Nedelja, 11.11.2018

Ko sem odprl lekcionar današnje Božje besede, me je prevzelo bogastvo in sporočilnost besedila. Že iz današnje Božje besede veje duh Kristusa, ki se ni ljubosumno oklepal enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil, da bi nas obogatil s svojim uboštvom, ter napolnil z ljubeznijo in usmiljenjem. Božja beseda spregovori o dveh vdovah. Se kdo od vas spomni njunih imen? – Nihče. Tako je, njuni imeni nista zapisani. S tega vidika ostajata anonimni. A vendar njuni dejanji govorita že tisoče let. Prva je dala moko in hrano Eliju; še zadnjo pest, ki jo je najprej želela nameniti sebi in sinu, preden umreta. Gospod je njeno nesebičnost in darežljivost poplačal z obiljem in njenega sina rešil gotove smrti. Druga vdova pa je v tempeljsko zakladnico vrgla dva novčiča. A Jezus o njej pravi, da je darovala največ, saj je dala od svojega uboštva. Dala je vse, kar je še imela.

Še in še bi lahko naštevali zglede iz zgodovine, ki so bili pripravljeni za druge darovati vse. Seznam bi vključeval tudi naše starše in tudi mnoge dobre ljudi, ki so odprli svoje srce in dlan ob nedavnem neurju, ki je pustošilo po naših krajih. Vsak dan imamo priložnost, da naredimo nekaj dobrega. Seveda se strinjam z vami, saj boste danes mnogi pomislili tudi na sv. Martina. Tudi on nam je vzgled nesebične ljubezni. Čeprav je bila mrzla noč – tako pripoveduje legenda o njem – je z mečem prerezal svoj plašč in ga delil z revežem. S tem in s podobnimi dejanji je sv. Martin ostal zapisan v zgodovino dobrote in usmiljenja, ki jo je prejel v šoli hoje za Kristusom. Verjeli ali ne, že 1700 let je tega, od kar je tod mimo hodil ta mož, ki se ga danes spominjamo. Povabim vas, da ga posnemamo.

Ponedeljek, 12.11.2018

Prebujamo ali prebudili smo se v nov teden. Ponedeljek je dan, ki ima v sebi največ črk. Njegov etimološki izvor pa je, da je to dan po nedelji. Za danes naj vam predstavim na kratko svetega Jozafata Kunčeviča, škofa in mučenca. Rodil se je konec 16. stoletja v Ukrajini, mučeniško smrt pa je pretrpel v Belorusiji, star komaj nekaj čez 40 let. Na lastno željo je že v mladosti postal katoličan, menih, kasneje duhovnik in škof. Bil je goreč in neutruden delavec za edinost. Ohranjal je povezanost z Rimom, a ostal zvest vzhodnim liturgičnim navadam. Njegovo prizadevanje za zbližitev vzhodne in zahodne Cerkve mnogi niso razumeli. Zato so ga neko nedeljsko jutro, ko se je pripravljal na bogoslužje, kruto mučili, pobili s sekirami in meči. Krška Cerkev še posebej v tem cerkvenem letu, ki se izteka, želi, da se spominjamo vzornikov vere, svetnikov in blaženih.

Morda potegnem na plan še eno zanimivost od sv. Jozafata; Tudi Avstrija je močno povezana z njim. Ali veste, da je bilo njegovo truplo najprej pokopano v Belorusiji, nato na Poljskem in zatem je bil veliko časa tudi na Dunaju; do leta 1949 ko so njegove posmrtne ostanke pokopali v baziliki sv. Petra v Rimu. Danes svetega Jozafata ne omenjam samo zaradi njegovega spominskega dneva, ki ga obhajamo ravno danes, temveč, kot predstojnika, ki ga mnogi niso razumeli. Trudil se je, da bi rastla med kristjani povezanost, da bi se širila Kristusova brezpogojna ljubezen na vse ljudi. Tudi naši župniki, ki bi radi povezali ljudi v fari, večkrat ostanejo sami in ljudje jim ne prisluhnejo. Prisluhniti je temelj vere in oznanila. Hvala, da ste mi danes prisluhnili - in lep dan vam želim!

Torek, 13.11.2018

Danes bom z vami odprl še eno stran v knjigi svetnikov. Z nami je sv. Stanislav Kostka, poljski redovnik, ki se ga danes spominjamo. Bil je sin plemiških staršev. Komaj štirinajst let starega so ga starši poslali, skupaj z bratom Pavlom, na šolanje na Dunaj. Kakor sv. Jozafat včeraj, tako je tudi današnji svetnik povezan z našimi kraji, saj je živel štiri leta na Dunaju. Vendar pa življenje na Dunaju, skupaj z bratom, ni bilo lahko. Po razpustitvi dijaškega doma sta z bratom stanovala v hiši nekega luteranca. Posvetni brat ga je na vse načine želel zvleči v svoj svet, a je Stanislav vztrajal v čistosti in želji, da postane redovnik, jezuit. Po hudem prepiru z bratom, in celo pretepom, je zgrabil priložnost in odšel peš v Nemčijo, v Augsburg, k sv. Petru Kaniziju, tamkajšnjemu predstojniku Družbe Jezusove. Ker je vedel, da ga bodo starši hoteli na vsak način izvleči iz samostana, je odšel v Rim in tam bil deset mesecev jezuitski novinec. Staršem je naznanil svojo odločitev in na koncu prejel očetov blagoslov. Umrl je 15.avgusta 1568, star še ne 18 let. Tako letos mineva 450 let od njegove – od njega napovedane – smrti. Sv. Stanislav je dejal: »Bogatí nas samó tisto, česar nam nihče ne more odvzeti!«

Dragi moji; kaj bogati vaše dni? S čim boste obogatili današnji dan? Naj nam pokaže luč veselja sv. Stanislav Kostka, zavetnik otrok, mladih in študentov, priprošnjik za bolezni sklepov in oči ter vročici. Priporočimo se mu! In naj nam ne bo problem narediti nekaj korakov, če bomo s tem obogatili še druge.

Sreda, 14.11.2018

Tudi sam se večkrat znajdem v zadregi, ko ne najdem pravih besed, ali pa dejanj, s katerimi bi lahko odgovoril na mnogo dobrot, ki jih prejmem oz. jih prejemam. Tako pomislim na deset gobavih, ki jih opisuje današnji evangeljski odlomek. Bili so odmaknjeni, potisnjeni na rob družbe, nihče si ni več belil glave zaradi njih, saj jih je čakala samo še gotova smrt. Že od daleč so prosili: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom slavil Boga; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

Tudi sami prejmemo od Jezusa, ali zaradi njegovega imena, tisoč čudežev, ozdravljenj, mnogo pohval … Pa smo pripravljeni, da se mu zahvalimo? Se z Njim pogovarjamo, molimo, gremo vsak dan, ali pa vsaj enkrat na teden k sveti maši? Mislimo, da je to preveč – kaj pa vsaj enkrat na mesec? Pa verjeli ali ne, nekaterim je še to preveč. Takšni ljudje, ne da so v zadregi pri zahvaljevanju; Takšni ljudje so otopeli v zahvaljevanju, ne čutijo sramu, vidijo samo še sebe. Nedolgo nazaj me je šokiralo in pretreslo, ko sem slišal, kaj je rekel sin pokojnega o tem, kako naj bo zadnje slovo. Rekel je, da naj ne bo govorov pa vse navlake, da naj se 'starega' samo da v eno vrečo in se ga vrže v luknjo. Pa mislim, da je sedaj streslo tudi vas, dragi moji. Smo res prišli v našem preobilju tako nizko, da nimamo nobenega spoštovanja več?

Preljubi, bodimo za vsako dobro delo pripravljeni in za vse dobro Bogu hvaležni. Lepo jutro vam želim.

Četrtek, 15.11.2018

Že smo sredi novembra. Preljubi, ali ste slišali, da raste božje kraljestvo med nami? Ko so farizeji vprašali Jezusa, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, tudi ne bodo govorili: ›Glej, tu je!‹ ali ›Tam je!‹ Zakaj, glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli. In porekó vam: ›Glejte, tukaj je, glejte, tam je.‹ Ne hodite in ne begajte za njim! Kajti božjega kraljestva se ne da otipati ali izmeriti, tudi z najsodobnejšo tehnologijo ne. Ves čas se tudi apostolom izmika odgovor, ko so želeli izvedeti, kdaj pride božje kraljestvo. Zakaj? Predstavljali so si ga drugače. Predstavljali so si, da bo božje kraljestvo zavladalo, ko bodo njihovo ozemlje zapustili Rimljani, njihovi okupatorji. Kar nekaj prispodob o rasti božjega kraljestva najdemo v Svetem pismu; od gorčičnega zrna, ki zraste v velik grm, skoraj že drevo, do mreže polne rib; in še več je teh primerjav. Danes pa govori Jezus, da božje kraljestvo med nas ne prihaja s hrupom, pompoznostjo, temveč raste v našem srcu. Božje kraljestvo je zmeraj začetek. Droben, neopazen začetek. Tudi Bog je na svet prišel kot seme, kot kal, kot drobna mladika.

Vsak od nas je kakor vrt z dobro zemljo, ki čaka da se vanj poseje največje dragocenosti in zrastejo dobri sadovi. Bomo danes dovolili, da Gospod vseje seme v naš vrt? Naj zraste veliko drevo, najlepši cvet. In lep dan vam želim.

Petek, 16.11.2018

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile, do dneva, ko je šel Noe v ladjo: in prišel je potop in pokončal vse. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, pa je dežilo ogenj in žveplo izpod neba in pokončalo vse. Prav tako bo tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov.

Kdor bo tisti dan na strehi, njegove stvari pa v hiši, naj ne hodi dol ponje; prav tako naj se ne vrača, kdor bo na polju. Kdor koli bo skušal svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, in kdor koli ga bo izgubil, ga bo rešil.

Povem vam: tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi zavržen. Dve bosta skupaj mleli; ena bo sprejeta, druga zavržena. Dva bosta na polju; eden bo sprejet, drugi zavržen.

K temu evangeljskemu odlomku bi rad dodal le eno kratko afriško misel, takole pravi: Vsako jutro se v Afriki zbudi lev. Ve, da mora teči hitreje kot gazela, da jo ujame, sicer bo umrl od lakote. Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela. Ve, da mora teči hitreje kot lev, sicer bo ob življenje. Tako se iz dneva v dan prebuja novo jutro in človek se ne sprašuje zakaj je danes kakor lev ali pa kakor gazela. Temveč je zanj pomembno, da živi in da teče v življenje. Ne glejte, kaj bo če bo. Enostavno sprejmite in tecite v dan, ki vam je darovan. Lepo jutro ti želim, draga prijateljica, dragi prijatelj.