3. velikonočna nedelja, 14.04.2024

So srečanja, ki so čudežna. Življenju dajejo spodbuden preobrat in odpirajo nove perspektive. Ko nepričakovano srečam dobro poznano osebo, ki sem jo pred časom izgubil izpred oči, lahko življenje nenadoma postane svetlejše. Nastaja nova povezanost.
To sta doživela učenca, ki sta se po Jezusovi smrti potrta podala na pot v Emavs. Nenadoma se jima je pridružil neznanec. Med skupnim obedom sta v neznancu prepoznala svojega Jezusa, s katerim sta bila na poti že več let. Z Jezusovo smrtjo se jima je zdelo, da sta izgubila prijatelja. Sedaj je vstali Jezus živ sredi med njima.
Prav takšna in podobna srečanja dajejo življenju dober preobrat, nas dvignejo iz resignacije in nam omogočijo, da zaživimo v veselju. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo, da to izkušnjo delimo z drugimi in jim tako prinašamo upanje. Učenca sta po vrnitvi iz Emavsa z navdušenjem pripovedovala mnogim, da sta srečala vstalega Kristusa. S tem se je lahko vedno več ljudi odprlo za srečanje z Jezusom in za dobro sožitje med ljudmi.
So srečanja, ki so čudežna. Bodimo odprti zanje in pripovedujmo o svojih srečanjih, ki nam dajejo pogum za življenje.

Ponedeljek, 15. 04. 2024

Velikonočni čas je zame čas odkrivanja. Jezusa, ki ga sedaj zaznamo kot vstalega Kristusa, je treba na novo podoživeti. Narava, ki se prebuja, nam daje nov zagon in nas spodbuja, da se podamo na pot, da na novo odkrivamo življenje.
V tem tednu vas vabim, da se v jutranjih duhovnih mislih skupno z Jezusom podamo na pot na goro Tabor. V evangeliju beremo, da je Jezus vzel Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in šel na goro molit.
Gore so že od nekdaj priljubljeni kraj za srečanje z Bogom. Na gorah je človek nekoliko bližje nebesom, nekoliko odmaknjen od sveta in njegovih omejitev. Pri tem se lahko v nas nekaj odpira, lahko omogoča novo izkušnjo povezanosti, lahko pride do spreminjanja.
Kot otrok sem s starši, z brati in sestro neštetokrat šel romat na Lisno goro. In tudi danes se rad podam na to pot, ki omogoča spreminjanje. Težo življenja čutim v naporu, ko grem navzgor. Istočasno se mi odpira nov pogled na svet, ki je širok in poln lepote. Skupna hoja nas poveže in telesno čutimo, da nismo sami. Ko vem, da nas na vrhu čaka cerkev, se zavedam, da je že na poti z nami Jezus, tako kot je spremljal učenca na poti v Emavs. In ta izkušnja nam daje moč za vsak novi dan, ki je pred nami.

Torek, 16. 04. 2024

Zakaj naj bi molil, saj se nič ne spremeni! To je boleča izkušnja mnogih, ki so v stiski prosili Boga in prišli do spoznanja, da Jezus njihovih prošenj ni v tej meri uslišal, kot so si to pričakovali.
Tudi sam poznam to razočaranje, a v življenju vedno bolj spoznavam, da je molitev mnogo več kot le uresničitev lastnih želja.
Jezus je bil s prijatelji na gori Tabor in se poglobil v molitev. Ne vemo, kaj je molil. Toda njegova molitev ga je spremenila in učenci so to videli: »Videz njegovega obličja se je spremenil.« Njegov obraz je zažarel kot sonce.
To me vodi do spoznanja, da molitev najprej v meni nekaj spremeni. Že sama želja po pogovoru z Bogom je začetek preobrazbe. Tako je tudi v medčloveškem odnosu: Ko iščem pogovor z ljubljeno osebo, me to poživi. S tem, da se želim odpreti božji navzočnosti, se srce v meni odpira. Ko dopustim, da vse, kar v tem trenutku zaznamuje moje življenje, obsije božja luč, se začenja spreminjanje. Morda sam tega še ne opazim, pa drugi že zazna nove žarke upanja na mojem obrazu.
Želim vam, da bi v pogovoru z Bogom začutili blagodejno povezanost, ki prinaša radost. Želim vam, da bi danes drugi opazili žarek na vašem obrazu in da bi srečali ljudi, ki izžarevajo ljubezen do drugih, do samega sebe in do Boga.

Sreda, 17. 04. 2024

Človek nosi v sebi moč svojih prednikov. Da sem prejel življenje, da sem lahko doraščal z izkušnjami vere, je zame velik dar staršev, prababic, pradedejev in drugih. V sebi pa nosimo tudi bremena naših prednikov. Žal smo prevečkrat osredotočeni na bremena in premalo na to, kar je omogočalo razvoj in krepilo življenje.
Ko je Jezus s prijatelji šel na goro Tabor, se je tam povezal z dvema svetnikoma iz pradavnih časov: z Mojzesom in Elijo. Jezus je bil trdno zakoreninjen v judovskem verskem izročilu in je čutil globoko povezan s svojimi predniki in prednicami vere. Na gori Tabor se prikažeta Mojzes in Elija, dve veliki starozavezni osebnosti in se z njim pogovarjata: Mojzes, ki predstavlja zakon, ki ga je dal Bog, in osvoboditev iz suženjstva. In Elija, ki predstavlja preroke, ki nas opozarjajo na čuječnost in naznanijo, kaj se bo zgodilo. Oba kažeta na Jezusovo pot v Jeruzalemu, na pot, ki najprej vodi skozi temo trpljena v luč vstajenja.
Vabljeni smo, da se danes v hvaležnosti povežemo s predniki naših družin, ki so mnogokrat tisti, ki so nam posredovali vero in spremljali v življenje. Kje so bili njihovi viri življenja ? Kaj želimo
danes v spoštovanju ohranit in razvijat naprej? Hvaležnost in povezanost z vsemi, ki so bili pred nami nam dajeta moč za življenje danes.

Četrtek, 18. 04. 2024

Ko doživimo prav posebno lep trenutek v življenju: Kako radi bi ga trajno obdržali zase! In kaj nas uči življenje? Čim bolj se srečnega trenutka oklepamo z željo, da ne bi nikoli minil, tem bolj postajamo nesrečni. Potrebno je, da čudežne trenutke spustimo, ko minejo. Le tako lahko dopustimo, da pridejo v življenju nova lepa presenečenja.
Apostol Peter je želel, da bi to prelepo srečanje z Jezusom, z Mojzesom in z Elijo na gori Tabor ostalo trajno. Zato je predlagal, da bi postavil tri šotore. V evangeliju piše, da Peter ni vedel, kaj govori. Zmeden je bil, zgubil se je, ker v tem trenutku preveč zahteval od življenja. Ta trenutek srečanja Jezusa z Mojzesom in Elijem je bil edinstven. Ni ga mogoče ponoviti in zagotoviti. Lahko ga pa ohranja v srcu.
Spominjanje je posebna sposobnost človeka, ki je zame neverjeten vir moči. Ko si prikličem v spomin posebno lepa srečanja in doživetja, mi to daje moč za življenje. In v veri čutim, da je vsaka sveta maša obujanje tega neverjetnega trenutka ljubezni, ko je Jezusa dal svoje življenje za nas, premagal smrt in nas s tem vodil v novo svobodo.
Ko doživimo prav posebno lep trenutek v življenju, lahko zaslutimo, kaj so nebesa. Nastaja hvaležnost, ki naj nas trajno spremlja.

Petek, 19. 04. 2024

So trenutki v življenju, ko nas zajame temni oblak in se ne znajdemo. Ne vemo, kako naprej. Obdaja nas strah in slutimo, da se bo nekaj nepreračunljivega zgodilo.
Tako je šlo tudi učencem, ko so bili z Jezusom na gori Tabor. Naredil se je oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« Prav čuden prizor, kot iz drugega sveta. Ko se oblak razblini, počasi postaja jasno:
V božjem glasu iz oblaka učenci spoznavajo, kaj in kdo je Jezus: Božji Sin, ki je poln ljubezni, ki nam daje orientacijo v življenju. Ta Jezus je izpolnitev vseh hrepenenj in pričakovanj. To spoznanje učence opogumlja, da se z vrha podajo na pot v dolino in v nižine življenja.
V glasu iz oblaka Jezus doživi, da ga Bog Oče brez zadržkov potrjuje in brezpogojno ljubi. S to izkušnjo in obljubo se Jezus z gore poda na pot v nižino, v Jeruzalem, kjer ga čaka trnjeva pot na Golgoto: Ta ga vodi skozi smrt v zveličanje.
So trenutki v življenju, ko nas zajame temni oblak. Kateri glas zaslišimo iz oblaka? Kaj nam v temini življenja daje orientacijo?
V zaupanju, da nas Jezus spremlja skozi vse vzpone in padce življenja, se lahko odpravimo na pot tudi mi. Temni oblaki v življenju pridejo in minejo. In spet zasije luč. Vsako jutro. Vedno znova.
Evangeljski odlomek, ki je podlage za duhovne misli od ponedeljka do petka:
Njegov obraz se je zasvetil kot sonce
Iz svetega evangelija po Luku (9,28-9)
28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in
Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.