https://www.kath-kirche-kaernten.at/dioezese/detail/C3403/seznam_vse_duhovnih_misli

Nedelja, 01.10.2023

Ime mi je Teresa Wakounig in delam pri društvu IniciativAngola. V prihodnjem tednu vas smem z duhovno mislijo pospremit v nov dan.

Danes je prvi oktober. Oktober je v katoliški cerkvi misijonski mesec. V naslednjih dneh bom vedno spet povedala kakšno svojo izkušnjo v zvezi z misijonskim delom.

Julija 2018 sem se s štirimi kolegi odpravila v Angolo, v državo, ki je tako drugačna od držav tukaj v Evropi. Angola je država kontrastov, revščine in bogastva, veselja in žalosti, lepote in grozot. Kot prostovoljka sem en mesec preživela pri Don Boskovih sestrah, opazovala njihovo dobro delo in jih spremljala na poti k ljudem.

No, kaj več o mojih dogodivščinah v Angoli in kako sem doživljala prostovoljstvo pa v naslednjih dneh.

Ponedeljek, 02.10.2023

Kot sem včeraj obljubila, bom danes povedala kakšno dogodivščino iz mojega prostovoljstva v Angoli.

Že takoj pri prihodu v Angolo smo opazili, kako drugačen je tamkajšnji svet. Nihče se ne drži pravil na cesti, po cestah mrgoli vozil raznih kvalitet in starosti, ljudi je kar preveč, in v zraku je vonj po umazaniji in izpušnih plinov. Za distanco nekaj kilometrov smo potrebovali celo večnost.

Potem pa smo prispeli v hiši Vila Mornese, sedežu Don Boskovih sester v Angoli. To je kot oaza v puščavi. Miren in varen kraj v kaotičnem direndaju glavnega mesta.

Še isti dan smo se odpravili ven iz Luande, proti notranjosti države, v mesto Calulo. Pozno zvečer, že dolgo je bilo temno kot v rogu, smo prispeli v tamkajšnji center Don Boskovih sester. Še preden se je avto ustavil in smo izstopili, smo zaslišali prepevanje in ploskanje – to so bila dekleta, ki živijo v tamkajšnjem dekliškem internatu, ki so nas z veseljem pričakale, nas prisrčno pozdravile in nam odvzele težke kovčke.

Tako se je začelo moje prostovoljstvo v Angoli.

Torek, 03.10.2023

Dobro jutro, ali kot bi v Angoli rekli: Bom dia! Kot prostovoljka sem med tednom vsak dan delala v šoli – pripravila sem ure matematike, angleščine, športa in kreativnega dela. Učili smo se računati, se v angleščini predstaviti, igrali smo se neke vrste »Med dvema ognjema« in ustvarjali skulpture iz papirja.

Nekajkrat na teden sem se peljala tudi v vas Quitilo. To je majhna vas, ki je od mesta Calulo oddaljena pol urne vožnje z avtom. Tam so sestre na stari farmi ustvarile šolo za te otroke, ki živijo predaleč od mesta in nikoli ne bi hodili v šolo.

Dobro se spominjam, kako sem pomagala kuharici pripraviti malico za teh 250 otrok. V veliki posodi nad ognjem je zagrela vodo, dodala mleko v prašku, riž, sladkor in limono. Ko je mlečni riž bil pripavljen, smo ga razdelili v pisane kozarčke in v odmoru delili otrokom. Žlice so otroci morali sami prinesti s seboj. Nekateri so jih imeli, drugi so počakali, da je sestra pojedla in so potem vzeli isto žlico, nekateri pa so si pomagali kar z ravnilom.

Sreda, 04.10.2023

Morda ste se že spraševali, kaj smo prostovoljci v Angoli delali po pouku, ko otrok ni bilo v šoli?

Nekaj otrok je bilo vedno v bližini. Po šoli smo se družili s puncami, ki živijo pri Don Boskovih sestrah v internatu in se z njimi učili, opravljali domače naloge ali se igrali.

Vsako popoldne so se srečali otroci, da bi skupaj igrali instrumente: Imeli so bobne, trobente, violine, flavte in še kaj. Tako je nastal pravi orkester in dirigent, mlad fant, je imel težavo obdržati kontrolo.

Vsak dan v popoldanskih urah so tudi prišli otroci, da bi se z nami igrali nogomet. Prvi dan jih je prišlo nad sto, tako da smo morali ustvariti urnik, kdaj je kdo smel prit. Ne spominjam se več, kako dobro nam je to uspelo….

Vedno spet pa smo naredili kakšen manjši izlet. Sprehajali smo se po mestu, obiskali tržnico in razne četrti, hodili na bližnjo goro in uživali razgled na ta tuji svet.

Četrtek, 05.10.2023

Danes bi z vami rada delila dogodek iz časa v Angoli, ki mi je do danes ostal najbolj v spominu. Vsak večer so Don Boskove sestre skupaj z dekleti, ki živijo v tamkajšnem internatu, molile rožni venec.

Pred večerjo, okoli šeste ure, smo se vsi zbrali na stopnicah pred glavno hišo Don Boskovega centra. Bilo nas je okoli 20, že se je mračilo, počasi se je živžav zunaj ograje centra umiril, zrak se je znatno ohladil, ampak kamnite stopnice so bile še tople od sonca.

Prostovoljci smo najprej potrbovali knjižico z molitvami, da smo lahko sodelovali. A že kmalu smo jih znali na pamet. Še danes imam v spominu pesmi in molitve sester in deklet, še danes bi lahko zmolila Oče naš in Zdravo Marijo v portugalščini.

Ta čas v dnevu je bil eden redkih trenutkov, ki sem jih imela zase. Spomnila sem se vsega, kar se je čez dan zgodilo, razmišljala o doživetjih, reflektirala, in se umirila.

Petek, 06.10.2023

Če ste enkrat doživeli obhajanje sv. maše v Angoli, se vam bodo naše sv. maše zdele sila dolgočasne in kratke.

Naj vam povem, kako se obhajajo sv. maše v Angoli. Na začetku maše je cerkev na pol prazna. Ljudje niso zelo točni. Sčasoma, recimo najkasneje do psalma, se cerkev tako napolne z družinami in mladimi, da so potrebni reditelji, ki pazijo, da vsakdo najde prostor.

Maša se začne z dolgo procesijo. Zbor, lektorji, kantorji, ministranti in duhovniki slovesno prikoračijo oz. priplešejo v cerkev. Najkasneje za darovanje sledi naslednja procesija. Med mašo se veliko poje, pleše, ljudje so veseli, glasni, ploskajo.

Takšna sv. maša, ki je za Angolo nekaj povsem običajnega, traja najmanj dve uri, a dolgočasna ni. To je eno največjih nasprotij k življenju, ki ga mi tukaj poznamo.