Nicht was du bist, ist was dich ehrt.
Wie du es bist, bestimmt deinen Wert.

Dieses Wort des Dichters Friedrich Rückert beschreibt auf gute Art und Weise den Palmsonntag. Jesus ist nicht ein „was“ im Sinne des erwarteten Königs, der das Volk von den Römern retten wird, sondern sein „wie“ spricht die Menschen an, „wie“ er gelebt und gewirkt hat. Auf eindrucksvolle Art und Weise ist dies am Palmsonntag in der Passionsgeschichte zu hören und wie seine Freunde damit umgegangen sind. Mit dem Palmsonntag beginnt die Karwoche (Heilige Woche), die Fastenzeit findet ihren Höhepunkt in der Feier der Hl. Drei Tage. Am Palmsonntag erinnern sich die Christen an den Einzug Jesu in Jerusalem.

Viele Menschen versammelten sich vor dem Pfarrhof in Schwabegg und empfingen Herrn Pfarrvorsteher Mag. Michael Golavčnik mit großer Freude und Neugier. Leider folgten viele nicht der Einladung, näher zum Pfarrhof zu kommen, was wohl an der frühen Stunde liegt, denn in Schwabegg beginnt der Reigen der Palmbuschensegnungen des Pfarrvorstehers schon um 08:00 Uhr. Für das nächste Jahr wurde schon ein anderer Ort für die Palmbuschensegnung ins Auge gefasst, an dem ein schöner Halbkreis als Zeichen der Gemeinschaft gebildet werden kann. Die Kinder und Erwachsenen haben auch diesmal die Palmbuschen fest in die Hand genommen und beim Segensgebet an einen lieben Menschen gedacht, der vielleicht krank zu Hause oder im Krankenhaus liegt oder sonst eine schwierige Situation zu bestehen hat. Bei der Segnung durch Weihwasser und Weihrauch wurden die kleinen, wie die großen Palmbuschen in die Höhe gehalten. Die vom Kreuzträger angeführte Palmprozession führte anschließend alle die Pfarrkirche. Bei der Feier der Hl. Messe war die Kirche sehr gut gefüllt. Die Messbesucher hörten mit Spannung zu, als der Heiligenstädter Mesner und Vizebürgermeister Benjamin Malle, der Schwabegger Mesner Josef Micheu zusammen mit Herrn Pfarrvorsteher das Leiden und Sterben unseres Herrn Jesus Christus nach Markus vortrugen. Bei der Hl. Messe erklangen getragene Fastenlieder im liturgischen Volksgesang. Am Ende der Hl. Messe wurde mit den Palmbuschen noch einmal freudig einander zugewunken.

In unseren Breiten ist es noch der Brauch, dass viele Kinder mit den gesegneten Palmbuschen dreimal um das Haus laufen, um den Segen der Palmweihe nach Hause zu tragen, so dass es vor Unheil bewahrt bleiben möge sowie Friede und Freude in der Familie stets zugegen sei. Gute Tradition ist es, ein Stück des Palmbuschens denen zu bringen, die krank oder alt geworden sind und nicht mehr in die Kirche kommen können. So kommt die Kirche zu ihnen. In diesem gemeinsamen Zusammenhalt werden sie bestärkt in der Gewissheit, dass sie von den Menschen nicht vergessen sind. Im Evangelium zur Palmweihe haben wir vom Glauben der Menschen in Jesus Christus gehört, mögen auch wir mit diesen gesegneten Palmbuschen und der Verbundenheit untereinander zum Segen für viele werden.

Cvetna nedelja: Stojim pred vrati in trkam

Cvetna nedelja je začetek velikega tedna. Kristjani vseh časov so praznovali ta teden, ki je tako raznolik v svoji liturgiji. Veselje in žalost in ponovno veselje se kaže v liturgiji velikega tedna, ki svoj višek dobi v praznovanju velikonočnega tridnevja in Velike noči. Velika množica je pričakovala farnega predstojnika, duhovnega svetnika mag. Miha Golavčnika, pred svojim domom, pred župniščem v Žvabeku. Po blagoslovni molitvi je z blagoslovljeno vodo in s kadilom blagoslovil praseljce in presence, ki so jih dvigali otroci in odrasli. Nato je bil evangelij o slovesnem sprejemu Jezusa v Jeruzalemu. Ravno tako slovesno pa se je vila dolga procesija do farne cerkve ob spremljavi slovesnega zvonjenja. V cerkvi je bilo prebrano berilo, višek pa je bilo branje pasijona v razdeljenih vlogah. Kontrast veselja zunaj pred župniščem in nato potrtost ob prebranem v farni cerkvi je bilo pri vseh čutiti. Mali otroci so sedeli v naročju svojih očetov ali babic ter tako na edinstven način občutili varnost in sprejetost na tem svetu.

Lepe duhovne misli o tem prazniku pa je v 13. številki Nedelji, dne 24.03.2024, zapisal upokojeni župnik Valentin Gotthardt, ki zdaj stanuje v župnišču v Št. Rupertu v Velikovcu. On je velika pomoč tamkajšnemu župniku konzistorialnemu svetniku Jožetu Valešku p.d. Mačkov iz Drveše vasi pri Pliberku, ki je pred kratkim praznoval svoj god in 70. rojstni dan. Na tem mestu mu čestitamo:

Stojim pred vrati in trkam

O Adamu gre tale zgodba: Leta in leta je jedel kruh v potu svojega obraza. Tako mu je bilo na­povedano, preden je po padcu v greh moral za­pustiti raj. Za njim so se vrata v raj zaprla. Star in utru­jen se je nekega dne vrnil k vratom v raj. V človeški nemoči je tolkel na vrata in klical: »Pustite me domov!« Vrata pa so ostala zaprta. O cvetni nedelji se spominjam iz otroških let: po bla­goslovu prajteljnov smo šli v procesiji k farni cerkvi. Na čelu je hodil nosilec križa. Ko je dospel do cerkve­nih vrat, ni mogel vstopiti. Vrata so bila zaprta. Tedaj je s križem trikrat potrkal na vrata in vrata so se odprla. Mežnar jih je od znotraj odprl. Vstopili smo v cerkev k obhajanju sv. maše in skrivnosti velikega tedna.

Veliki teden in v njem posebno velikonočno tridnevje je višek cerkvenega leta. Naš največji praznik. Obhaja­mo Kristusovo velikonočno skrivnost, s katero je izvr­šil delo našega odrešenja. V Adamu smo mi vsi trkali na rajska vrata. Oče se je usmilil Adama in vseh njegovih potomcev. Po blaženem trpljenju, vstajenju od mrtvih in slavnem vnebohodu svojega Sina nam je odprl vra­ta v raj. »Kdor trka, se mu bo odprlo,« je obljubil Kris­tus. Izpolnil je obljubo s tem, da je iz ljubezni do nas vzel nase krivdo vsega sveta in prostovoljno šel v trplje­nje in smrt na križu.
Delo božje ljubezni za naše odrešenje, ki postane za nas navzoče pri vsaki sv. maši, obhajamo enkrat na leto s posebnim slavjem velikonočnega tridnevja: od večera velikega četrtka do jutra velikonočne nedelje. Soudele­ženi smo pri tem enkratnem za človeštvo najpomemb­nejšem zgodovinskem dogajanju, ki pa ni utonilo v pre­teklosti. V liturgičnem slavju postane za nas navzoče. Če le moremo, naj se zato udeležimo vseh liturgičnih slavij teh treh dni. Dejansko je eno samo slavje: Kristu­sova velikonočna skrivnost. Skrivnost njegove ljubezni. Obenem skrivnost Očetove ljubezni, ki je daroval Sina, da reši sužnja. Skrivnost našega odrešenja iz suženjstva greha in smrti za večno življenje.

Na cvetno nedeljo najprej s cvetjem pozdravljamo Kristusa kot našega kralja in Odrešenika. Pri sv. maši pa poslušamo Markovo poročilo o njegovem trpljenju in njegovi smrti. Z izpovedjo vere se pridružimo stotni­ku, ki je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.«- S slavjem velikonočnega tridnevja najslovesneje ob­hajamo skrivnost naše vere: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Božji Sin trka na vrata našega srca. Kako trka na vrata našega srca? Po svojem križu. Sam je takole pove­dal: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« Pri tem spoštuje našo svobodno voljo: »Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in ve­čerjal z njim, on pa z menoj.«

MG

• Palmbuschenbinden verbindet und macht Freude • Veselje ob skupnem pletenju praseljcev
• Feierliche Palmbuschensegnungen in Neuhaus und in Bach, OStR Mag. Karl Pölz