Nedelja, 17.6.

V današnjem Markovem evangeliju slišimo priliko, ki pravi, da je božje kraljestv kakor človek, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi. Seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Božje kraljestvo je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.

Božje kraljestvo, božje ljudstvo smo mi vsi. Vsak izmed nas, vsak posameznik – z vsemi svojimi vrlinami in dobrimi lastnosti, pa tudi s svojimi salbostmi. Trudimo se delati dobro, ob tem pa klanjamo in padamo ter mnogokrat nimamo občutka, da bo naše delo kdaj rodilo sadov, bodisi v privatnem ali poklicnem življenju.

Če se ozrem v nedeljo po cerkvi, sem prepričana, da se mnogim staršem godi enako kot meni. Skoraj, da ni mladine. Normalno, da se vprašamo, kaj smo sejali, da ni žetve. Zaupam Bogu, da bodo moji otroci, kljub neštetim napakam, ki so se mi podtaknile pri vzogji, nekoč, ko bodo to potrebovali, vedeli, kje lahko črpajo moč. Čeprav ne hodijo v cerkev in ne živijo tradicionalnega krščanskega življenja, se tolažim z dejstvom, da živijo v svojem poštenju,v pripravljenosti pomagati drugim in v drugih takih značilnostih po Jezusovem naročilu.

Zavest, da smo božje ljudstvo, daje moč. Zaupamo, da nismo sami. Vse kar delamo in smo, spremlja s svojo ljubeznijo Bog, ki nas nikoli ne bo pustil same. In naše seme bo nekoč obrodilo sadove.

Ponedeljek, 18.6.

Poletje je čudovit letni čas. Letos je bogato z dežjem. Narava lahko krasno uspeva. Solata v vrtu raste hitreje, kot je moremo jesti. Če je dovolj dežja in dovolj toplo kot npr. letos, lahko uspevajo tudi gobe v gozdu. Zame je hoja po gozdu in iskanje gob čudovita priložnost, da odklopim vse skrbi. Uživam lepoto narave, globoko zajemam svež zrak, poslušam ptice. V srcu dopustim, da me preplavi topel občutek hvaležnosti. Hvaležna sem za ta privilegij, da živim v tako prekrasnem delu sveta,prav tu kjer sem - na podeželju, ne v mestu, ne nekje v puščavi, kjer ne bi vedela, kaj naj dam jesti svojim otrokom. Hvaležna sem, da živim v miru, brez vojne. Hvaležna sem za svojo družino, za vse, kar imam. Ure in ure bi še lahko naštevala. Hvaležna sem za nešteto stvari, ki se mi mnogokrat zdijo same po sebi umevne, in šele če to stanje samoumevnosti včasih zaniha, se zavemo, da to ni tako. Tudi za to spoznanje, ki je v bistvu predpogoj za hvaležnost, sem hvaležna.

Torek, 19.6.

V neki pizeriji v Rožu sedi mlada družina z majhnim otrokom pri obroku. Malček pridno sedi v svojem stolčku, od časa do časa povzdigne svoj glas. Na začetku so to vzkliki zadovoljstva, s časom pa se njegovo počutje spremeni v utrujenost in neučakanost. Vzdušju primerno se spreminjajo tudi drobni vzkliki. Nekaj čisto normalnega, kar poznamo vsi starši.

Ostali gostje se vedno znova ozirajo, nekateri se razumevajoče nasmihajo, nekateri temu ne posvečajo pozornosti, drugi spet pa se znervirano obračajo in njihovi pogledi ne skrivajo, da si želijo, da bi starši svojega malčka utišali.

Okrog vogala v kotu sedi drug mllad par. Ta je brez otroka, a izpod mize zaspano kuka mlad bel kužek – kosmat kot ovca. Res fleten. Tudi ta se od časa do časa oglaša. Glasneje pa postane, ko gre mimo drug pes.

Podobne reakcije gostov lahko opazujemo tudi v tej situaciji. Pa vendar prevlada občutek, da velja več razumevanja paru s psom kot paru z otrokom.

Prav je, da gre tudi živalim dobro –da imajo zdravo prehrano, dietno po potrebi, zdravstveno oskrbo tja do fizioterapije, frizerja in kaj jaz vem, kaj še.

Ob vsem temu me spet zajame hvaležnost, da živim, kjer živim. Občutku hvaležnosti pa je enaka tudi bolečina, in hkrati želja, da bi šlo vsem ljudem po svetu, posebej pa že otrokom, vsaj tako dobro kot našim hišnim ljubljenčkom.

Sreda, 20.6.

Prepričana sem, da nosi marsikdo od nas kakšno staro ali tudi ne tako staro zamero v sebi in da bi rad opustil, a ne zmore. V novi zavezi pše: “Božja moč je neizmerna”. Kako lahko bi bilo v žviljenju, če bi se mogli predati in povsem zaupati v te besede. Prav te beside nam lahko pomagajo na poti odpuščanja. Božja moč pomeni usmiljenje. Usmiljenje do tega, ki nam je storil krivico in nas je prizadel. Usmiljenje in potrpljenje s samim seboj. Božja moč je največja človeška izkušnja. V izkušnji odpuščanja preseže človek samega sebe in je Bogu najbljižji.

V Stari zavezi lahko srečamo hebrejsko besedo „rechem“, ki jo lahko prevedemo kot materino telo ali materino naročje. Besedi sočustvovaoti in usmiliti se imata isti koren kot materino naročje. In prav iz takšne globine prihaja Božje usmiljenje.

Kdor more odpustiti, je svoboden.

Četrtek, 21.6.

Danes goduje sv. Alojzij Gonzaga. Bil je sin mantovanskega vojvode Ferdinanda Gonzage in je umrl 21. junija 1591, star 23 let. Velja za zaščitnika mladine, zlasti šolske, in je poimenovan kot "angelski mladenič". Po njem je bilo sredi 19. stoletja poimenovan vzgojni zavod, dijaško semenišče Alojzijevišče, ki ga je leta 1846 ustanovil škof Anton Alojzij Wolf na Poljanski cesti v Ljubljani. Gojenci tega zavoda so se imenovali alojzijeviščniki ali alojzniki.

Tako priporočimo danes našo mladino svetemu Alojziju, da bi jo vedno spremljal in obvaroval pred vsemi nevarnostmi, katerim so izpostavljeni.