Petek, 28.02.2014

Iz neke knjige, katere avtor je menda Ignacij Lojolski, sem si kopiral list, na katerem je zapisanih pet prioritet glede oblikovanja našega vsakdanjika.

Najvažnejše je spanje – trdi ta avtor. Kdor ni naspan, je ali razdražen ali brez energije ali celo oboje, ni sposoben za kaj pametnega.

Na drugem mestu je gibanje. Človeško telo je skladišče vseh mogočnih napetosti. Gibanje je važno, da se napetosti sprostijo in je telo v uravnovešenem stanju k dobrem počutju. Kdor v svojem telesu tako rekoč ni doma, je vedno bolj ali manj »iz sebe«.

Na tretjem mestu je molitev, ki v podobni meri sprosti in uravnovesi našo dušo kot pa gibanje naše telo. Če ni centrirano naše notranje življenje, je tudi vse drugo narobe.

Na četrtem mestu je skrb za skupnost z ljudmi, s katerimi delim življenje.

Šele na petem mestu je delo.

Ne vem, ali s to razporeditvijo prioritet morete kaj početi, vsekakor pa naj vam bodo v premislek. Zagotovo razporeditev naših prioritet odloča o naši življenjski kvaliteti. Zato naj bi prav razporeditev občasno preverili in jo ob potrebi spremenili. Najboljša priložnost za to so duhovne vaje. Prav te so zame eden od vogelnih kamnov, na katerih se gradi naša življenjska stavba.

Ob koncu svojih misli v tem tednu prav vsem poslušalkam in poslušalcem želim veliko mero pristne življenjske kvalitete. 

 

Četrtek, 27.02.2014

V nekaterih mestih je prepovedano beračenje. To prepoved so dosegli politiki, da bi se prikupili svoji posebni klienteli in si zaslužili nekaj političnega drobiža. Nič naj ne bi motilo blestečega zunanjega videza naših lepih mest, nič ne motilo našega dobrega razpoloženja, če smo ravno na sproščenem »šopingturu«.

In ravno teh beračev, ki ob mrzlih zimskih dneh čepijo po ulicah naših mest ali tu in tam potrkajo na naša vrata, naj ne bi prezrli? Spominjajo nas na tisti mali delček naše soodgovornosti za mali in veliki svet okrog nas.

Razlog, da jih prezremo oziroma jim ne odpremo vrat, je tudi v sumu, da bi nas utegnili ogoljufati. Ta sum je verjetno občasno tudi upravičen. Za to pa se sploh ne gre. Gre za to, ali človeku, ki je očividno reven in bolj ali manj pomoči potreben – sicer ne bi čepel na ulici – posvetim hip svoje pozornosti in mu dam nekaj drobiža, ali pa ne. Po mojem se na tej malenkosti odloča bistven življenjski princip. Ali se čutim povezanega s sočlovekom ali ne; ali je solidarnost nekaj, kar v meni živi ali je samo prazna beseda; ali sta dobrodelnost in Caritas zagotovljeni veličini ali votla pojma.

Po mojem so prav neobremenjena povezanost s sočlovekom, solidarnost in dobrodelnost prepoznavne znamke kakovostnega življenja.

Na tej poti bom tu in tam kaj izgubil, morda me bo kdo ogoljufal, ob vsem pa neprimerno pridobil na življenjski kvaliteti.

 

Sreda, 26.02.2014

Če govorim te dni o nekaterih sestavnih delih življenjske kvalitete, ki so zame nepogrešljivi, potem ne smem pozabiti spravljivosti in s to povezano pripravljenostjo, da si drug drugemu odpuščamo. Tu se gre včasih za malenkosti, ki jih drug drugemu zamerimo ali jih odpustimo. Že pri malenkostih so prepoznavni različni značaji. Nekaterim odpuščanje ne dela nikakršnih težav, drugi pa nosijo zamere s seboj kot nahrbtnik, ki postaja vedno težji. Ne opazijo, da si s tem sami sebi najbolj škodujejo, vrhu tega pa še drugim.

Je pa odpuščanje dostikrat vse kaj drugega kot nekaj lahkega. Ne zgodi se s pritiskom na gumb, temveč je duhovni proces. Dogaja se na podlagi prepričanja, da mi je Bog krivdo odpustil že vnaprej. Ob zavedanju tega se začne pot v svobodo. Dokler namreč drugemu nisem odpustil, nisem svoboden. Brez tiste notranje svobode pa tudi ni resnične življenjske kvalitete.

Najbolj jasno se zavest, da mi je odpuščeno in da moram odpuščati tudi sam, izraža v preprosti molitvi »Oče naš«,  ki nas jo je Jezus sam naučil.

S tem, da se odpravim na pot odpuščanja, začnem podirati zid, ki ovira pretoke ljubezni v meni. V preprosti molitvi v človeku, ki mi je zadal težko rano, s časom ne vidim več hudobne pošasti, temveč vse bolj nebogljeno slabotno človeško bitje, ki je božjega usmiljenja prav tako potrebno kot jaz sam. Od tukaj naprej se v človeških odnosih začenjajo dogajati čudeži.

 

Torek, 25.02.2014

Za veliko ljudi je bistven del njihove življenjske kvalitete uresničen z lastno hišo. To je popolnoma razumljivo. Kdo ne bi hotel imeti lastne hiše na lepem kraju, še boljše, blizu mesta, z dobro razvito infrastrukturo in tako dalje.

V okolici Beljaka, gotovo pa tudi drugod, te hiše rastejo iz zemlje kot gobe po dežju. Naselijo se ljudje iz različnih krajev Avstrije, pa tudi iz Nemčije in Nizozemske, ki so večinoma našli zaposlitev v podjetju Infineon v Beljaku.

Posamezni najdejo – pogosto preko svojih otrok – stik z domačim prebivalstvom in se polagoma integrirajo v vaško skupnost.

Velik del teh prišlekov pa si zgradi udobne, tudi dostikrat prav luksuzne hiše, temu sledi še velika ograja okoli hiše – in že se zdijo zavarovane pred ponorelim svetom. V domovih samih so seveda najmodernejše tehnične naprave in seveda vsa takozvana komunikacijska sredstva modernega sveta.

Od stresnega delovnega mesta, na katerem so morali dati vse od sebe in jih dodobra obremenjuje, so se v hipu zatekli med varne domače zidove, zaklenili vrata za seboj, si dali slušalke čez glavo in potonili v drug svet.

Hitreje kot bi si hotel predstavljati varni dom postane kletka, v katero so se zaklenili sami. Ta pot hitro vodi v osamljenost in dostikrat naprej v depresijo, ki je še posebej bolezen takozvanega modernega časa.

Človek potrebuje za pravo življenjsko kvaliteto tudi srečanje in komunikacijo, tisto neposredno, odprto, sproščeno, iz oči v oči, brez strahu, z respektom in s spoštovanjem. Odličen primer takšnega srečanja in posledične komunikacije je Jezusov pogovor s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku. Vedno spet ga preberite, vsrkajte ga in ga shranite kot komunikacijski model v svojem srcu. 

 

Ponedeljek, 24.02.2014

Včeraj sem spregovoril o nedelji kot dnevu, ki nam je podarjen v prid življenjske kvalitete. Ta podarjeni dan naj bi izkoristili za odpočitek in obnovo telesa, duha in duše.

To vsekakor lahko počnemo na zelo različne načine. Nekateri bežijo v naravo, drugi se zaprejo v svoje stanovanje, zopet drugi se odpeljejo na družinski izlet in še kaj. Nekateri pa se odpravijo tudi k bogoslužju v cerkev. Vsaka izmed teh variant je po svoje dobra in koristna. Dodal pa bi rad, zakaj se mi zdi skupno nedeljsko bogoslužje posebno dragoceno.

V marsikaterem oziru nas življenje med tednom vrže kot v neko veliko centrifugo. Vsak hiti po svojih poslih, vsak lovi čas, da opravi svoje delo in še kaj. Srečanja med vsem tem so bežna in dostikrat površna. Če se potem v prostem času zatečemo vsak v svoj duhovni otok, da si načrpamo novih moči, je to sicer koristno, dolgoročno pa premalo. Potrebujemo nekaj skupnega, kar je nesporno. Nesporna je Jezusova ljubeča, vzpodbudna in ozdravljajoča beseda, ki nas (po)kliče skupaj, ustavi centrifugo ter nam pokaže to, kar povezuje skupnost ter jo utrjuje. Hkrati pri bogoslužju praznujemo edino veljavni in zveličavni princip življenja, ki zmore zagotoviti našemu planetu človeka vredno bodočnost – namreč lomljenje in deljenje kruha. In še nekaj: srečanje zelo različnih ljudi ob in s Kristusom jemlje posameznemu človeku strah, povezuje med seboj ter pospešuje komunikacijo, ki blagodejno vpliva na vse naše življenjske okoliščine.

 

Nedelja, 23.02.2014

Danes in v prihodnjih dneh bi rad nanizal nekaj misli, ki se sučejo okoli pojma »življenjska kvaliteta«. To je v današnjem času kar pogosto rabljen pojem, saj, kdo ne bi hotel optimirati svoje življenjske kvalitete? V službi življenjske kvalitete se prodajajo in kupujejo kar celotni in zelo različni programi. Tičejo se zdravja, prehrane, poklicnih in splošnih življenjskih okoliščin, ki se seveda vse dajo opitimirati. Kdo bi mogel vedeti, koliko denarja se potroši prav v ta namen. Namigi, ki jih hočem nanizati jaz, pa so zastonj, in mislim, da niso zaman.

Danes je nedelja. Zato bom začel kar s tem dnevom. Nedelja je namreč kar eno izmed najdragocenejših daril, ki so nam podarjena v prid življenjske kvalitete. Pred vsem delom, pred vsem stresom, pred vso nujo in vsem trudom nam je podarjen prost dan. Mnogi mislijo, da morajo ta podarjen dan izkoristiti  za to, da postorijo eno in drugo in še kaj in še kaj. Na koncu dneva imajo morda občutek, da so veliko opravili, toda dela niso dokončali. Delo namreč nikoli ne bomo dokončali, ker bo vedno nekaj ostalo nedodelanega, pa če delamo vsako nedeljo in še ponoči.

Nedelja nam podarja čas, v katerem najvažnejše stvari postavimo na pravo mesto. V sam vrh teh najvažnejših stvari štejem odnos do Boga, odnos do samega sebe in odnos do sočloveka. Vir in izziv za te odnose je Bog sam, tisti Bog, čigar najodličnejša lastnost je to, da me ima rad – in sicer brezpogojno, neizmerno in zastonj.