Nedelja, 12. 01. 2025

Janez Krstnik je od Boga izbran, da pripravi Jezusu pot. Že med tem, ko ljudi, ki prihajajo k njemu, krščuje z vodo, kaže na močnejšega, na tistega, ki bo prišel, na Jezusa, ki jih bo krstil s Svetim Duhom.

Tiho in skoraj neopazno se približa Jezus k Janezu pri Jordanu. Med tem, ko Jezus prejme krst in moli, se odpre nebo. Sveti Duh pride nad Jezusa in zasliši se glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje. .

To, kar Luka v evangeliju poroča o Jezusovem krstu, se zgodi pri vsakem krstu otroka ali odraslega, tudi če tega z zunanjimi čuti ne zaznavamo na enak način.

Tudi pri mojem krstu so se odprla nebesa, Božji Duh se je spustil name in Bog me je imenoval za svojega ljubljenega otroka, ki mu je všeč.

Tudi sama sem že doživela in zazdelo se mi je, kot bi se odprlo nebo: pri kakšni slovesni maši, med kateri je igral orkester, pel zbor in so solisti dodali še svoj pečat; v prazničnem bogoslužju; v tihi molitvi; v duhovnem pogovoru. Kar dvigalo me je ob vsej tej Božji bližini in lepoti. Prepoznala sem svoj odnos z Bogom. Presenečena in hvaležna sem, ko vidim, kako močno Bog oblikuje moje življenje. Božji Duh pa mi daje svojo luč in svoje veselje. Vesela in hvaležna sem, da kot Božji otrok lahko imenujem Jezusa za svojega brata, ki mi daje pogum, vero, upanje in ljubezen.

Ponedeljek, 13. 01. 2025

Spomnim se, kako so me starši v otroštvu in mladosti učili, kaj naj storim, kadar bi me nagovorila kakšna tuja oseba, me prijazno pova-bila, da bi šla z njo ali celo prisedla v avto, da bi me peljala domov; naj se ji nikar ne zaupam. Vljudno se ji zahvali in odkloni vsa vabila.

Neko posebno povabilo se je zgodilo ob Galilejskem jezeru ribičem Simonu in Andreju, Zebedejevemu sinu Jakobu in njegovemu bratu Janezu. Jezus jih je zagledal in jih povabil, naj hodijo za njim. Nič niso spraševali, oklevali, se izgovarjali, ali premišljevali kako naj se odločijo, ampak v trenutku so vse zapustili in šli za Jezusom.

Jezus je želel, da ribiči postanejo ribiči ljudi. Z njim naj potujejo po deželi Izrael, z njim živijo, da bi jih lahko kasneje poslal oznanjat in ljudi navdihovat z Božjim sporočilom.

Jezus ne kliče velikih junakov, da bi mu sledili, temveč povsem preproste ljudi, ki so pripravljeni zapustiti službo, družino, običajno življenje zaradi njega. Z Jezusom začnejo novo, popolnoma spremenjeno življenje.

Slediti Jezusu pa pomeni tudi:

- biti prijazen do drugega človeka,

- mu prisluhniti,

- podariti prijazno besedo,

- si vzeti za drugega čas, kadar je v stiski in mu pomagati,

- uravnavati svoje življenje po Božji besedi

- prinašati ljubezen v svoje okolje.

Torek, 14. 01. 2025

S prvo Jezusovo čudežno ozdravitvijo, o kateri poslušamo v današnjem Markovem evangeliju, začne Jezus svoje javno delovanje v moči Svetega Duha, ki ga je prejel pri svojem krstu in z oblastjo, ki jo je prejel od nebeškega Očeta.

Zgodba se začne tako, da gre Jezus – potem ko je poklical svoje prve učence v hojo za Njim – v shodnico v Kafarnaumu in pridiga.

V shodnici je bil prisoten tudi človek z nečistim duhom, ki je zavpil: »Kaj imam s teboj, Jezus Nazarečan«?

Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!«

Nečisti duh je človeka stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.

Jezusovo poslanstvo je osvoboditi in odrešiti ljudi. Zato je prišel na svet, da bi to doživljali ljudje vseh generacij.

Prav to želi povedati in pokazati današnji evangelij:

Jezus je Božji Sin, ki ga Oče pošilja na svet.

Dana mu je vsa Božja moč in oblast, s katero deluje, v kateri se sam Bog razodeva v besedi in dejanju.

Po Jezusu se Bog približuje ljudem, ki so v stiski in osebni nemoči.

Po Jezusu se Bog pokaže s svojo dobrohotno močjo, da lahko osvobodi ljudi , ki so zašli s prave poti.

Po Jezusu želi Bog Oče pomagati ljudem najti v sebi usklajenost in mir.

Po Jezusu želi Bog Oče vse ljudi odrešiti.

Po Jezusu želi Bog Oče podariti ljudem veselje do življenja.

Po Jezusu želi Bog Oče, da prejmemo v moči Svetega Duha za nas potrebno vero, upanje in ljubezen, kot dediščino za našo življenjsko pot.

Sreda, 15. 01. 2025

Kakor se je Jezus večkrat umaknil na samoten kraj, da bi bil z Očetom in se z njim v molitvi pogovarjal, tako velja to tudi za nas, zame. Človeško gledano - je lahko zadihal in si nabral moči…

To me spominja in opominja, da so v vrvežu vsakdanjega delovnega življenja - za dober odnos z Jezusom, mojo vero, versko in molitveno življenje - potrebni trenutki premora in osebnega umika.

Tak trenutek premora in umika je lahko obisk svete maše, besednega bogoslužja, lectio divina kjer me lahko Božja beseda še posebej nagovori in spodbudi, večerna molitev, kjer me Bog v mojem krščanskem življenju želi krepiti in opogumiti.

Friedhelm Meudt pravi:

Bog,

v obremenjenosti in izzivih vsakdanjega življenja,

bodi moja moč in notranja opora.

Bog,

v vzhičenih besednih bitkah in pogovorih,

bodi ti moja orientacija in razumevanje za druge.

Bog v poplavi novic in informacij,

bodi ti veselo oznanilo mojega dne in mojega življenja.

Bog,

v obilici nalog in dela mojega časa,

bodi ti mir in ponotranjenost, ki me na novo osveži.

Bog

v moji šibkosti, v mojih dvomih in moji raztrganosti,

bodi ti zavetje in dom.

Četrtek, 16. 01. 2025

Današnji evangelij govori o človeku, ki je zbolel in trpel zaradi gobavosti. Kdor je imel gobavost, ni bil le bolan, ampak tudi izobčen, odstranjen. Imel je izbokline po celem telesu in je smrdel.

Ljudje so se bali ljudi z gobavostjo in se jih na široko izogibali.

Zato so morali gobavci vedno opozarjati nase z ropotuljami ali zvonci.

Hujše od same bolezni je bilo za gobavce, da so bili odrinjeni na rob družbenega in socialnega življenja.

Bili so sami in osamljeni. Brez dotikov, brez objemov, vedno na daljavi in distanci – vedno so videli strah v očeh drugih ljudi.

Prav gotovo je prišla vest o Jezusu, ki ozdravlja ljudi z vsemogočimi boleznimi, tudi do njega. Nobeden ne ve, koliko moči je potreboval, da se je končno opogumil, poiskal Jezusa, se mu približal s prošnjo, naj ga ozdravi.

Jezus ozdravi gobavca z enim samim dotikom.

Dotik, ki gobavca ni le ozdravil neozdravljive bolezni, ampak se je dotaknil tudi njegovega življenja, njegovega srca.

Jezusov dotik je bil zanj znamenje ljubezni, sprejetosti in spoštovanja. Bil je dotik novega stvarjenja, odrešenja…

Jezus hvala ti za dotik, naklonjenost, tolažbo, ljubezen, moč, ki jo smem biti deležna v vsakdanjem življenju, posebno v ljudeh, ki mi jih pošiljaš in me spremljajo z dobroto in dobrohotnostjo na moji poti.

Petek, 17. 01. 2025

Sveto pismo – Božja beseda, ki jo vsak dan prebiram in berem je hrana za moje življenje. Ves teden sem v duhu spremljala Jezusa, kako se z dobrohotnostjo, ljubeznivo besedo približa in dotakne vsakega človeka, predvsem v svojih ozdravljajočih dejanjih, ki se kar vrstijo.

Po teh dejanjih doživljam Jezusa kot Odrešenika, prijatelja in brata za vse ljudi.

Jezus,

v tvoje zaupanje – položim moj strah,

v tvoje ozdravljajoče roke – položim moje rane,

v tvoje usmiljenje – položim mojo nepopolnost,

v tvoje sanje – položim moje hrepenenje,

v tvoj ljubeči pogled – položim moje meje,

v tvoj trden korak – položim mojo negotovost,

v tvojo spravo – položim mojo temo,

v tvojo tišino – položim moj nemir,

v tvoje obilje – položim mojo revščino.

Jezus, Odrešenik, prijatelj in brat,

v tvoje srce, ki je polno ljubezni in življenja

polagam moje srce ki hrepeni po tvoji ljubezni.

Amen.