Nedelja, 15.11.2020

Prisrčno vas vse pozdravljam, danes na 33. nedeljo med letom, ki je tudi Elizabetina nedelja.
Današnji evangelij nam govori v priliki o talentih. O treh služabnikih, dva sta bila dobra in zvesta, pomnožila sta premoženje, in gospodar ju je pohvalil. Tisti, ki je dobil en talent, je bil malopriden in len in zbal se je gospodarja in je denar zakopal. Gospodar se je razjezil nad njim in rekel: „Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.“

Te besede so zelo krute, a jasno povedo, kako pomembno je uporabljati svoje talente, ki nam jih je Bog podaril za naše življenje. Tako imamo v naših letih, ki jih živimo tukaj na zemlji, mnogo priložnosti da podarjene talente, ki pomenijo naše prejete sposobnosti, da jih podvojimo s svojimi dobrimi deli. Vsi kristjani, ki smo na poseben način, od krsta dalje Jezusovi, bi s svojim življenjem morali vsak dan pokazati, da pripadamo Njemu, da smo Kristusovi. Ja, vsak, ki se imenuje kristjan bi moral biti podaljšana Kristusova roka in noga, da bi tako kot Kristus prinašal v ta svet, kjer je sovrarštvo ljubezen, kjer je prepir odpuščanje in tja, kjer je nemir mir.
Tako bi z vsakim odpuščanjem, ljubeznijo in mirom množil zaupane mu talente in ob koncu življenja bi od Gospodarja sveta slišal: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Ponedeljek, 16.11.2020

Če sem v stiski, če si delam skrbi, mi pomaga stavek, iz psalma 91. „Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.“ Prebrala sem, da je gospod oče Špelič pripovedoval o dogodku, da je njegov sorojak v mladih letih vedno imel pri sebi v žepu nekaj listov s teksti Sv. Pisma. Nekega dne ga je zadela krogla, hvala Bogu da se je ta krogla ravno ustavila pri listku s psalmom 91. Božja beseda ga je obvarovala smrti. Ta dogodek je zame dokaz, da nas lahko Božja beseda varúje v vsaki situaciji, če ji le dovolj zaupamo.

Prebrala vam bom odlomek iz Psalma 91

Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi Gospodu: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne. Naj jih pade tisoč na tvoji strani, deset tisoč na tvoji desnici, tebi se to ne bo približalo. Samo s svojimi očmi boš gledal, pa boš videl plačilo krivičnikov. Zares, ti, Gospod, si moje zatočišče...

Torek, 17.11.2020

Vsak kristjan pozna in moli »Oče naš«. Včasih molimo bolj hitro in površno, včasih počasneje in se tega kar molimo, tudi zavedamo. Treba je resno razmišljati o pomenu teh besed. Zanimivo besedilo sem našla v zbirki Boža Rustja:

Kličemo te OČE, a se ne obnašamo kot otroci.
Kličemo te OČE NAŠ, a ne živimo kot bratje in sestre.
Govorimo, da si v nebesih - in te puščamo tam, da te ne bi iskali tu na zemlji.
Pravimo, naj bo posvečeno tvoje IME, - potem pa povzdigujemo svoje.
Prosimo, pridi tvoje kraljestvo, - a se zanimamo le za svoje zemeljske zadeve.
Prosimo, zgodi se tvoja volja, - a izpolnjujemo svojo.
Prosimo te, daj nam danes naš vsakdanji kruh, - a vsakdo misli na svojega.
Molimo, odpusti nam naše dolge, - a nismo sposobni odpustiti dolgove drugih.
Molimo, ne vpelji nas v skušnjavo, - a nič ne storimo, da bi ji ubežali.
Prosimo, reši nas hudega – toda prav Zlo nas privlači.

Sreda, 18.11.2020

Meseca novembra se spominjamo naših dragih rajnih. Ampak kaj imajo duše v vicah od tega, če se jih samo spominjamo? Nič... Treba je moliti zanje! Pater Pij in Maria Simma veliko govorita o tem, da se naj veliko moli za duše v vicah, ker strašno trpijo – tudi zato, ker si same ne morejo več pomagati. Samo mi jim lahko pomagamo z našimi molitvami. Našla sem zanimivo starodavno molitev za umrle, katero vam bom zdaj prebrala:

O brezkončno usmiljeni Bog, ponižno te prosim za duše tvojih služabnikov. Ne pusti da bi prišli v oblast pekla, ne pozabi jih na veke! Pelji jih po svojih angelih v nebeško domovino, saj so vedno upali in verovali v te. Podeli jim večno veselje, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu in Zveličarju! Amen.

O sladka Mati milosti, pomočnica kristjanov, podeli dragoceno zasluženje svojih svetih bolečin, katere si občutila pri smrti svojega Sina, vernim dušam v vicah! Izprosi jim kmalu odpuščanje iz prevelikih muk, da gledajo s teboj v nebesih obličje tvojega Božjega Sina, na desnici Boga Očeta vekomaj! Amen.

Četrtek, 19.11.2020

Trenutno živimo v nenavadnih časih, ko strah in nezaupljivost prevladujeta. Že 2000 let nas vera uči, da se naj ne bojimo – ker nas je Kristus odrešil in vstal od smrti. 365 krat lahko beremo v sv. Pismu: »Ne bojte se!«. To ni slučaj, da nas vsak dan opozarja na to dejstvo, da bi duhovno in duševno bili bolj obvarovani. Naj nam pomaga naslednje Pavlovo pismo Efežanom, »Boj proti zlu«, ki pravi:

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete.

Petek, 20.11.2020

Jutri je praznik Marijnega darovanja. Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Joahimova žena je goreče molila, da bi dobila otroka; obenem se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijno prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v področju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

Naj vam bo vsem blagoslovljen in prijeten dan!