Petek, 17.6.2016

Kot zadnjo duhovno misel za ta teden, vam bom povedala kratko zgodbico.

Mlad učitelj je poučeval prvi razred in spraševal svoje učence: »Kaj bi radi postali, ko boste veliki?« Mnogo različnih odgovorov je slišal. Neki deček pa je dvignil roko in rekel: »Rad bi postal mogoč.« »Mogoč?« se je začudil učitelj. In zakaj si si med vsemi možnostmi izbral prav to?« Učenec je odgovoril: »Zato, ker mi očka in mamica stalno govorita, da sem nemogoč.«

Ta zgodbica naj nas starše vzpodbudi k temu, da pri otrocih s pohvalo velikokrat več dosežemo kot s kritiko.

Tudi sama sem mati. Zame je to največ, kar lahko ena žena prejme v življenju. Kljub vsem skrbem in naporom, sem Bogu za ta dar in milost neskončno hvaležna, saj smem - po moje - čutiti najmočnejšo ljubezen, ki jo je človek zmožen.

Dragi poslušalci in poslušalke, iz srca vam želim, da nikoli ne bi trpeli pomanjkanje te ljubezni.

Četrtek, 16.6.2016

Ta teden sem že govorila, kakšno srečo sem imela, da sem se rodila v verni družini. To lahko še dopolnjujem: rodila sem se v času in v delu sveta, kjer nam gre večinoma dobro, ne poznamo lakote, vojne. Kljub gospodarski krizi, današnjega časa ne moremo primerjati s časom gospodarske krize pred drugo svetovno vojne in tudi s časom po vojni ne. Naš največji problem je, da smo preveč razvajeni, vse hočemo imeti, a tako delati, kot so naši starši in prastarši nočemo. Če nam ne gre dobro, valimo krivdo na druge, največkrat na tujce in begunce. Srečni in hvaležni bodimo, da živimo na sončni strani zemlje, da nam ni treba zapustiti doma in bežati v neznane kraje. Ne dopustimo, da politiki manipulirajo naše mišljenje. Ne pozabimo, kam je vodilo sovraštvo v prejšnjem stoletju, ko so morali biti Judje krivi za družbeno nezadovoljstvo. Prikličimo si vedno znova v zavest papeževe besede o usmiljenju in solidarnosti.

Včasih se vprašam, ali bi bilo na svetu drugače, če bi namesto, da se toliko jezimo čez politike in jih kritiziramo, v isti meri zanje molili, da bi delali pošteno in ne le v korist lastnemu žepu temveč v korist naroda.

Sreda, 15.6.2016

Večkrat se vprašam, kako zmorejo ljudje, ki niso verni, prenašati življenjske preizkušnje. Kakšen privilegij imam, ker sem se rodila v verno družino. Že kot majhen otrok sem tako kot moja stara mama veliko molila. Kako lepo je vedeti, da ko ne zmoreš več sam, je nekje nekdo, ki mu lahko položiš svoje skrbi v njegovo naročje. Kako lepo je poznati njega, ki ti vse tvoje spodrsljaje odpusti, tudi tiste, ki si jih sam ne moreš odpustiti. Odpušča, ko sam še ne moreš odpustiti. Ljubi, ko sam ne moreš ljubiti. Te nosi, ko sam ne moreš hoditi. Je enostavno vedno tu, tudi ko njegove bližine ne čutiš.

Lahko bi se rodila tudi nevernim staršem. Gospod, kakšna sreča, da si mi dal družino, ki me je seznanila s teboj. Hvala Ti za to.

 

Torek, 14.6.2016

Dan lahko začnemo lepo, ali pa tudi ne. Kakor se sami odločimo. Največkrat naredimo to čisto podzavestno.

Trikrat na teden se peljem v službo. Velikokrat sem raztresena, utrujena, rada se jezim čez druge voznike, ki vozijo ali prehitro ali prepočasi. Jezim se nad kolono pred rdečim semaforjem, jezim se , če se vrstim v pas, ki se počasneje premika naprej kot drugi.

Čisto drugače pa se dan začne, če se mi uspe odpeljati pravočasno, namreč ob času duhovnih misli. Vsem oblikovalcem duhovnih misli se ob tej priliki iz srca zahvaljujem, da jih delite z nami.

Tako se po hitenju, ki ga imam, preden se usedem v avtu, spet umirim. Če sem sama v avtu, je to čas, ki je samo moj. Je čas, ko lahko prisluhnem v svojo notranjost, ko se najbolj čutim. Največkrat po duhovnih mislih radio utišam, prosim Gospoda za blagoslov svojih dragih. Njegovemu varstvu izročam moža, otroke, starše, prijatelje, sodelavce, pa tudi te, ki mi ležijo v želodcu. Priporočam mu vse, s katerimi se ta dan srečam, pogovarjam, in tudi te, katerih se ravno ne spomnim. Prosim za blagoslov bolnih, žalostnih, osamljenih,...

Kadar začnem dan na ta način, ga največkrat tako tudi zaključim. Priznam, da je to premalokrat in bi moralo biti večkrat. Naj bo Vaš današnji dan poln blagoslova in pozitivnih doživljajev.

 

Ponedeljek, 13.6.2016

Danes bi rada povedala zgodbo o svoji stari mami, o neverjetno močni ženski. Rojena je bila leta 1900. Tako je doživela obe svetovni vojni. Odraščala je na veliki kmetiji skupaj z materjo in stricem. Oče pa je šel v upanju na boljše življenje v Ameriko, kjer je bil po nedolžnem obsojen umora in je sedel več let v ječi. Šele ko se je pravi morilec na svoji smrtni postelji spovedal, so njenega očeta spet izpustili iz zapora.

Stara mama se je svoji materi prvič uprla, ko jo je hotela poročiti z moškim, ki ga ni marala, saj si je hotela svojega ženina izbrati sama. S 25 leti se je poročila, imela 13 otrok. Hčerka Ano ji je umrla, ko je bila stara eno leto. Ko je bilo konec druge svetovne vojne in ker je bila njena družina za vero in proti komunizmu, so ji partizani izropali hlev in kleti, pobili starejša dva sinova in moža, njo pa zaprli za leto dni, čeprav je bil njen najmlajši star šele eno leto. Starejši otroci so skrbeli za mlajše, obdelovali polja in največkrat niso vedeli, kaj naj jedo. Kasneje je morala pokopati še eno hčerko in tudi enega vnuka.

Doživela je mnogo hudega in mnogo krivic, ostala pa je vedno močna in pokončna. Nikoli ni govorila o sovraštvu ali maščevanju. Ko je zbolela za rakom in bila priklenjena na posteljo, je vse strpno prenašala. Zaradi hudih bolečin velikokrat ni mogla spati, tedaj pa je ure in ure molila. Umrla je v 89 letu. S svojim vzgledom in ljubeznijo mi je dala, kar človek v življenju najbolj potrebuje, namreč ljubezen in močno vero.

Nedelja, 12.6.2016

Lepo dobro jutro. Danes je očetovski dan. Tako kot materinski dan je tudi ta dan najlepši,ko so otroci še majhni in čisto vzburjeni, ko skrivnostno pripravljajo zajtrk, na travniku naberejo rožice ali imajo kakšno drugačno darilce. Ko so v puberteti, občutijo marsikateri starši, da je otrokom ta dan v odveč, ker se morajo morda nečemu odpovedati. Ne morejo ostati tako dolgo s prijatelji, saj bi bilo potrebno zjutraj narediti zajtrk. Miza ni več tako lepo pripravljena, kot ko so bili še manjši. Morda je to spoznanje včasih boleče, a vemo, da je to naravni proces oddaljevanja, spuščanja iz rok. Otroci odraščajo, postajajo samostojni, starši pa dobivamo novo mesto v njihovem življenju. Pomembno pa je, da si v srcu ostanemo blizu in da si dajemo vedno občutek, da smo drug drugemu pomembni.

Mediji in trgovine nam hočejo vsiliti miselnost, da mora biti današnji dan nekaj posebnega. Ja, ta dan je nekaj posebnega, če so nam naši očetje tudi med letom pomembni. Ni dovolj, da rečemo hvala samo drugo nedeljo v juniju, ali jim kupimo kakšno darilo. Današnji očetovski dan je le toliko vreden, kolikor so nam naši očetje vredni vsak dan posebej, kolikor pozornosti in hvaležnosti jim izkazujemo skozi celo leto.

Morda tega ne znamo vedno prav pokazati, a prav gotovo lahko za svojega očeta oz. svoje starše dnevno molimo.

Dragi očetje, želim Vam lep dan in da Vam bodo Vaši otroci vsak na svoj način znali pokazati svojo ljubezen.