Nedelja, 5.3.2023

“Človek ne živi samo od kruha, temveč tudi od vsake besede, ki pride iz Božjih ust.” Na to je med drugim opozoril naš škof Jože Marketz v letošnjem postnem pismu.

Ljudje pa smo ustvarjeni po božji podobi in pomembne so tudi besede, ki prihajajo iz naših ust.

V javnosti bi morali še posebno paziti na to, kaj govorimo in kako se obnašamo. Sploh politiki naj bi bili vzorniki, pa se nekateri prav ob začetku postnega časa v pepelničnih nagovorih še posebno grdo izpostavljajo, ko posmehljivo in zaničevalno govorijo o drugih.

Predvolilni čas ne opravičuje vsega. Beseda, ki je zapustila usta, pusti sled v realnem življenju, pri resničnih ljudeh.

Jezik, na Koroškem imamo kar dva, naj bi raje uporabljali za lepše izražanje in tako ustvarjali lepši svet.

Danes še posebno kot ob vsakih volitvah upamo, da bo tako. Izvolimo.

Ponedeljek, 6.3.2023

Danes goduje sveti Fridolin, irski opat v Nemčiji. Ime izhaja iz imena Friderik in pomeni »bogat miru«. Tudi mojemu očetu je tako ime. Tudi on je bogat miru in se je prav zaradi tega vse svoje življenje posvečal boju za pravice koroških Slovencev, za mir, ki ga je videl v pravici in enakopravnosti za vse. Prvi je v pliberškem občinskem svetu spregovoril slovensko, ustanovil in okoli 20 let tudi urejal prvo dvojezično občinsko glasilo, Pliberški časopis, z vnemo je poučeval slovenski jezik – za narodov blagor. Želja njegovih staršev je bila, da bi bil Mirko, pa so mu, rojenemu v času 2. svetovne vojne, morali dati nemško ime. Na to sem morala pomisliti pretekli teden, ko sem, zdaj že desetič, predstavljala razstavo »Kärnten/Koroška (ne)deljena dežela – 100 let po plebiscitu«, to pot v Muzeju v Slovenj Gradcu. V zanimivih pogovorih ob robu razstave vedno spet spoznam, kako pomembno je, da se zavedamo, kaj se je zgodilo in zakaj smo kot manjšina tam, kjer smo danes. In, kot pravi perzijski pregovor in nas uči izkušnja, da pravice niso dane, pač pa si jih je treba izboriti, naj bodo pravice žensk, temnopoltih, narodnih ali drugih manjšin – za mirno sožitje vseh.

Torek, 7.3.2023

Uveljavljanje pravic je del vsakdanjega življenja slehernega človeka. Uveljavljamo pravico do družinskih dodatkov, davčnih olajšav, dostopa do zemljišč, dedovanja, iz delovnega razmerja, pokojninskega ali zdravstvenega zavarovanja in tako dalje.

Pogosto nas ustanove, ki so zadolžene za te zadeve, na to opozorijo. Od zavoda za socialno zavarovanje vsake toliko dobim sporočilo, ali sem že uveljavila stotak za ohranjanje zdravja, finančni urad me opozarja, ali sem že vložila zahtevek za vračilo preveč plačanega davka, pokojninski zavod, ali sem si že pustila izračunati pokojnino, ki mi bo nekoč pripadala in ali hranim vse potrebne dokumente.

Le na to, ali so mi izpolnjene osnovne človekove pravice kot koroška Slovenka, me še nikoli ni kdo opozoril. Zanje moram poskrbeti sama. Še dobro, da zanje vem in jih zahtevam.

Na primer pri moji domači občini Škocjan, ki ima sicer precejšnje težave z uradno slovenščino. To pot pa smo uspeli tisti, ki smo s preprostim elektronskim sporočilom občini zahtevali, da se nam pošlje uradno obvestilo o volitvah tudi v slovenskem jeziku. Dobili smo ga brez nadaljnjih urgenc. Lepo! Veselimo se lahko tudi majhnih uspehov.

Sreda, 8.3.2023

»Vrla žena, kdo jo najde.« Dobro jutro na dan žena. Ena vrlih žensk med nami je Gitka Opetnik iz Zodjakove družine v Dobu pri Pliberku. Skupaj sva hodili v šolo pri Božjem Grobu, danes je psihoterapevtka in je napisala knjigo »Das Gestern im Heute begreifen« (V sedanjosti razumeti preteklost). Ukvarja se s perpetuiranjem travm zasledovanih slovenskih družin. Šele s to knjigo sem izvedela tudi za Gitkino osebno družinsko zgodovino. O tem svojčas nisva govorili, bili sva premladi. Pa tudi sicer verjetno koroških Slovenci sami na tej osebni ravni ne govorimo dosti. Sama sem šele pred nekaj leti izvedela, da je en moj stari stric bil interniran v koncentracijskem taborišču Flossenbrück, izpostavi Dachaua. Izhajamo lahko iz tega, da je tako ali drugače travmatizirana večina koroških Slovencev. Nevédenje o tem, da na Koroškem sploh smo koroški Slovenci, kaj šele podrobnosti, je med nemško govorečimi Korošci ogromno. Opetnikova govori o »paktu molka«. Ta »pakt molka«, to nevédenje, perpetuira travmo. S preobračanjem vloge storilcev in žrtev se koroškim Slovencem naprti občutek, da je kratenje njihovih pravic normalno in zasluženo. Prihaja do izjav kot »Korošci so preobremenjeni«, če bi bilo le nekaj slovenščine več. In mi bi to kar sprejeli. Ker moramo številne sogovornike – celo take, katerih naloga je, da so s temi stvarmi seznanjeni, denimo politike – vedno znova seznanjati z najosnovnejšimi dejstvi, permanentno podoživljamo travme. Pojavlja se občutek, da nismo vredni pozornosti, ne spoštovanja ali ljubezni, da nam nič ne pripada. Pa vendar ni tako. Vredni smo vsega spoštovanja in pravice nam pripadajo. Uveljavljamo jih torej brez pridržkov.

Četrtek, 9.3.2023

Pri nedeljskih svetih mašah v priprošnje pogosto vključimo prošnjo za mir na svetu. Kdaj pa imamo mir na svetu? Če živimo in pustimo živeti. Če spoštujemo druge in drugi spoštujejo nas. Če delimo svoje izobilje s tistimi, ki ga nimajo. Če upoštevamo zakone mi in drugi. Ko se tukaj pojavi neravnovesje – eden spoštuje, drugi ne, eden pusti živeti, drugi ne, eden zakone izpolnjuje, drugi ne – pride do konflikta. V pravičnem svetu bi konflikte reševali tako, da po konfliktu vzpostavimo stanje, kakršno je bilo pred konfliktom, v resničnem pa je ponavadi agresor tisti, ki pridobi. Če se ozrem po Koroškem, me zaboli, ko vidim, koliko jezikovnega bogastva je že izgubljenega in koliko napora je potrebno, da se ohrani to, kar še je. Ni vedno lahko ostati buden in pozoren. Takrat pomislim na Otona Župančiča in njegovo pesem: »Stoj kot drevo brez zavetja, višji si, bolj te pretresa vihar, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko.« In se vzravnam.

Petek, 10.3.2023

»V prsih vre nam, usta pa molčijo.« je v eni svojih pesmi zapisal Karel Destovnik – Kajuh.

Pred nedavnim so v Pliberku združeni zbori zapeli ob 100. obletnici njegovega rojstva. »Za slovenščino se je treba boriti, sem spadajo tudi Kajuhove borčevske pesmi.« je ocenil eden od obiskovalcev.

Kajuhoslovci Kajuha opisujejo kot pesnika mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, vzdevek je dobil od ptice kanje, ki jo v narečju kličejo kajuh.

Mlademu fantu, ki je tako zgodaj pustil življenje v boju, se je v komaj šestih letih, od 15. do 21. leta, zgodilo toliko, kot se mnogim ne zgodi v vsem življenju. Ekstatično je deklamiral svoje verze in v srcih poslušalcev sprožal močne čustvene odzive. Pisal je tudi zelo občuteno ljubezensko literaturo in Bog ve, kako bi se tako tankočuten človek opredelil in kako bi mu uspelo živeti v času po vojni.

Pogum in zanos sta to, kar nam lahko dajo Kajuhove pesmi danes.

Torej, če nam v prsih vre, ne molčimo, ampak poiščimo primerno pot izražanja.