Nedelja, 26.05.2019

„Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je »malo čez les«.
Že v mladih letih je kot laični apostol obiskal skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči, ter jih razvedriti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv in šaljiv. Tam kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspev napraviti pot za Boga. Z šestintridesetimi leti je bil posvečen v duhovnika in živel je v največji skromnosti. Bil je izreden spovednik, imel je mističen dar. Bral je v dušah ljudi, kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja leta 1595.

 

Ponedeljek, 27.05.2019

Velikokrat smo konfrontirani z govoricami ali celo obrekovanji. Poučne besede o tej temi sem našla v Sv.Pismu v Sirahovi knjigi.    
 Govorice preverjaj....
Izprašaj svojega prijatelja! Morda ni storil ničesar. Če pa je kaj storil, da tega ne bi več ponovil.
Izprašaj svoje bližnjega! Morda sploh ni rekel. In tudi če je rekel, da ne reče ponovno.
Izprašaj svojega prijatelja! Kajti pogosto gre za obrekovanje. Ne zaupaj vsaki govorici!
Marsikdo pade, a ne namerno. Kdo še ni grešil s svojim jezikom?
Izprašaj svojega bližnjega, preden mu boš grozil, in daj besedo postavi Najvišjega.
(Strah Gospodovih zapovedi vzgaja za življenje, kdor ravna po njegovi volji, bo obiral sadje z drevesa nesmrtnosti.)

Kaj pa MOLK IN BESEDA?
Eden molči in velja za modrega, drugi pa je osovražen, ker preveč klepeta.
Eden molči, ker nima odgovora, drugi molči, ker ve za pravi trenutek.
Moder človek bo do pravega trenutka molčal, bahač in bedak pa bosta pravi trenutek zapravila.
Kdor bo preveč govoril, bo postal zoprn, zatiralec bo osovražen...
(Kako lepo je, da se pokesaš, če te pokarajo, s tem se boš namreč rešil zavestnega greha.)

 

Torek, 28.05.2019

Ime German pomeni  brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški. Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti, združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal. German je ostal ponižen in skromen, imel se je za zadnjega izmed samostanskih bratov. Največje veselje mu je bilo, če je lahko pomagal ubogim. Ko nekega dne v samostanu ni bilo več koščka kruha, ker je German vsega razdal, so menihi začeli godrnjati. Tedaj je German šel tiho v svojo sobico in zaupno molil k Bogu. Ko je nehal moliti, sta se pred vrati samostana ustavila konja, otovorjena z živežem – poslala ju je neka pobožna žena. Naslednji dan so v samostan pripeljali živež še od drugod. Menihi so se sramovali svojega nezaupanja in odslej so svojega opata spoštovali kot svetnika.
Bil je mož molitve in spokornosti. Spreobrnil je nad tisoče grešnikov in potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiskih. Umrl je 28. maja leta 576

 

Sreda, 29.05.2019

Zelo so mi ugajale besede rajnega župnika Krista Srienca o VREDNOTI BESED.
Kaj je beseda? – Je pot enega človeka do drugega. – Je pa tudi božja beseda. Je pot človeka k Bogu oziroma Boga k človeku. Pomislimo najprej, koliko hudega lahko povzročimo z nepremmišljeno, zlobno, žaljivo besedo v družini, med sosedi, na vasi, v deželi, med narodi! Kal prepira, sovraštva!
Z besedami, ki nas prizadenejo in s katerimi mi prizadenemo druge, imamo opravka vse življenje. Posebno še v naši deželi – ko je slovenska beseda tako zasovražena, da je izbrisana celo iz kažipotov in še huje, da je izbrisana in naših družin, iz otroških ust.
Koliko zakonov, družin, prijateljstve so že razbile škodoželjne, žaljive besede. Pri koliko sosedih je nepremišljeno govorjenje in podtikavanje uničilo dobro razmevanje. Naj naša beseda nikdar ne bo zlobna, obrekljiva, ampak dobra! Božjo besedo v evangeliju naj bi ponesli z dejanji v naše življenje. Potrebno je samo, da božjo besedo beremo, poslušamo s pripravljenim srcem in se po njej v življenju ravnamo. Božja beseda pričakuje človekov odgovor. »V zažetku je bila beseda pri Bogu« - na koncu pa naj kot naš odgovor najde pot k Bogu nazaj.

 

Četrtek, 30.05.2019

Sv. Janze Pavel drugi je na dan vnebohoda napisal sledeče misli:
V današnjih svetopisemskih odlomkih je povzet ves pomen Kristusovega vnebohoda. Bogastvo te skrivnosti lepo izdražata zlasti dve misli: Jezus je apostolom dal naročila in nato bil vzet v nebesa...
Za Cerkev so Jezusove besede dragocen zaklad, ki ga varuje in oznanja, o katerem premišljuje in ga spolnjuje v svojem življenu. Hkrati je Sveti Duh vdihnil Cerkvi apostolsko karizmo, da bi prejeto razodetje ohranjala nespremenjeno. Kot je dejal sam, Jezus živi še naprej v svoji Cerkvi: »Jaz sem z vami vse dni.« Tako se je vse cerkveno občestvo zavedalo, kako pomembno je ostati zvest Jezusovim naročilom in vsemu zakladu vere. To skrb je bilo treba prenašati iz roda v rod – vse do naših dni...
Globoko se zavedajmo tega Kristusovega zmagoslavnega uspeha nad grehom in smrtjo. Spomnimo se, da je Kristusova moč večja od naše šibkosti, da je večja od šibkosti vsega sveta. Poskušajmo razumeti in se pridružimo veselju, ki ga je doživela Marija, ko je zvedela, da se je njen Sin pridružil svojemu Očetu, ki ga je neskončno ljubil. Naposled obnovimo danes svojo vero v obljubo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je šel pred nami, da nam pripravi prostor v nebesih in se lahko vrne po nas ter nas vzame k sebi.
 

 

Petek, 31.05.2019

Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznik je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji  poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva.  Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil nejgovo rojstvo; svoje poslansvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.
Vstopni spev ambrozijanske liturgije se glasi: »Zakaj ti prihajaš k meni, mati mojega Gospoda? Če bi bila vedela, bi ti jaz prišla naproti. Kajti ti nosiš Kralja, jaz preroka; ti nosiš tistega, ki daje postavo, jaz tistega, ki jo sprejema; ti nosiš Besedo, jaz glas, ki razglaša Gospodov prihod.