Petek, 27.5.2016

V sredo sem z vami razmišljal o tem, kako se ljudje radi postavimo pred kamere in objektive, nasmejani, ob tem, ko naredimo kaj dobrega. Nimamo pa radi, da nas kdo snema, ko delamo nekaj se kar na prvi pogled zdi družbeno nesprejemljivo. Pa poglejmo na današnji evangeljski odlomek. Mnogi, v narekovajih »pravoverni in visoko moralni ljudje« ga bi želeli izbrisati. A prva Cerkev in škofje, ki so določali kanon - kakor tudi evangelist Marko,ki je dogajanje povzel - pa so želeli in dovolili, da Jezusovo (zopet v narekovaju) razbojniško dejanje ostane zapisano. Ponovno lahko razglabljamo z moralisti in teologi o tem, ali jeza pritiče Jezusovi naravi ali ne? In na začudenje mnogih, lahko rečem, DA. Priča smo njegovi slabi volji – v današnjem evangeliju celo večkrat, zabrusil je smokvi, ki ni rodila – pa čeprav ni bil njen čas -, prevračal je mize trgovcev in jih izganjal iz templja, ker so iz hiše molitve naredili razbojniško jamo, in nenazadnje zabrusil je učencem, ko jim je dejal: »kadar se postavite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov.« Molitev, ki jo kristjani ponavljamo več krat na dan; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo. Pa smo pripravljeni odpustiti?

Ne zamudimo priložnosti, ki jo imamo v letu usmiljenja. Bodimo rodovitna smokva, naša duša naj bo tempelj Najvišjega in izboljšajmo svoje odnose, posebej s tistimi, ki so nas prizadeli. Ja, pa na odnos do Boga ne pozabimo. Veste, tudi On bi rad kdaj prijateljsko poklepetal z nami.

Četrtek, 26.5.2016

Pustil sem se potopiti v največje skrivnosti krščanske in katoliške vere. V nedeljo smo praznovali in odkrivali skrivnost troedinega Boga. Danes pa smo vstopili v zapovedan praznik svetega Rešnjega telesa in krvi. Ko je Jezus Kristus pri zadnji večerji učencem zapustil svoj spomin in zagotovil svojo navzočnost po sveti evharistiji, ni zahteval nobenega posebnega češčenja male bele hostije. Češčenje Najsvetejšega se je razširilo z bulo papeža Urbana IV. leta 1264. Morda se v sodobnem svetu pričakuje spektakularno iskanje in odkrivanje vere ter božje navzočnosti. Kaj nam sploh ima povedati, ta mala bela hostija? Zakaj je spravljena v zlato posodo in povzdignjena?

Podobno, kakor je bližina drage nam osebe; bodisi očeta ali matere, žene ali moža, otrok; pomembna za naš mir in tolažbo – tako je tudi navzočnost Jezusa Kristusa pomembna za našo vero in mir. Tako nam govori pesem iz katere bom iztrgal le nekaj misli: molim te ponižno, skriti Bog nebes, ki v podobi kruha tajno bivaš res. Skrit si bil na križu kakor Bog samo, tu še kot človeka Te ne zre oko. Vendar Bog in človek tukaj si navzoč, prosim kar je prosil ropar vzdihujoč.

Kako radi bi spoznali samo bistvo tega praznika. Morda nam ga lahko približa današnji evangeljski odlomek. Kljub temu, da Jezus zbranim ljudem ves dan govori o božjem kraljestvu in jih mnogo ozdravi, so ljudje pričakovali še nekaj. Učence spodbudi, naj dajo ljudem jesti. Z majhnim obrokom in blagoslovom nad petimi hlebi in dvema ribama, Jezus nasiti pet tisoč mož. Ostane pa dvanajst polnih košar. Tako tudi v vsakdanjem življenju majhna stvar narejena iz ljubezni, z blagoslovom spodbuja množice vernikov, da gredo za Jezusom v mali beli hostiji.

Sreda, 25.5.2016

Kako dobro človeku de, da ga ljudje pohvalijo, se z njim rokujejo. V zadnjem času je še kako popularno fotografiranje z znano osebo. Na t.i. »selfije« ali kakor se glasi trenutni prevod »sebke«, niso imuni zvezdniki, politiki, športniki in niti sveti oče, papež Frančišek. Pa mislite, da je bilo v Jezusovem času kaj drugače? Malo že, veliko pa vendarle ne. Ko Jezus pove svojim dvanajsterim, kaj se bo z njim zgodilo: obsodba, zasramovanje, pljuvanje, bičanje, smrt in po treh dneh vstajenje, se oglasita brata Jakob in Janez ter izrazita željo, da bi sedela z njim, ko bo v svojem kraljestvu. Pripravljena sta bila narediti vse, samo da bi se lahko, sodobno rečeno, slikala z Jezusom. Koliko ljudi igra pred kamerami, ko vedo, da te snemajo. Kakšni pa so v resnici, zvemo šele, ko te ugasnejo. Tako se je zgodilo nedavno tudi angleški kraljici Elizabeti II., ki je, misleč, da nihče ne snema, povedala, kaj si misli o Kitajcih. Morda se nam ob takih trenutkih pokaže naša človeška plat, ki je zmotljiva. Včasih je celo obdana tudi z nadutostjo. Lepo je ta človeška slabost opisana v današnjem berilu, ki je vzeto iz Petrovega pisma, v njem pa najdemo Izaijeve besede: ‚Vse človeštvo je kakor trava in vsa njegova slava kakor cvetlica v travi; trava se posuši in cvetlica uvene, beseda Gospodova pa ostane vekomaj.‘ Vse naše slabosti naj se v letu božjega usmiljenja izbrišejo, ter se poživi iskreno bratoljubje, saj smo bili prerojeni iz nepropadljivega semena, po Božji besedi, ki je živa in večna.

Torek, 24.5.2016

Danes bi rad nekaj besed namenil sv. Mariji, pomočnici kristjanov. Preden pa odprem vrata k njej, naj se ozrem na evangeljsko poročilo. Dogajalo se je v Galilejski Kani, kamor so bili povabljeni Marija, Jezus in njegovi učenci. Odlomek je nam vsem dobro poznan, saj ga velikokrat slišimo pri maši ob porokah. Na ohceti je nastala panika, ko je zmanjkalo vina. Ob tem se nam ne postavlja vprašanje, zakaj se je to zgodilo, kaj je k temu botrovalo. Ni pomembno koliko vina so gostje že popili, niti ali so organizatorji sploh pripravili dovolj te plemenite pijače. V ospredju je, kako to zadrego premagati, kaj je potrebno storiti. Nemogoče je bilo namreč prositi goste, sorodnike in prijatelje, da jim posodijo vino, ker so gotovo bili vsi navzoči. Marija, mati – da, kakor mati začuti stisko in drezne k svojemu sinu Jezusu – vina nimajo. Čeprav bi se najprej iz njegovega odgovora znala prepoznati nejevolja, vendar ne more odreči prošnji svoje matere. Prazne vrče napolnijo z vodo, ki pri okušanju postane vino. Za povrh pa še to, da je to vino najboljše. Tako Jezus nikoli ne odgovori na materino prošnjo samo z zadovoljivostjo, on odgovori z najboljšim. Zato je Marija pomočnica kristjanov, ker vidi stisko, prisluhne, se prav obrne na svojega sina, ter prosi za nas. Kako ne bi slišala, ko se ob majniških srečanjih obračamo nanjo in jo prosimo: Marija, pomoč kristjanov – prosi za nas.

Ponedeljek, 23.5.2016

Ko v pogovorih naletimo na našo mladino, smo lahko navdušeni ali pa razočarani. S tem se podobno odzivamo, kakor mladina sama. Enkrat je navdušena, drugič pa indiferentna, neodzivna, zamaknjena in potopljena v čisto svoj svet. In ko sem prebral današnji evangeljski odlomek, ki govori o mladeniču, ki je pristopi k Jezusu – ne bodi ga treba – doživim nekaj podobnega. Mladenič navdušen pade pred Jezusom na kolena in vpraša, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Glej ga, trdno je veroval v večno življenje! Bil je ideal vseh nas, ki pripravljamo toliko mladih na prejem zakramenta svete birme, ki je potrditveni zakrament. Ko ga Jezus malce povpraša, kako živi – dobi odgovor, da vse, kar zahtevajo zapovedi, tudi počne. Jezus je bil nad njim navdušen. Vedel je, da govori po resnici. Evangelij celo pravi, da ga je vzljubil in mu naročil nekaj, kar ni zapoved, da to spolni in se mu pridruži. Pravi mu: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim!«

Navezanost na dobrine je potolkla tega mladeniča, apostole in tudi vsakega izmed nas. Spomnimo se samo na postni čas, ko se odločimo, da bomo nekaj dobrin dali na stran, da bomo nekaj od svojega dali ubogim, našim bližnjim. Ob tem privre na dan leto usmiljenja, in biti usmiljen, dober kakor nebeški Oče.

Vprašam se, zakaj Jezus zahteva, da se mladenič odpove svojim dobrinam? Zato, da bi bil svoboden, da bi lahko ljubil Boga in bližnjega z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Pretresen pa sem ob vprašanju mladih: kaj naj naredim, da me bodo imeli starši radi? Dragi starši, dajte jim topel objem in iskren poljub na čelo, ter jim povejte, da jih imate radi.

Nedelja, 22.5.2016

No, pa smo tam; bi lahko rekli. V Katoliški Cerkvi na nedeljo po binkoštnem prazniku praznujemo nedeljo Svete Trojice. Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji, leta 325 po Kr., in je kot veroizpoved v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen. V odkrivanje skrivnosti Svete Trojice ni mogoče vstopiti brez ljubezni in brez odnosa. Naj se še vrnem nazaj, in sicer v apostolsko dobo, ko so prvi kristjani imeli ljubezen med seboj. Med njimi ni bilo pehanja po dobičku, po prvih mestih. Njihova zmaga je bil Bog, njihova zmaga je bila skupnost, Sveta Trojica. Kristjani smo s prvim zakramentom potopljeni v to skrivnost, ob krstnem kamnu. Ob kropilniku doma ali v cerkvi to podoživimo. Molitve pričenjamo in končujemo s Trojico. In ne nazadnje, ko nas polagajo v grob, ko odhajamo v njegovo naročje.

Kolikorkrat zmorem si na kanalu National Geographic ogledam oddajo, ki jo vodi znan hollywoodski igralec Morgan Freeman, ki je v filmih igral boga. Sedaj pa potuje iz kontinenta na kontinent, iz kraja v kraj, in odkriva kako različno razumejo ali podobno spoznavajo ljudje boga. Verjemite, prihranjena nam bo marsikatera pot, če bomo bistvo troedinega Boga, ki je ljubezen, večkrat delili med seboj, se o njem pogovarjali in se mu zahvaljevali.