Petek, 21.10.2016

Lansko leto smo se spominjali 70 obletnice konca druge svetovne vojne. V času vojne in tudi še po njej se je zgodilo veliko hudega. Ostale so mnoge rane. Zato je bilo pogostokrat govora tudi o pomembnosti sprave. Tudi danes bi rad z vami razmišljal o spravi, saj se nahajamo v letu usmiljenja. Kajti samo sprava nam omogoča sproščeno skupno življenje brez predsodkov. Nasprotje od sprave je sovraštvo, upor in nemir. Če sovražimo svojega brata, svojo sestro živimo v sovražnih razmerah. Uničujemo ljubezen in dobroto, ki bi namesto sovraštva morali vladati v naših srcih. Sprava mora biti prva naloga v našem skupnem življenju. Bog bo vedno na moji strani, ko bom skušal pogasiti prepir, ko bom izrekel besedo obžalovanja ali opravičenja. Božje kraljestvo temelji na dobrih odnosih. Ali sem posredovalec miru in ljubezni, ki je pripravljen v prepiru narediti prvi korak proti spravi? Biti spravljen s človekom pomeni, da ga sprejmem kot božje bitje in sem pripravljen deliti z njim svoje življenje v ljubezni in dobrohotnosti. Za nagrado pa bomo našli mir v sebi in v Bogu.

Četrtek, 20.10.2016

Drugo leto 19. marca bodo zopet volitve župnijskih svetov. Geslo volitev župnijskih svetov v letu 2017 se glasi: „Jaz sem tu. za.“ Poklicani smo, da se zavedamo svoje soodgovornosti, da vlada v naših krajih, kjer živimo, dobro ozračje, in da iz vere v Boga oblikujemo naše skupno življenje in naše življenjske prostore. Ni pomembno, kaj vse znamo in naredimo, pomembno je, da se zavedamo, da je Bog z nami, da nam bistvene stvari za življenje daje On. Pogostokrat smo v nevarnosti, da v svoji zagledanosti vase vse pripišemo sebi, svojim zaslugam, kar ustvari nered in disharmonijo. Gotovo moramo v življenju prispevati svoje z delom in trudom, toda bistvenega ne moremo prispevati – to daje Bog. Želim si, da se bodo tudi v prihodnosti po naših farah našli ljudje, žene, možje, mladinci, ki jim je farna skupnost važna, v kateri ima prostor vsak in sme vnašati svoje talente in svojo vero.

Sreda, 19.10.2016

Včeraj smo praznovali god svetega Luka, evangelista, ki je mnogim približal vero v Jezusa Kristusa. Tudi nam so Jezusa posredovali drugi: v družini, v krščanski skupnosti, možje in žene, ki jim je bila vera važna. Preden smo znali brati o Jezusovem delovanju, nam je že kdo pokazal Jezusa na križu in nam spregovoril o njegovem življenju, o čudežih, o njegovi smrti in njegovem vstajenju. Preden smo razumeli, smo verovali. Bog deluje v človeški zgodovini na tak način, da ljudi navdihuje, da živijo in predajajo vero iz roda v rod. Bog nagovarja tudi vsakega izmed nas. Govori nam preko naravnih lepot, preko Božje besede, preko pričevanja verujočih, v dogodkih življenja, v veselju ali žalosti – tudi v trpljenju in smrti. Po vseh teh znamenjih Bog hodi pred nami. Kdor veruje, ne more molčati o veri, ki ga navdaja. Sveti apostol Pavel pravi: »Zakaj gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal«.

Torek, 18.10.20

Danes praznujemo god svetega Luka, evangelista. Sveti Luka je po starem krščanskem izročilu napisal dve pomembni novozavezni knjigi: Evangelij po Luku in Apostolska dela. Doma je bil iz Antiohije, po rodu Grk, po poklicu pa zdravnik. On je edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk. Imel je pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva in povdarja vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč sveta – vseh ljudi. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka opisuje dogodke, ki povdarjajo Jezusovo ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba: „Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.“ 

Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.

Ponedeljek, 17.10.2016

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, ki danes goduje. Bil je škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje in bil drugi naslednik svetega Petra v Antiohiji, učenec sv. Janeza in prijatelj sv. Polikarpa. Ko so začeli preganjati kristjane, so prijeli tudi škofa Ignacija, ga odvedli v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune.

Nedelja, 16.10.2016

Današnja Božja Beseda nam zopet spregovori o veri. Apostol Pavel v današnjem drugem berilu spodbuja svojega učenca Timoteja k zvestobi in vztrajnosti v veri; po veri v Jezusa boš prejel modrost, ki vodi v zveličanje; ta odnos je temelj, je varna, gotova smer za vsakega izmed nas. Ta beseda spodbude je namenjena tudi nam. Jezus pa nas z današnjo besedo izziva k prizadevanju za tako vero: "toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?“

- ali bo našel vero, ki človeka sili, da v trenutku sreče, uspeha, iskreno, radostno zakliče: hvala Bogu;

- vero, ki ob spoznanju krivde spodbuja k prošnji: bodi milostljiv meni grešniku;

- vero, ki v trenutku stiske opogumlja: pa vendar zaupam v Gospoda

Verovati namreč pomeni čutiti, da nas Bog gleda in ljubi, pomeni zaupati, da Bog vse vidi: vsako našo molitev, vsako besedo, vsako dobro delo, vsak žalosten, vesel ali nepomemben dogodek, vsako bolezen – vse!

Vera v Boga nam vliva tisto zaupanje, ki nas navaja k temu, da se z njim pogovarjamo - molimo, mu govorimo o svojih stvareh, o svojih namenih in o svojih načrtih. Vsak od nas se lahko prepušča Njegovi ljubezni, prepričan, da ga bo Bog razumel, tolažil in mu pomagal.