Nedelja, 30.01.2022

V evangeliju današnje četrte nedelje med letom nam je oznanjeno, da je tudi Jezus doživel odobravanje in zavračanje, pohvale in kritike prebivalcev njegovega rojstnega mesta Nazareta. Čudili in občudovali so ga, ko je bral iz zvitka ter jim razlagal Božje besede, hkrati pa so bili začudeni, ker mu tega nikoli ne bi prisodili, saj je eden izmed njih; poznali so ga kot sina tesarja Jožefa že od prej. Spomnil jih je na dogodke iz preteklosti, ki niso odražali pravega odnosa z ljudmi in z življenjem, kot je bilo zapisano v postavi in je bila Božja volja. Ker je Jezus poznal njihovo trdosrčnost, si ni nič drugega želel bolj, kot to, da bi jih pripeljal do spoznanja o napačnem ravnanju in k možnosti spreobrnjenja. Od ogorčenja in jeze nad Jezusom, ker ni storil nobenega čudeža kot so pričakovali, so spregledali, da je človek sam tisti, ki zavrne Božjo pomoč, ker ne odpre svojega srca Bogu v luči vere. Povabimo Boga v naše življenje, odprimo srce za njegove besede, spodbude in spoznanja, ki se nam razodevajo po Svetem Duhu.

Ponedeljek, 31.01.2022

Iz življenja Janeza Bosca:

»Na slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja sem se ravno oblačil v mašna oblačila, da bi obhajal sveto mašo, ko je zakristan zagledal v kotu fantiča in ga povabil, da bi mi ministriral pri maši. Fant mu je osramočeno odvrnil, da ne zna ministrirati in ta ga je neprijazno odslovil. Zavpil sem nad zakristanom, kaj vendar dela in mu pojasnil, da ni pravilno ravnal, saj je moj prijatelj in zahteval sem, da ga pokliče nazaj. Res je prišel nazaj. Po maši sem ga peljal na kor. Povedal mi je, da mu je ime Jernej, da nima staršev, da je sicer zidar a ne zna pisati in brati, da še ni prejel zakramentov. Povedal mi je, da tudi peti ne zna. Tedaj sem ga vprašal: Znaš žvižgati? Takrat se je Jernej zasmejal in rekel: Ja, žvižgati pa znam«. Janez Bosco se je pogosto srečal z mladimi fanti, ki so bili prepuščeni sami sebi. S simpatijo in odprtostjo je skušal navezovati stike. Pripravljen je bil z njimi stopiti na skupno pot. Bil je prepričan, da se v vsaki mladi osebi skriva lepo jedro, ki ga je treba odkriti in izpostaviti. To je način, kako lahko mladi in tudi mi napredujemo, rastemo in zorimo v skladu s svojimi darovi in sposobnostmi.

Torek 01.02.2022

Današnji evangelij nam govori o dveh med seboj prepletenih zgodbah: o Jairovi hčeri, ki je umirala in o ženi, ki je krvavela. Ti dve zgodbi pripovedujeta o različnih oblikah iste vere. V njih odkrivamo, da pot vere z zaupanjem v Božjo moč in Božje delovanje ni vedno lahka. In vendar se v življenju vedno znova soočamo z dejstvom, kako veliko moč ima vera, ki marsikaj rešuje in odreši. Ko se srečujemo s čudeži, ki jih dela Jezus pri ljudeh se nam zdijo marsikdaj tako daleč in nedostopni – skoraj nemogoči. Toda kljub vsemu si je mogoče zamisliti, da nam je v življenju podeljena posebna milost, Božji dar, ki presega nas same v tem, da se čudeži godijo tudi danes, če izročimo vse v Božje roke, če zaupamo v Božje delovanje. Tudi v življenju lastne družine, v krogu prijateljev, se soočamo z življenjskimi udarci, ki nam sprva potegnejo tla izpod nog. Ob tem pa hkrati začutimo Božjo moč, ki nam daje vero in zaupanje v Jezusa, ki je edini, ki nas ohranja in daje življenje. To je lahko izziv in možnost da poglobimo ter utrdimo lastno vero v samega Boga, ki nam daje upanje in pogum da iščemo v tem smisel in odgovor na vprašanje: »Jezus, kaj mi želiš s tem povedati ali pokazati.« Le tako bomo zmožni voditi in razumevati naše življenje v vseh obdobjih naših preizkušenj, v zavesti, da je vse v Božjih rokah, ki vodijo do popolnosti, v večno življenje.

Sreda, 02.02.2022

Današnji evangelij nam govori o nevsakdanjih dogodkih in srečanjih v templju. Ljudje, ki se srečujejo imajo poslušno srce, ki je prežeto z Božjim Duhom. Postanejo glasniki in obenem priče: Marija in Jožef po Mojzesovi postavi prineseta v tempelj svojega prvorojenca Jezusa. Bogu darujeta najdragocenejše, svojega Sina, ki se sam pozneje daruje iz ljubezni do nas. Simeon, kateremu je bilo razodeto, da je otrok pričakovani Mesija; da je Luč v razsvetljenje narodom; da je Luč, ki jo bodo nekateri z veseljem sprejeli za svetilko na svoji življenjski poti in zopet drugi jo bodo odklonili. In prerokinja Ana, katere življenje je bilo z molitvijo v templju tako prežeto z Bogom, da je v moči Svetega Duha prepoznala v tem malem otroku Božjega Sina. Ob prebiranju in premišljevanju tega evangelija se lahko vprašamo, ob katerih življenjskih trenutkih osebno prepoznamo Jezusa, Luč, ki je zasvetila v najglobji temi svete noči in nam prinaša upanje, mir, veselje, odrešenje, svetlobo, toploto…

Kot sta Marija in Jožef darovala Jezusa, se tudi mi darujemo in smo podarjeni drugim v družini, skupnosti, ljudem, s katerimi delimo življenje, sodelavcem, prijateljem. In sveče, ki jih na današnji praznik prinesemo k blagoslovu ter jih prižgemo, so znamenje Jezusa, ki je Luč sveta. Tudi mi smo po krstu poklicani, da se odpremo tej Luči – ki bo nam kazala pot, po kateri naj stopamo v našem življenju, da smo mi luč, ki prinaša drugim upanje, veselje, ljubezen, toploto.

Četrtek 03.02.2022

Vedno znova Jezus pošilja svoje učence po vsem svetu k zelo različnim ljudem, ki imajo svoje poglede in predstave na življenje, na verstva in kulture. Glavna naloga Jezusovih učencev na tej poti je oznanjevanje vesele novice, da je z nami na svetu Jezus, Božji Sin, Odrešenik. Ker je jedro njihovega oznanjevanja »dobre novice« je Božja naklonjenost do ljudi. Čudeži in ozdravitve so postavljeni na drugo mesto. Vse to pa oznanjevalci zmorejo, ker so od Jezusa prejeli pooblastilo in zaupanje, da bodo vse delali v Njegovem imenu v skladu z Njegovo voljo. Ukazal jim je tudi, naj ne jemljejo s seboj ničesar razen palice – ne kruha, ne popotne torbe, ne denarja v pasu. S tem je želel pokazati učencem zaupanje, da je Božja moč navzoča tudi takrat, kadar Jezusa ni med njimi.

Bog se približuje ljudem na različne načine. To so kot dogodki, ki jih v življenju doživimo in jih želimo deliti z drugimi. Enako je z Jezusovimi besedami. Jezusu je tudi sedaj zelo pomembno, da čim več ljudi sliši njegovo sporočilo. Še danes se približuje ljudem, preko nas. Mi smo tisti, ki jih Jezus danes pošilja, mi smo poklicani, da posredujemo njegovo sporočilo naprej. Kristjani imamo z evangelijem, ki je veselo oznanilo, v rokah nekaj zelo dragocenega, kar daje ljudem upanje. Je sporočilo, ki nam razodeva, kako nas Bog sprejema, nam odpušča grehe in ljubi, ne glede na našo uspešnost, spretnost in vrsto poklica.

Petek, 04.02.2022

»Gospod je moja luč, in moja rešitev«

Davidovo življenje zaznamuje njegovo neomajno zaupanje v Boga; nenehno je hrepenel po svojem Bogu in iz povezanosti z Njim se je njegovo zaupanje nenehno hranilo. Z Njim je bilo prežarjeno njegovo življenje ter žarelo še za druge. S svojimi očmi se je ozrl h Gospodu in v Njem videl luč. Sprejel je njegovo moč in ljubezen ker vedel, da je varen in odrešen v ljubezni svojega Boga.

Zato je lahko molil v Psalmu 27: »Gospod je moja luč in moje odrešenje«. Ta vir moči je bil vedno odprt na njegovi težki poti. David je dar moči, ki ga je prejel od Boga, vedno dobro, vestno in odgovorno izkoristil. Bil je dosleden in ni iskal drugega vira svetlobe, niti drugih virov, ki bi prinašali odrešenje. Svoje upanje je stavil samo na Boga in tega nikoli ni storil zaman, tudi po tem, ko je grešil. David je prosil Boga še več – da bi prebival v Njegovi hiši. Pokazal je, kako pomembna je navzočnost Boga v molitvi in domovanje v božji hiši – v samem Bogu. Ko molimo ali kadar molimo je razumljivo, da so v naših molitvah v ospredju naše želje, potrebe in nameni. Ljudje imamo veliko različnih potreb; med njimi tudi take, ki jih nujno potrebujemo za življenje: zrak za dihanje, hrana, spanje, toplina, prijateljstvo, ljubezen, priznanje, službeno mesto, dostojanstvo, dom…

In vendar: Ali naše srce hrepeni po tem, da bi prebivali pri Bogu? Zaznam v kakšnem življenjskem trenutki hrepenenje po Bogu, da bi prebival z Njim?