Nedelja, 14.2. 2021

Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus v času svojega javnega življenja ozdravil veliko bolnikov z raznimi boleznimi. Dragoceno se je poglobiti tudi v Njegov pristop do bolnih ter pot ozdravljenja. Ob ozdravljenjih vedno znova zazvenijo Jezusove besede, da je prišel, da bi imeli življenje v polnosti, v izobilju in da je dobri Pastir ter Odrešenik.

Evangelij današnje nedelje (Mr 1,40-45) pa nam predstavi Jezusa v odnosu do najtežje bolezni v tistem času: gobavosti. Gobavost je v Jezusovem času pomenila tudi nečistost in zato izključenost iz družbenega življenja. Duhovniku pa je bila pridržana naloga, da nekoga razglasi za gobavega. Duhovnik pa je tudi ugotavljal ozdravitev in s tem možnost za ponovno vključitev v družbo.

Medtem ko je Jezus hodil ter pridigal po vaseh Galileje, mu je prišel naproti neki gobavec in mu rekel: 'Če hočeš, me moreš očistiti!' Jezus se ni umaknil pred stikom s tem človekom, temveč je s sočutjem do stanja tega človeka stegnil roko, se ga dotaknil, presegel prepoved ter mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!'

To je dejanje, v katerem se uresničuje odrešenje, volja Boga, da nas ozdravi in očisti zla. Zlo prizadene tako naše telo kot tudi naše medsebojne odnose.

S svojim dotikom gobavca je pokazal, da je Božja ljubezen močnejša od vsakega zla, tudi najbolj nalezljivega in groznega. Jezus si je naložil naše bolezni.

Gobavost je pomenila neke vrste versko in družbeno smrt, zato so imeli ozdravitev tako rekoč za vstajenje. Kako dragoceno je pred začetekom postnega časa že zaslutiti velikonočno skrivnost v slehernem Jezusovem srečanju s človekom.

Današnja nedelja pa sovpada tudi z godom sv. Valentina, resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali tudi čebelarji. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin 'ključe do korenin', zato mu pravijo, da je 'prvi pomladin'. Naj naša srečanja z Jezusom prinašajo pomlad našim dušam!

Ponedeljek, 15.2.2021

V sredo je Pepelnica, zato želim že z današnjim jutrom deliti misli povezane s postnim časom. Zdi se mi, da so okoliščine pandemije nova priložnost, da globje vstopimo v skrivnost Kristusovega življenja, križanega in Vstalega, v skrivnost trpljenja ter popolne podaritve sebe. Jezusovo Vstajenje prinaša novo življenje, negujmo to resničnost v srcu že v začetku postnega časa, s pogledom iz vstajenjskega jutra.

Velika noč je popolna zmaga ljubezni in to nam lahko pomaga, da tudi v tej boleči dramatični situaciji trdno verujemo, da je Gospod Jezus živ med nami in nam lahko pomaga. Tej resničnosti lahko damo v sedanjem času nov pomen. Zagotovo to terja od nas tudi hrepeneče srce za odkrivanje priložnosti za novo življenje, ki so skrite tudi v teh mesecih. Papež Frančišek je ne enkrat komentiral, da "je hujša od te krize le drama zapiranja vase".

Pomagajmo si med seboj z molitvijo in pogovori, da tako rekoč pozdravimo, sprejmemo velikonočna znamenja, prisotna v tem zapletenem času. Bodimo potrpežljivi, da jih razvozljamo. Kot kristjani smo po krstu poklicani, da to kritično fazo naše zgodovine spremenimo v priložnost za misijonarsko spreobrnjenje in da ponudimo pravilno interpretacijo dogodkov, ki nas spodbuja k novemu začetku.

Poklicani smo predvsem k "navzočnosti upanja". Podatki, ki jih prejemamo, prinašajo zaskrbljujoče situacije, ki so posledica osamljenosti, socialne izolacije, naraščanja obolenj, povezanih z duševno stisko, nove oblike revščine. Predvsem bolniki, starejši, invalidi in družine, ki jih je gospodarska kriza privedla v revščino, so kategorije, ki nas še posebej vabijo, da bi jim šli naproti. In naj bo srce čuječe, da ne prezremo tudi stiske otrok in mladih.

Torek, 16.2.2021

Pogovori o cepivu in cepljenju niso ravno redki v teh dneh. Predvidevam tudi, da bo letos veliko mask povezanih s pandemijo. Postno potovanje za nas kristjane, ki ga začenjamo jutri, pa vključuje predvsem zavezanost (in ne samo namen!), da si vbrizgamo "posebno cepivo", srčno cepivo, ki nas kliče k spravi z Bogom, s seboj in z drugimi. Prva priložnost je praznovanje zakramenta sprave, ki je najbrž v zadnjih mesecih še dodatno izgubljal mesto v toku življenja. Ob tem, ko se v postnem času, kdaj pretirano osredotočamo nase, je sedanji čas nova priložnost, da odgovorno skrbimo za druge, zlasti za tiste, ki jih družba šteje za breme. Morda je za koga postni izziv premagovanje brezbrižnosti, ki nas odvrača od spoznanja, da smo vsi "v isti barki".

Papeževa nedavna okrožnica Fratelli tutti/Vsi bratje, nam je lahko v veliko luč na poti. Mimogrede naj povem, da je na strani založbe Družine dosegljiva tudi v elektronski obliki. Za izgradnjo pravega bratstva moramo izhajati iz zavedanja, da živimo v svetu brez meja in da je v tem primeru resnično bratstvo neizogibna zahteva. "Se bomo sklonili, da se bomo dotaknili in zacelili rane drugih?" (FT 70).

Živimo v času preobratov in negotovosti, zato je delitev "dobrodelnih pobud", ki jih kot posamezniki in kot župnije izvajamo še toliko bolj pomembno. Poslušanje in prebiranje le-tega vliva pogum. Prav tako so sad teh mesecev tudi nove oblike občestvene povezanosti ter evangelizacije. Nadaljujmo pogumno s pobudami, ki krepijo našo povezanost z brati in sestrami.

Sreda, 17.2.2021

Ob današnji Pepelnici ter tudi še jutri bom delila misli papeža Benedikta XVI:

»Štiridesetdnevna pot nas bo privedla do velikonočnega tridnevja, spomina na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, osrčje skrivnosti našega zveličanja. V prvih stoletjih Cerkve je to bil čas, ko so vsi, ki so slišali in sprejeli oznanilo o Kristusu, korak za korakom začeli svojo pot vere in spreobrnjenja, da bi postali vredni zakramenta svetega krsta. Pri tem so se približevali živemu Bogu in se postopno uvajali v življenje vere s pomočjo notranje spremembe kot katehumeni, torej tisti, ki so želeli postati kristjani in se združiti s Kristusom in Cerkvijo.

Pozneje so bili ob tem tudi spokorniki in ne nazadnje vsi verniki povabljeni k tej poti duhovne prenove, da bi svoje življenje vedno bolj oblikovali ob Kristusovem. Sodelovanje celotne krščanske skupnosti pri raznih korakih v postnem času poudarja pomembno razsežnost krščanske duhovnosti: po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja je mogoče odrešenje vseh in ne samo nekaterih. Zato so vsi, bodisi tisti, ki so hodili po poti vere kot katehumeni, da bi prejeli krst, bodisi tisti, ki so se oddaljili od Boga in skupnosti vernikov ter iskali spravo, bodisi tisti, ki so svojo vero živeli v polnem občestvu s Cerkvijo, vedeli, da je čas pred veliko nočjo čas metanoie, to je čas notranje spremembe, kesanja; čas, ki vse človeško življenje in doživljanje prikaže kot proces spreobrnjenja, ki ga sedaj živimo, da bi srečali Gospoda ob koncu časov.

Čas, v katerega vstopamo, Cerkev imenuje z izrazom, ki se je udomačil v bogoslužju, to je postni čas ali štiridesetdnevje, čas štiridesetih dni, ki ima svoje jasne korenine v Svetem pismu in nas tako uvaja v dragoceno duhovno ozračje. Število štirideset je simbolično število, s katerim stara in nova zaveza izražata pomembne trenutke izkušnje vere Božjega ljudstva. To je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve h Gospodu, čas spoznanja, da je Bog zvest svojim obljubam. To število predstavlja potrpežljivo vztrajnost, dolgo preizkušnjo, potreben čas, da bi opazili Božja dela, ko se je potrebno odločiti in prevzeti odgovornost brez nadaljnjega odlašanja. To je čas zrelih odločitev.«

Četrtek, 18.2.2021

Tudi v ta dan naj nas pospremijo misli papeža Benedikta XVI:

»S ponavljajočim se številom štirideset se torej opisuje določen duhovni okvir, ki je še danes aktualen in veljaven, zato ga Cerkev, prav v postnem času, skuša ovrednotiti in nas opozoriti na njegovo učinkovitost. Namen krščanskega bogoslužja v postnem času je podpirati pot naše duhovne prenove v luči svetopisemske izkušnje in nas predvsem naučiti, da bi posnemali Jezusa, ki je s štiridesetimi dnevi življenja v puščavi pokazal, kako premagati skušnjavo z Božjo Besedo.

Danes za nas odmeva poziv »obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12); danes smo mi poklicani k spreobrnjenju našega srca k Bogu. Vedno se moramo zavedati, da našega spreobrnjenja ne moremo uresničiti sami, samo z lastnimi močmi, kajti Bog je tisti, ki nas spreobrača. Še vedno nam ponuja svoje odpuščanje. Vabi nas, da se vrnemo k Njemu in Mu podarimo novo srce, očiščeno zla, ki ga obtežuje. Tako postanemo deležni njegovega veselja. Naš svet se mora spreobrniti k Bogu, potrebuje Njegovo odpuščanje in Njegovo ljubezen. Potrebuje novo srce.

Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli. To se lahko zgodi le, če to izpolnjujemo iz ljubezni do Boga in ne iz želje, da bi bili spoštovani ali občudovani. »Miloščina, molitev in post: to je načrt Božje vzgoje, ki nas spremlja na poti do srečanja z Vstalim Gospodom, in to ne le v postnem času. Načrt, preko katerega moramo brez razkazovanja, v gotovosti, da naš nebeški Oče lahko bere in vidi tudi skrivnosti našega srca.«

Dragi bratje in sestre, pot postnega časa začnimo z zaupanjem in veseljem. Ta močni čas liturgičnega leta je ugoden čas, ki nam je podarjen, da se z večjo prizadevnostjo posvetimo našemu spreobrnjenju. Da poživimo poslušanje Božje besede, molitev in kesanje. Da odpremo srce za voljan sprejem Božje volje in da radodarneje udejanjamo telesno pokoro, zahvaljujoč kateri smo lahko v pomoč bližnjemu, ki nas potrebuje. V teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo do velike noči Gospodovega vstajenja, lahko ponovno najdemo pogum, da bomo potrpežljivo in z vero sprejeli vsako težavo, bridkost in preizkušnjo, v zavesti, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. In če bomo ostali zvesti Jezusu na poti križa, nam bo podarjen tudi nov, jasen Božji svet, svet luči, resnice in veselja: doživeli bomo novo jutro, ki ga bo ustvaril sam Bog. Srečno vsem na poti skozi postni čas!«

Petek, 19.2.2021

Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.

Prvi menihi so razumeli post tudi kot predpripravo na molitev:
• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.-

Post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Post me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.

Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, bodisi v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post– je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33).

Postni čas naj bi nas ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Če naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu. Takšnega posta vam želim!