Nedelja, 4.4.2021

Odprimo oči.

Skoraj 20 let sem grafik in oblikujem različne reklamne pripomočke, logotipe, vabila in mnogo drugih reči, s katerimi skušajo naročniki opozoriti na svoje ponudbe. Inspiracije in ideje pogosto iščem in najdem v okolju. Neverjetno krepke in močne barve, ki jih slika pomladanski dan ali sivo-blede kombinacije, ki jih nudi deževno vreme ali jesen. Perfektne so simetrije mostov in hiš, kaotično pomešane strukture dreves in rastlin. Nešteto odtenkov je zrisanih v modrih odsevih od nebesnega svoda do vodnih površin. Inspiracijo nudijo celo sence na nočnih pločnikih. Taki utrinki mi dajejo podlago za delo. Z njimi hitreje in uspešneje pridem do prepričljivega rezultata.

Prevečkrat ne gledamo na levo ali desno, tako rekoč čez rob krožnika. Velikokrat smo zazrti v nek predor in komaj zaznamo, kaj se dogaja v neposredni okolici. Vseeno kakšno je vreme, vseeno kateri letni čas je, vseeno koliko je ura: Vzemite si vsaj malo časa! Oglejte si pestrost in čudovite kompozicije, ki jih nudita okolica in narava – in uživajte – zdaj!

Vseeno ali imamo v mislih božje stvarstvo ali pa težko dojemljive pojave v naravi, v vsakem primeru lahko hvaležno vzkliknemo: Priroda okrog nas je izvrstna grafičarka.

Ponedeljek, 5.4.2021

Kaj vse je mogoče?

Bodimo pogumni! Ni se nam treba skrivati. Opažam, da se neredko izognemo kakemu izzivu in raje trošimo energijo za kreativne izgovore. Hitro vemo, zakaj nekaj ne gre, namesto da bi pomislili, kako bi moglo iti. Tudi v podjetju opažam take težnje, celo pri sebi. Enostavne in hitre so ugotovitve, češ »Tako ne bo šlo!«, »Brez veze, vsak poskus je odveč!« ali »Tega še nilkoli nisem delal. Ne znam!«

Pred časom sem naletel na izrek neznanega avtorja: »Vsi so rekli, da ni možno. Eden tega ni vedel in je enostavno naredil.«

Včasih je res bolj enostavno, da vržemo puško v koruzo. Vseeno se splača, da se s pogumnom in tveganjem v upanju na uspeh podamo na neznan teren. Vsakdo ima posebne zmogljivosti in talente, na katere smemo biti ponosni in jih samozavestno koristiti. Tudi če nam ne uspe prvi hip, se splača da se potrudimo in – če je treba – poskusimo še enkrat. Vsaka „napačna pot“ do zadovoljivega rezultata nas uči drugih reči, kajti tudi ob blodnjah spoznamo rešitve, ki jih mogoče sploh nismo iskali.

Zadovoljsto in veselje, ki ju občutimo po uspešno opravljeni nalogi, dajeta moč in vnemo za nadaljna odkritja. Ostanimo radovedni in bodimo pogumni!

Torek, 5.4.2021

Kriza kot šansa

Dobro leto živimo s corona-krizo. V tem času smo spet in spet slišali izrek, da naj bi bila vsaka kriza tudi šansa:

Šansa, da spremenimo naš odnos do narave.

Šansa, da se umirimo in se močneje zavedamo tistega, kar je zares pomembno.

Šansa, da smo solidarni in pomagamo šibkešim in onim, ki so se znašli na robu družbe.

Šansa, da se gospodarstvo spremeni in pripravi na bodoče izzive.

Res je družba dojela, da kriza nudi nove možnosti. Npr.:

Možnost, da prijaviš soseda policiji, če se druži z drugimi.

Možnost, da uživaš dopust na domala prazni hrvaški obali, čeprav potovanja niso priporočljiva.

Možnost, da se za praznike izogneš karanteni, če se ne pustiš testirati.

Možnost, da kot župan prideš do cepljeja prej kakor drugi.

Še bi bilo primerov – na žalost. Energije, ki škodi in razdira, tudi v krizi ne manjka.

Solidarnost in razum nam bi zelo pomagala prestati noro krizo, če bi vsak prispeval svoj delež in se primerno obnašal. Zagotovo bi si prihranili ta ali oni lockdown. Torej koristimo ustvarjalne in plodne šanse, ki jih nudi kriza.

Sreda, 7.4.2021

Narava

Vemo, da je pet do dvanajstih za varno in zdravo bodočnost naše zemlje. Če ne bomo – raje danes kot jutri – spremenili odnosa in vedenja do narave, bodo imele naslednje generacje resne težave glede zdravega okolja. Večkrat me čudi, da se krčevito branimo sprememb. Seveda je lažje, da iščemo pri drugih, kaj vse bi lahko spremenili. Sami smo si najbližji, zakaj torej ne pričnemo raje pri sebi. Ni treba čakati na politike, da bodo rešili klimatsko ogroženost z novimi pravili in zakoni.

Že malenkostne spremembe v vsakdanu lahko pomagajo in od njih lahko ima vsakdo svojo korist:

Če se včasih odpovemo uživanju mesa, se bomo bolje počutili.

Če se peljemo s kolesom namesto z avtom, se bomo razgibali in bomo bolj zdravi.

Če obnovimo kurjavo in zamenjamo olje za ekološko pridobljeno energijo, dobimo celo finančno podporo in si prihranimo denar.

Če kupujemo pridelke iz okolice, pomagamo kmetom v soseščini in s tem ohranjamo podeželsko življene.

Mahatma Ghandi pravi: »Bodi sam spremeba, ki si jo želiš za svet.«

Stavek velja za mnogo področij v vsakdanjem življenju. Ni treba čakati na druge, da se stvari spremenijo na bolje. Začnimo pri sebi ... zase, za otroke, vnuke, za pravnuke.

Četrtek, 8.4.2021

Vera

Priznam, da ne hodim redno v cerkev – mama bi rekla, da zelo redko. Ali zaradi tega nisem veren? Ali res ne verujem v Boga in ne živim krščansko?

Verujem oziroma upam, da nas vse ščiti in varuje neka sila, mogoče sam Bog. Prepričan sem, da bom srečal sorodnike, znance in prijatelje, ki so se poslovili od tega sveta, mogoče v drugačni stvarnosti, ki so lahko tudi nebesa.

Bog je povsod: Pri nas doma, v pisarni, v mislih, v našem dejanju, v družini – skratka povsod. Nedeljski dopoldanski sprehod s hčerkama je lahko meditativni dialog s stvarstvom. Marsikdo si pa ne more predstavljati, da bi nedelja minula brez bogoslužja v cerkvi. Vsakemu svoje!

Seveda je treba, da se od časa do časa umirimo, premišljujemo in sami pri sebi razčistimo to ali ono. Gotovo sta cerkev in verska skupnost za številne ljudi primeren prostor, da v miru premagujejo skrbi in usmerjajo dejanja. Veličastna katedrala za srečanje z nadnaravnim bitjem je po mojem tudi gozd, jezero, gora ali drugi izjemni kraji. Vsak zase odloča, kje najde prostor za svoje bogoslužje. Ni treba, da vrenotimo vero drugih, po številu obiskov v cerkvi. Saj vemo, da je Bog povsod, milost vere pa je dana nekomu bolj, drugemu manj.

Petek, 9.4.2021

Mladina

‚Faulasti', nerodni, s slabim vedenjem, mulci, brez spoštovanja do starejših – to so značilnosti, ki jih družba rada pripisuje mladini. Ali je resnično tako? Veliko se je spremenilo v novejšem času. Obremenitve, stres in pritiski na mlade se stopnjujejo. Najboljši outfit, aktualni pametni telefon, lepe slike in število „likov“ na socialnih omrežjih, uspehi v šoli in še kje. Čemu vsemu mora povprečen najstnik ustrezati! Mali odrasli naj bi funktionirali kot menedžer manjšega podjetja: krepko, samozavestno, brez napak in brez šibkosti.

Izobražujem vajenke in večkrat opažam, kako so včasih nesigurne, sramežljive in nesamostojne. Neredko se zgodi, da me pokličejo starši in se v imenu otrok ponudijo ali potegujejo za delovno mesto. Ali da pride oče kandidatke k pogovoru o morebitnem sprejemu v službo, hčerka pa brez besed sedi ob njem. Mnogo bolj prepričljiva bi bila zame mlada osebnost, ki se je sama prijavila in predstavila.

Kaj torej s takimi nesamostojnimi in sramežjivimi bodočimi menedžerji?

Najbolje je, da si sami nabirajo izkušnje, učijo ob napakah in uspehih.

Nekateri mladi se močno in samozavestno angažirajo n. pr. za manjšinjske pravice, ob fridays for future ali s prostovoljnim delom. Prepričan sem, da je to dobra priložnost za učenje, zbiranje izkušenj in plodno zorenje.

Mladina naj ima priložnost, da sama najde pot do sreče, odgovornosti, poguma in zdravega življenja!