Nedelja, 13.11.2022

Prisrčen dober dan. Morem priznati, da me je današnja božja beseda močno pretresla. V judovskem času je tempelj predstavljal bivališče Živega Boga. Žal pa se je ta tempelj vse bolj spreminjal v središče politične moči in ekonomije. Tudi mi ponavljamo napake naših prednikov. Po končanem preganjanju prvih kristjanov, smo že večkrat pričeli graditi religiozne templje. Misleč da delamo dobro, smo marsikdaj posegli po moči in hudo škodovali drugače mislečim ali verujočim. V želji da bi dosegli krščanske ideale smo sebe in bližnje ujeli v ideološke predstave. Takšni templji se slej kot prej zrušijo. Samo Vstali Gospod je naše upaje. Šele ko se osebno srečamo z njim, lahko razsvetljujemo temno noč kakor kresnice na Kresni večer. Jezus nas opozori, da bomo zaradi vere vanj preganjani in nekateri celo umorjeni. Obenem pa nam obljubi, da ne bo izgubljen niti en naš las! Na misel mi prihaja mučeniški zgled mladega bogoslovca Emila Keteja iz Dolenj v vipavski dolini. Tedaj so na slovenskem divjali fašizem, nacizem in komunizem! Nekaj tednov pred smrtjo je sošolcem dejal: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo!? Če se mi pa kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: »Živel Kristus Kralj!« V novembru 1944, je bil umorjen v Ovčji dolinici pri Šempasu. Star je bil komaj 19 let. Njegov likvidator je pozneje priznal, da so ga umorili izključno iz sovraštva do vere.

Ponedeljek, 14.11.2022

Današnja božja beseda je polna upanja. Jezus je obiskal mesto Jeriha, ki je najstarejše in najnižje ležeče mesto na svetu. Nahaja se v geografski depresiji ob Mrtvem morju in je 258 metrov pod gladino Sredozemskega morja. Če je Jezus obiskal najnižjo točko na Zemlji, mu gotovo ni tuja najnižja stopnja našega duha. Biti telesno slep, je zelo hudo! Biti duhovno slep, je strašno! Samo Bog ve, kolikokrat ga v stiski kličemo »Jezus Nazarečan Davidov sin, usmili se me.« Toda vsakodnevne skrbi, dvomi in strahovi, želijo utišati naš klic k Jezusu! Zato je dobro, da po zgledu slepega ubožca iz Jerihe, še glasneje kličemo: »Jezus Nazarečan Davidov sin, usmili se me!« Ta preprosti, a polen vere vzklik, naj postane naša vsakdanja molitev. Ponavljamo jo lahko med rutinskim delom, ki ne vključujejo miselnega napora. Na začetku se bo potrebno potruditi in vztrajati. S časoma pa se bo molitev sama po sebi porajala v srcu in ustnice jo bodo ponavljale. Z molitvijo se bo poglobila tvoja vera in zaupanje v Jezusa. Prišel bo dan, ko te bo v duhu vprašal: »Dragi brat, draga sestra, kaj želiš da ti storim?« Tedaj mu boš brez zadržkov izlil svoja hrepenenja in stiske. Jezus te bo uslišal in te osvobodil predstav o sebi in bližnjem. Na življenje in svet boš pričel gledati z njegovimi usmiljenimi očmi.

Torek, 15.11.2022

Še vedno smo v Jerihi, v najstarejšem in najnižje ležečem mestu na Zemlji. Včeraj smo slišali, kako se je slepi ubožec želel srečati z Jezusom in bil čudežno ozdravljen. Danes pa ga z bogatim cestninarjem Zahejem iščemo med množico. Ker je bil Zahej majhne postave je moral splezati na drevo, da je lahko videl Jezusa. Kakor ga je on, tudi mi iščemo Jezusa, ki je pot, resnica in življenje! Toda vsakodnevni vrvež, razni mediji in obveznosti nam onemogočajo, da bi se srečali z njim. Zato se moremo včasih malce bolj potruditi. Nam ni treba splezati na drevo, kakor je to storil Zahej. Dobro pa je, če stopimo v bližnjo cerkev in ga tam pozdravimo v tabernaklju. Jezus nas bo zagotovo opazil in vstopil v naš dom – v naše srce! Zahej je bil cestninar in judje so prezirali cestninarje, ker so se z goljufijami na račun ljudstva okoriščali. V očeh judov so veljali za velike grešnike. Zato so godrnjali nad Jezusom, ker je odšel na Zahejov dom. Tudi mi pogosto obsojamo svoje sobrate v veri. Češ, kaj pa ta dela tu v cerkvi, saj vem kako grešno živi? Slovenski rek pravi: »Nobena voda ni tako kalna, da ne bi morala postati čista. In nobena voda ni tako čista, da ne bi morala postati kalna.« Kaj hitro lahko skrenemo s prave poti. A Jezus noče, da se zapiramo v svoj mali svet. Kliče nas med ljudi, v občestvo, pa naj bo naša narava še tako grešna ali divja.

Sreda, 16.11.2022

Današnja božja beseda je izrazito pomenljiva. Jezus nas preko prilike kliče k aktivnemu sodelovanju. Bog nas je ustvaril po svoji podobi! Kako to prepoznamo? Ker je Bog ljubezen, smo ljubljeni in lahko ljubimo. Ker je Bog stvarnik, smo ustvarjeni in lahko ustvarjamo. In še eno neizmerno božansko lastnost nosimo v sebi. In to je občudovanje! V priliki je človek plemenitega rodu med služabnike razdelil zlatnike in jim velel naj z njimi trgujejo dokler se ne vrne. Ti zlatniki so naši talenti, ki nam jih je Bog podaril. Želi, da jih tekom svojega življenja razvijamo, oplemenitimo in tako aktivno sodelujemo pri grajenju boljšega sveta oziroma Božjega Kraljestva. Konkretni talenti so lahko vidni tudi v poklicih tega sveta: gradbeniki, zdravniki, kmetovalci, duhovniki, raziskovalci, politiki in tako dalje. Svoj talent lahko tudi skrijemo - sebično zadržimo zase. Zamislimo si farmacevta, ki ima vso znanje in sredstva, da razvije zdravilo, ki bi rešilo na stotine življenj. Lahko bi bil trdosrčen in rekel: »Jaz in moji smo zdravi, čemu napor in raziskovanje?« Ali pa bi rekel vrhunski slikar: »Svojih slik ne bom dal na ogled, da se kakšna ne poškoduje.« Ali pa zdravnik, ki bi se odločil, da ne bo več zdravil ljudi, ker je zmotljiv? Take odločitve so podobne odločitvam nemarnega služabnika, ki je svoj zlatnik oz. talent skril in se odrekel sodelovanju z Bogom.

Četrtek, 17.11.2022

V današnjem evangeliju, veselem sporočilu, slišimo, da se Jezus razjoče na Jeruzalemom. Vedoč, da ga njegovi prebivalci ne bodo sprejeli za svojega Boga. Vrta svoje prestolnice bodo zaprli knezu miru. S tem bodo prikrajšani za spoznanje, kaj prinaša in kaj ohranja mir. Tudi mi se lahko svobodno odločimo, da Jezusa ne bomo sprejeli v svoje srce! Ampak brez njegove milosti, brez njegove navzočnosti v našem življenju, sami ne zmoremo doseči notranjega, kaj šele družbenega miru. To nam zelo nazorno slika današnja moderna družba, ki se je odločila za bivanje brez Boga. Pomislimo. Zavrnili smo Jezusa, ki ni nek abstraktni bog nad zvezdami, temveč se je iz ljubezni do nas učloveči. Jezusa, ki z nami sočustvuje. Sedaj pa gradimo družbo, ki živi v veličastnih mestih, a ljudje postajajo vedno bolj nemirni, zagrenjeni in nestrpni. Življenje brez Boga, ne obrodi miru, temveč nas zaradi naših slabostih sili v uničenje! Na misel mi prihaja moja prababica Ana. Bila je preprosta, a globoko verna žena in v življenju močno preizkušena. Kljub vsem preizkušnjam pa ni postala zagrenjena, še najmanj pa sovražna. Vedno si je prizadevala, da bi se dobro razumeli in bili prijatelji. Ko je zbolela in je trpela, sem jo vprašal, če je zelo hudo? Pogledala je na križ in mi dejala: »Če je lahko Bog za grešnike tako pretrpel, bom pa tudi jaz zdržala to bolečino.« Njen obraz je izžareval milino in njeno bitje globok notranji mir.

Petek, 18.11.2022

V današnjem evangeliju Jezus očisti tempelj. Tudi naša telesa so tempelj Svetega Duha. Želi si, da bi se osvobodili vse navlake, s katerimi nas zasipa svet in včasih celo predstavniki naše cerkve. Želi stopiti v naše srce, četudi je postalo »razbojniška jama«. Le če ga ne zavrnemo in izženemo iz svojega srca, kot so to storili takratni veliki duhovniki, bomo zaživeli kot sinovi in hčere živega Boga Očeta. In kaj lahko storimo, da postanemo božji tempelj? Dobro je, da molimo. Izpolnjujemo vsakodnevne dolžnosti. Opravljamo dobra dela. Obiščemo bližnje. Poskrbimo za svoje telo in duha. Kaj pa naše slabosti? Tiste, ki jih kljub številnim naporom ne zmoremo preseči? No, tukaj pa je na vrsti Jezus. Povabimo ga v svojo grešnost. Brez sramu in strahu mu priznajmo svojo nemoč. Prosimo ga, naj sprejme naše rane in slabosti. Nikar ne postanimo malodušni, če ne opazimo pravega napredka. Bog nas na vzgaja tudi preko naših napak. Ima moč, da spreminja naše slabosti v dobro. Od nas pa pričakuje sodelovanje, ki pa gotovo ni vedno lahko. Žal imamo ljudje do Boga zelo potrošniški pogled. Z njim želimo trgovati! Če ozdravim, zgradim kapelico. Če dobim boljšo službo, bom namenil nekaj denarja za reveže. Pa se mu znamo zahvaljevati? Ga znamo občudovati in odkrivati? Ga slavimo tudi takrat, ko ne izpolnjuje naših pričakovanj?