Nedelja, 2.12.2018

Ena večjih duševnih stisk današnjega časa je strah zaradi pričakovanja. V nemščini se ta stiska imenuje »Erwartungsangst«. S strahom pričakujem to, kar pride jutri, ker ne vem, ali bom mogel izpolniti vse to, kar mislim in čutim, da bi bilo potrebno. In v strahu se sprašujem: Bom to zmogel? Ko danes začenjamo advent, mislim na znanca, ki sem ga pred kratkim srečal na ulici in mi je priznal: »Advent je zame strašen čas.« Ja, čas pričakovanja je lahko strašen, če mislim le na to, kaj vse moram izpolniti, da bom ustregel pričakovanjem drugih. In te v adventnem času še posebno čutimo.
Ko pričakujem nekaj lepega, se strah v meni razblini. Rojstvo otroka. Obisk ljubljene osebe. Na novo smem odkriti, da je Jezusov prihod na svet nekaj posebnega, ker mi ne postavlja nobenih pogojev. Njegova ljubezen je brezpogojna. Nič mi ni treba storiti. Le zaznati, kje se mi razodeva ta ljubezen. In jo sprejemati.

Ponedeljek, 3. 12. 2018

SREČAnja na poti

So ljudje, ki so posebno pogumni. Tak človek je zame Christian, ki je imel hudo prometno nesrečo, ki jo je komaj preživel. Pravil mi je, da je že videl onostranstvo. Mnogo operacij je prestal in vedno spet vstal in šel naprej, kljub vsem bolečinam. Življenje gre naprej, je njegovo geslo. Kljub vsem zdravstvenim težavam, ki se vedno spet pojavljajo, ne obupa. Zna videti tudi to, kar mu je v življenju podarjeno: ljubeča družina in prijatelji.

Christian je zame poseben človek, ki mi daje pogum. V težkih trenutkih si piševa in začutiva, da življenje gre naprej.

Advent nam naznanja, da življenje gre naprej, ker je Bog z nami povsod in v vsem. Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje.

Torek, 4. 12. 2018

SREČAnja na poti

So prijatelji, ki jih zgubiš izpred oči, ko se pota razidejo, pa se naenkrat spet pojavijo, v pravem trenutku. V času, ko sem v sebi začutil težo življenja in osamljenost, me je poklical Gerald. Dolgo se nisva slišala. Po prvih besedah sem začutil, da se mi pred njim ni treba skrivati, ne sramovati za to, kar trenutno zaznamuje moje življenje. On, ki je v življenju že sam prestal marsikatero preizkušnjo, me je s srcem sprejel z vsem, kar je bilo trenutno v meni. Ni modroval, poslušal je in spodbujal. Pozneje mi je pripovedoval o sebi, o lepem in težkem v življenju. In kako je vedno spet našel veselje in upanje.

Advent je čas, ki mi naznanja, da mi prihaja naproti nekdo, ki mi prinaša božjo luč miru in dobrote. Smem zaupati, da pride v pravem trenutku. Na to nas opozarja tudi današnja svetnica, sv. Barbara, naša priprošnjica v stiski.

Sreda, 5. 12. 2018

SREČAnja na poti

So ljudje, ki ti stojijo ob strani, čeprav te ne poznajo. To sem doživel prvi dan, ko sem pred dvajsetimi leti nastopil vojaško službo. Nobenega iz skupine nisem poznal. Pri skupni vožnji v kasarno je naneslo, da je poleg mene sedel Wolfgang. Prišla sva v prijeten pogovor. Pri prvem srečanju naše čete sem z vodjem prišel v konflikt. Ostro me je napadel. S tem je hotel naznaniti, da nas bo vodil s trdo roko. Notranje sem ohromel in vsi so utihnili. Le Wolfgang ne. Zame je dvignil svoj glas. Začel me je braniti in s tem tudi samega sebe spravil v neprijeten položaj. A to ga ni spravilo iz tira. Naprej mi je bil v oporo in to je ostal do danes.

Advent je čas, ki mi naznanja, da se mi po dobrih ljudeh razodeva Bog, ki je z menoj kot dobri pastir tudi tedaj, ko hodim po temni dolini. Njegova palica in gorjača sta mi v tolažbo.

Četrtek, 6. 12. 2018

SREČAnja na poti

Danes pred 1675 leti je umrl sv. Nikolaj. Nihče se ga danes ne bi spominjal, če ne bi v svojem življenju tako preprečljivo stal ob strani ubogim, žalostnim, izgubljenim in ljudem v stiski. Opozarja nas, da vse, kar storimo iz ljubezni, ostaja večno.

Za dobrotljivost sv. Miklavža so posebno tankočutni otroci. To na poseben način doživljam, ko sam kot Miklavž stopim do otrok. Pri tem mislim na majhnega Manuela, ki se me je bal, ko me je zagledal. Močno se je stisnil k mami in me gledal iz distance. Neprestano me je opazoval, vsako kretnjo, vsako besedo, vsak pogled. Gledal je, kako ravnam z drugimi otroki v skupini. Darila se še ni upal sam vzeti iz rok Miklavža, a ko sem se poslovil, je dvignil roko v pozdrav. Kakšna lepa gesta Manuela, ko je začutil, da Miklavž prinaša dobro.

Petek, 7. 12. 2018

SREČAnja na poti

Na kolodvoru čakam na vlak, pa mi pride naproti Robert, študijski kolega. Že dolgo se nisva srečala. Vstopiva na skupni vlak. Vpraša me, če na njem kaj opazim. Ko rečem, da ne, mi z navdušenjem pripoveduje, da ne potrebuje več očal. Za sabo ima operacijo in sedaj dejansko vidi svet z novimi očmi. Ja, v Robertu sem videl, kaj je srečen človek. Videti, zaznati lepoto življenja. S kakšnim veseljem mi je povedal, da sedaj vidi na obrazu svoje žene pegice, ki jih prej ni mogel zaznati. Da ga pri sprehodu ob travniku cvetoči se regrat prav pritegne. Pa še ure in ure bi mi lahko našteval podobne primere, če ne bi prišla njegova postaja in moral se je posloviti.

Sedaj me Robert v mislih spremlja s svojim srečnim pogledom na svet. Advent je čas zaznavanja lepega, dobrega, božjega. Odpri mi oči, moj Bog. Pomagaj, da bom videl.