubezen Etiopije« ter ključek USB z dvema novima filmoma: »Brezčasje senc«, ki ga je režiral in posnel Ivan Klarič, ter »Misijon za ljubezen Etiopije« Gerharda Obersteinerja.

Zelo hudo je, če bi rad pomagal, pa ne morem …

»Hvaležen sem za vse, kar smo skupaj storili za lačne, žejne, bolne pod ekvatorskim soncem. Z mnogimi se trudim, da bi otrokom in mladim podarili dostojanstvo človeka. V tem delu sem posrednik dobrote številnih in priča nekaterih zgodb, ki so postale del mene in del knjižice. To so vesele zgodbe s srečnim koncem, pa tudi takšne, ob katerih sem onemel in ostal brez besed,« pravi priljubljeni župnik.

Jože Andolšek je prvič prišel na Koroško kot študent leta 1972, kjer je v Mohorjevem dijaškem domu Heimlingerju opravil pedagoško prakso. »To leto mi je bilo kar najlepše. Razmere, v katerih smo živeli, so bile zelo skromne, toda skupnost z dijaki je bila zelo prijetna.« Nato se je vrnil v Ljubljano in končal študij teologije. Po mašniškem posvečenju leta 1979 mu je takratni provincial dal na izbiro, ali ostane za kaplana v ljubljanski župniji, kjer je bil v šestem letniku teologije odgovoren za mladinski center, ali pa gre v Celovec. Takoj se je odločil za Celovec, tako je že 42 let na Koroškem. Ko je prišel na Koroško, je bil vzgojitelj v Marijanišču. V teh letih je bil tudi duhovni vodja koroških skavtinj in skavtov. To poslanstvo ga je zelo oblikovalo. Skavtje so izdajali glasilo »Plamen«. Leta 1983 je začel poučevati na Zvezni in zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu.

V šoli so me velikokrat poiskali tisti, ki jim ni šlo dobro, pa so mi zaupali svojo stisko. Vse sem shranil v svojem srcu.

Šolo in stike z dijaki pogreša. »Ravnateljica mi je rekla, da bi misijonsko animacijo še naprej spremljal, veroučitelji pa tudi pravijo, da bi prihajal v višje razrede kot doslej in pripovedoval o lepoti odnosov. Predavanje o teologiji telesa povežem s svojim delom v Etiopiji, ker se predvsem srečujem z mladimi in mnogokrat s tistimi, ki so ranjeni.«

V zadnjih letih poučevanja so ga dijaki vedno znova vprašali, kaj je bilo zanj težko v življenju. Odgovarjal je: »Takrat, ko je kdo od dijakinj ali dijakov umrl, ali kdo od kolegov, s katerimi sem poučeval. V šoli so me velikokrat poiskali tisti, ki jim ni šlo dobro, pa so mi zaupali svojo stisko. Vse sem shranil v svojem srcu.« Bogu je hvaležen za vsa srečanja, ki so mu bila podarjena.

Alexandra Praster