Rezka Partl

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Rezka Partl (vg)

Nedelja, 16.6.2024

“Dobro je, Gospod, da te slavimo,” slišimo v današnjem psalmu

Se sploh zavedamo, koliko vzrokov imamo, da Gosoda slavimo in se mu zahvaljujemo?

Poleg tega, da živimo v miru, da nismo lačni, da smo oblečeni, da imamo streho nad glavo, da imamo družino, prijatelje in še bi lahko naštevala.

Osebno pa sem prav posebej hvaležna za naravo, ki me obdaja. Hvaležna sem, da živim neposredno ob gozdu. Letos pozimi sem se večkrat tedensko podala s psom na daljši sprehod po gozdu. Rada bi delila z vsemi ljudmi občutke sreče in hvaležnosti, ki sem jo čutila ob teh sprehodih. Sneg pod nogami, sneg na vejah, ki se posipa, vsakič ko se jih dodatkneš, sončni žarki, ki te grejejo skozi zasnežene krošnje, sledi divjih živali ob poti, jeleni, srnjad, lisica, kuna, še celo divji prašiči so kopali hrano izpod snežne oddeje … Spominjam se tudi svojega pokojnega očeta, ki je bil lovec. Pripovedoval mi je, da se je vsakič, ko se je na visoki preži umiril, rad molil in se Bogu zahvaljeval. Gozd je lahko vir našega zdravja. Nič ne stane, treba si je le zavezati čevlje in se podati na pot. Zdravi naše telo, našo dušo, pa tudi naš duh.

Drage poslušalke in poslušalci, vsem vam želim, da bi si mogli vzeti čim večkrat – ali pa vsaj danes na nedeljo, čas in se z odprtimi čuti podali v božje stvarstvo gozd in ga zavestno s polnim srcem uživali.

Ponedeljek, 17.6.2024

V današnjem Matejevem evangeliju nas Jezus uči, naj hudo vračamo z dobroto in ne po staropisemskem reku “Oko za oko in zob za zob”.

Lahko je biti dober do ljudi, ki so dobri do nas. Težko pa je biti prijazen do nekoga, ki nam je storil krivico. Morda hočemo odpustiti, a srce še preveč boli in še ne zmoremo. Tedaj je morda v pomoč zavest, da lahko vso bolečino, krivico, jezo, skratka vse svoje občutke predamo v Božje naročje s prošnjo, da on spremeni vse negativno v pozitivno.

Odpustiti samemu sebi pa je včasih še mnogo težje kot drugim. Mnogokrat smo sami sebi najstrožji sodnik.

Zamere do sebe ali do drugih pa povzročajo najrazličnejše duševne pa tudi telesne bolezni.

Vem, da ničesar ne moremo izsliti. Tudi odpuščanja ne.

Dovolimo bolečinam, zameram, da so nekaj časa tu. Nikakor pa jim ne dovolimo, da bi nas jeza ali celo sovraštvo obvladovala, temveč zaupajmo, da bomo z Božjo pomočjo nekoč zmogli odpustiti in bo naše srce spet našlo svoj mir.

Torek, 18.6.2024

V soboto je bil pogreb misijonske sestre Silke Andreje Mallmann iz samostana Wernberg. Že kar nekaj let je od tega, ko je bila še referentka KP. Pripovedovala je o trgovini z ljudmi. Kot psihologinja je pomagala žrtvam nasilja, delala je za projekte, v katerih so se zavzemali za okužene z aidsom v Afriki, delala je v begunskih taboriščih, zavzemala se je za žrtve prostitucije in še mnogo več. Danes bi vam rada prebrala nekaj njenih misli iz njene knjige: „Manchmal muss ich mich suchen gehen“

Razlike

nedelja, 17. Marec ob 8 h zjutraj: zajtrk v nekem hotelu v Celovcu

Kava, različni čaji, trdo kuhana jajca, vtepena jajca, jajca na oko, šunka, slanina, klobasice, zelenjava, solata, palačinke, popečeni paradižniki, salama, narezek, sedem različnih vrst sira, med, hruškov kompot, nešteto vrst marmelad, štiri vrste jogurtov, sadna solata, južno sadje, domače sadje, štiri vrste peciva, potica, osem vrst muesli, suho sadje, orehi, tri vrste kruha, pet vrst žemelj in hlebčkov, prepečenec, hrustljivi kruhki, osem različnih sokov, energijske pijače in še in še.

Ista nedelja, 17. Marec ob 8 zjutraj v neki vasi v Angoli

En košček kruha, ena pločevinasta skodelica čaja.

Od nas je odvisno, kako ravnamo s to nepravično razdelitvijo in kaj smo pripravljeni storiti, da bo svet bolj pravičen.

Sreda, 19.6.2024

Tudi danšnja duhovna misel se nanaša na knjižico sestre Silke Mallmann, ki je pred kratkim po dolgi bolezni odšla k Bogu.

Zanimivo se mi zdi razmišljanje o spovedi, saj imamo skoraj vsi odpor pred tem zakramentom. Tudi s. Silki kot še mladi sestri, ni šlo drugače, dokler ji ni neka druga sestra povedala svoje mišljenje o spovedi. Rekla je: »Predstavljam si, da sem z Bogom celo življenje povezana preko močne vrvi – skoraj kot pajk s svojo mrežo. Če kaj zagrešim, potem pretrgam to vez in grozi mi, da padem… Vendar ne morem pasti globlje kot v Božje roke. On me ujame. Potem pa vzame vrv in jo spet zveže. Z vsakim novim vozlom se zmanjša razdalja med Bogom in mano. Vsaka krivda in vsako odpuščanje je nova možnost, da se zbližava, da še bolje začutim njegovo ljubezen. Za močan vozel, ki drži, sta potrebni dve roki, Božja in moja…

Bog ne potrebuje mojega priznanja krivde. Jaz ga potrebujem. Ko izgovorim svojo krivdo, pride do zdravljenja, olajšanja, lahko jo odvržem in se je znebim.«

Četrtek, 20.6.2024

Danes praznuje moja mami 70. rojstni dan. Naj ji bo namenjena ta duhovna misel. S hvaležnostjo v srcu mislim nanjo in prosim Boga, da ji bi bil v njeni starosti milostljiv dobrotnik. V svojem življenju je morala že mnogo prestati. Njen oče je občasno pil, njena mama pa je, ker so zidali hišo, hodila v tri različne službe, zato pa je moja mami kot drugororjena doma skrbela za vse. Ko je prišla iz šole, je morala najprej zakuriti v štedilniku, da je lahko potem za vse skuhala kosilo. V družini je bila edina, ki je ob nedeljah hodila k maši. Poročila se je kot šestnajstletnica. Mož, moj oče, je bil 21 let starejši in imel jo je vse življenje rad, kar pa ne pomeni, da te starostne razlike ni bilo čutiti. Garala je na kmetiji, rodila pet otrok, prve štiri deklice v roku 8 let, čez 16 let pa se ji je rodil tudi sin.

Konec oktobra leta 1998 je brez sledi izginila njena tretja - takrat 22-letna hčerka. Enostavno se ni več vrnila, čeprav se je eno uro pred koncem službe še javila po telefonu in se pozanimala, kaj bo za večerjo. Ta usoda, ta večna nevednost in negotovost, kaj se ji je dopetilo, kaj se je zgodilo, da se nikoli več ni vrnila, pa je pustilo na mami hud pečat. Srečni smo, da je kolikor toliko dobro, brez večjih posledic prestala možgansko kap. Pred dvanajstimi leti je mnogo prezgodaj postala vdova. Zadnje mesece je negovala dan in noč našega očeta, ki je zbolel za tumorjem v glavi.

Mama, hvaležna sem ti, da si tako močna, da si nam v mnogem vzor, da nikoli nisi izgubila vere.

Naj ti bodo dana še mnoga zdrava leta v krogu svojih otrok in vnukov ter da bi si končno znala vzeti tudi dovolj časa samo zase.

Petek, 21.6.2024

15. maja sem se odpeljala za tri tedne na okrevanje v Bad Gastein. Prvič v življenju sem imela čas samo zase, kar je povsem novo odkritje. Nobenega hitenja v službo, tri tedne brez avta, brez čakanja v koloni. Nobenega hitenja domov in nobenih skrbi, kaj pride v lonec in potem na mizo. Nobenega pranja in likanja. Nobenega pospravljanja, zalivanja rož, okopavanja na vrtu …

Tri tedne razvajanja, tri tedne trikrat na dan od prijaznih, nasmejanih natakaric servirani obroki – pa ne slabi, temveč zdravi in zelo okusni, vsak dan počiščena soba, vsak dan čas za sebe, za telovadbo, plavanje, kolesarjenje, hojo, fizijoterapija, masažo, sauno. Čas za branje in gledanje televizije, če se mi je tega zahotelo.

Ob vsem tem luksusu pa še zavest, da je moj enajstletnik, ki sem ga seveda tudi pogrešala, dobro preskrbljen, da oče in stari starši dobro gledajo nanj.

Če se je hotel kdo čez kar koli pritožiti, da hrana ni dobra, da je premalo terapij ali da je preveč dežja, sem si upala celo ugovarjati.

Kako zelo smo lahko hvaležni, da živmimo v državi, ki vse to omogoča.

Le kje na svetu je to še možno?