Petek, 02.06.2017

 

Pogrebna kultura in pogrebni običaji so se v zadnjih letih radikalno spremenili. Tradicijonalna oblika pogreba v primerjavi z različnimi oblikami slovesa stalno nazaduje – tudi na podeželju.

Od osmih smrtnih primerov smo letos v fari Št.Lenart imeli štiri tradicijonalne pogrebe in štirikrat slovo. Pri nekem seminarju o pogrebni kulturi nam je predavateljica povedala, da poznajo trenutno 17 različnih varijant slovesa in oblik upepelenja.

Priljubljena je varijanta, da žaro položijo h koreninam drevesa v za to predvidenem gozdu. En tak gozd miru je pod cerkvijo svetega Jurja na Strmcu. Prav tam sem lani imel poroko in sem si ob tej priložnosti ta kraj miru ogledal. Slučajno sem srečal vdovo. Pepel njenega moža so tam položili h koreninam nekega drevesa. Začela sva se pogovarjati. Rekla je: Če sem tukaj, se ne počutim kakor na pokopališču, ampak kakor v gozdu. Govorila je o toku življenja, da se vse spet vrne v naročje narave.

Mislil sem si: Bolj ko Bog izgine iz zavesti ljudi, tembolj dobi narava zanje božanske poteze. Predzadnje stopi na mesto zadnjega. Vse je narava, in narava je vse!

Starejši ko postajam, tembolj se mi nekaj upira proti takemu poveličevanju narave. Je to vse, kar lahko pričakujemo od življenja? Je to izpolnitev našega hrepenenja? Gotovo, gozd miru na sončen pomladanski dan dela močan vtis. Življenje kipi iz vseh por. Toda v resnici na tihem in brez udeležbe gre preko mrtvih.  Narava ne vpraša po njih. Pusti, da čez nje zraste trava. Že psalm 103 pravi: »Človek, kakor trava so njegovi dnevi, kakor cvetica na polju. Komaj zaveje veter vanjo, je ni več, njen kraj je ne pozna več.«

Ob grobovih mine vsaka romantika glede narave. Narava ne najde ustreznega odgovora, ki nam ga stavlja smrt. Človeku, tako pravi krščanska vera, navsezadnje ne odgovori narava, ampak Bog s svojo besedo, ki edina daje bodočnost: Jezus Kristus!

Klasičen primer je Lazarjeva zgodba. Smrti gleda v oči. Toda smrt nima zadnje besede. »Jaz sem vstajenje in življenje«, pravi Jezus. Prišel sem, da ti ne bo treba živeti v strahu pred smrtjo, da bo iz tvojega življenja med rojstvom in smrtjo postala dragocenost  in ne neko nemirno pehanje od enega razočaranja do drugega. Ne gre torej samo za življenje po smrti, ampak tudi in ne nazadnje za življenje pred smrtjo. Naše umrljivo, minljivo življenje lahko že zdaj napolnimo z večnim, neminljivim življenjem. Za to jamči ime Jezus Kristus. On ni zgolj pomoč v smrtni uri, ampak garant za življenje, ki ga nič in nihče ne more uničiti.

 Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Četrtek, 01.06.2017

V 6. poglavju Matejevega evangelija nam pravi Jezus: „Ne bodite v skrbeh za svoje življenje…Glejte ptice neba… Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani…. Iščite najprej božje kraljestvo, in vse drugo se vam bo navrglo.“, „Ne bodite v skrbeh za svoje življenje“ … Kako more Jezus reči kaj takega. Ali nima pojma o življenju? Ali si ne delamo po pravici skrbi zaradi bodočnosti tega sveta spričo vojnih spopadov, terorizma in zaradi onesnaževanja okolja? In navsezadnje: vsak izmed nas nosi svoj nahrbtnik raznih skrbi naokrog: če delo ne uspeva, če konflikti težijo odnose, če se kaka stvar zatakne. Starši si delajo skrbi zaradi otrok, bolniki zaradi zdravja? Potem si še delamo preglavice glede tega, kakšen vtis delamo na druge: položaj v krogu prijateljev, kakšen je moj življenjski stil, kako me drugi ocenjujejo? In koliko preglavic si delamo zaradi obleke? Bo kombinacija oblačil ustrezna, ko bom šel na to ali ono prireditev?

Skrbi in skrbi. Kaj nam tu pomagajo ptice neba in lilije na polju? Ne moremo živeti kar tja v en dan.

Ker smo realisti, gradimo na konkretne stvari kot so kruh, obleka, imetje. In  navsezadnje zapademo iluziji, da s tem stojimo na trdnih tleh. Še pa še si prizadevamo, da bi ustavili tek pojemanja telesnih moči in moramo navsezadnje le priznati poraz.

Kakšno svobodo v primerjavi s tem nam ponuja Jezus: „Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in za svoje telo, kaj boste oblekli….. Poglejte ptice neba, ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani.“

Te besede me nagovorijo posebno zaradi tega, ker so zame že 25 let vsakdanja resničnost. Ko sem pod zelo težkimi pogoji prišel v Št. Lenart, me je soseda Rija povabila na kosilo. Čež nekaj časa so se njej pridružile še druge gospodinje. Čez leto dni jih je bilo toliko, da je vsaka en dan na teden kuhala za župnika. Po dobroti teh žena Bog čudovito skrbel zame. Blagoslov ni izostal – ne na eni strani, ne na drugi. In nihče od teh, ki so me gostili in me še gostijo, ni nastradal, gostoljubnost se vedno sprevrže v blagoslov.

Kakšno svobodo obljublja Jezsu ljudem, ki zaupajo, da božja ljubezen nosi. Ti imajo roke, srce in glavo prosto, da iščejo božje kraljestvo in njegovo pravico.    

Lahko občudujejo lilije na polju in ptice neba v trdnem prepričanju, da Bog za zanje še toliko bolj skrbi. To se ujema s takoimenovano « filozofijo brezskrbnosti“ ki ugotavlja, da bojazni in strahovi, ki jih doživljam, ne rešijo izzivov jutrišnjega dneva, izropajo pa današnji dan njegovega veselja in moči. Človek pa, ki ne čuti potrebe, da bi moral življenje zavarovati s tem, da kopiči materijalne dobrine in bogastvo, ima notranjo svobodo, sproščenost in izžarevanje, ki fascinira.     

Sreda, 31.05.2017

Danes Cerkev praznuje Marijino obiskanje tete Elizabete. Ta praznik je najprej uvedel sv. Bonaventura kot poseben praznik pri frančiškanih, pozneje ga je sprejel tudi rimski bogoslužni koledar. Namesto 2.julija, kjer ga v nemških krajih še danes praznujejo, je pri nas 31. maja, torej vmes med Gospodovim oznanjenjem in Rojstvom Janeza Krstnika.

Srečanje med Marijo in Elizabeto ima marsikatero sporočilo za slehernega človeka. Nagovori globoko človeško hrepenenje po pravem srečanju. Vsi hrepenimo po tem, da bi se z drugimi mogli srečati tako, da se od veselja v notranjosti nekaj zgane.

Beda Častitljivi vidi Marijo kot nositeljico Boga, ki z Večno Besedo pod srcem hiti čez gore. Ona da prostora Kristusu in njega noseč pod srcem prekorači najvišje gore. Za nas bi to lahko pomenilo: Kdor nosi Kristusa v srcu, lahko premaga najhujše ovire. V Jezusu ima izvir ljubezni, ki lahko premosti vse zapreke, ki nas ločijo med seboj. Kristusova ljubezen nas žene k bližnjemu.      Ta ljubezen nam kaže pot do bližnjega preko vseh gora in meja, ki stojijo med nami.

Če se ljudje srečajo zares v krščanskem duhu, potem se spremenijo, po takšnem srečanju postanejo drugačni. Tako kot je rekla sveta Mati Tereza: Vsak človek, ki pride k tebi, naj od tebe odhaja bolj srečen.

Kar se dogaja med Marijo in Elizabeto, bi se lahko zgodilo pri vsakem pravem srečanju. To je skrivnost, ki človeka prevzame, saj drug v drugem sreča Kristusa samega. Na čudovit način odkrijem skrivnost drugega človeka: ne gledam več na zunanjost, ampak pogled gre bolj globoko, tja do najgloblje vrednote: v drugem spoznamo Kristusa samega. In to je skrivnost, ki oba presega. Nastane atmosfera posebne vrste, gosta in neizrekljiva, čutimo, da je Bog sam navzoč. V tej atmosferi izgine vsak strah. Ne premišljujemo več, če bomo našli prave besede ali naredili dobro figuro. Ni se nam treba prenarejati. Prekoračimo tisto ravan, ko se med seboj merimo, kdo je zdaj močnejši, kdo boljši, kdo bolj zrel in bolj pameten. Odhajamo srpemenjeni in obogateni s takega srečanja.

Drage poslušalke! Cenjeni poslušalci! Kjer stojijo med vami in drugimi visoke ovire, kjer je pogovor ukinjen, vas vabim: Podajte se na pot, naredite prvi korak, da bo vladal mir med nami. Najboljši pogoj pa je, da kot Marija, sami nosimo v srcu Jezusa in z njim živimo v prav trdni povezanosti. Potem je pot do drugega lažja, saj je ne gremo sami, ampak nas spremlja Jezus s svojim blagoslovom.  

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Torek, 30.5.2017

Včeraj sem govoril on mladi ženi, ki je rekla: „Svojih obremenitev sploh ne bi mogla nositi  brez prostega konca tedna, ki ga preživim s svojo družino.“ Premišljevanje sem končal z besedami iz Prvega Petrovega pisma: »Vse svoje skrbi preložite Nanj, zakaj on skrbi za vas!«

Ob vseh skrbeh za gmotno življenje je potrebno zavestno posredovati duhovno življenje. Pri krstnih pogovorih še pa še prosim in rotim starše, naj otroka blagoslavljajo in ga pred nočnim počitkom pokrižajo in z njim molijo.

Ja, pač je tako! Besede mičejo, zgledi vlečejo.  Vera se posreduje z zgledom!  Otroci posnemajo starše v vsakem oziru, v dobrem in v slabem. Kar bomo sejali, to bomo želi.

Moja nečakinja Veronika je svojega sina že od malih nog jemala  s seboj v cerkev k nedeljski maši.   

Tega niso vsi odobravali. Nekateri so jo kaznovali z začudenimi pogledi, drugi so ji celo očitali, kako si more kaj takega drzniti. 

Pa je samozavestno odgovrila: V čem pa je razlika: če peljem otroka z vozičkom na sprehod ali če ga vzamen za eno uro s seboj v cerkev.

Jaz sem ji rekel: Čestitam ti za ta odgovor. Kar tako naprej.

V čem pa je alternativa?  Najprej je rečeno, da je otrok premajhen, potem postane živahen in ga tudi ne moreš vzeti s seboj v cerkev, potem se pa vsega skupaj odvadijo še starši in pri tem nato ponavadi ostane. Dejanska katastrofa je v tem, da ne prinašajo otroka v cerkev ne v detinskih letih in tudi pozneje ne, ker so se sami odtujili in jim je vsak površen špektakel važnejši od verskega življenja.

Besede mičejo, zgledi vlečejo. S spoštovanjem se spominjam svoje matere, s kakšno konsekventnostjo je z nami molila. Jutranjo molitev je včasih molila trikrat, da ja nobeden od otrok ne bi šel brez jutranje molitve od doma. Eni so vstali bolj zgodaj, ker so šli  v gimnazijo. Odpeljati so se morali z omnibusom ob šestih. Brat je hodil v  politehnični letnik v Borovljah in se je z omnibusom odpeljal šele ob sedmih. Jaz in pa moji dve mlajši sestri pa smo smeli malo dalje ležati, ker smo še hodili v ljudsko šolo in smo odšli iz hiše kot zadnji.

Kot rečeno: po trikrat je včasih molila jutranjo molitev, z vsako skupino odhajajočih posebej. Pa seveda obvezno: blagoslov z žegnano vodo, ko smo odhajali iz hiše.

Dragi starši! Če hočete otrokom posredovati vero in krščansko omiko, potem jim dajajte lep zgled. Mimo tega ni poti. Kot rečeno: Besede mičejo. Zgledi vlečejo.   Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Ponedeljek, 29.05.2017

Ni dolgo od tega, ko sem govoril z mlado ženo – materjo treh otrok.  Skušal sem jo motivirati, da bi pri terminskem načrtovanju upoštevala tudi nedeljsko mašo. Tako bi se otroci navadili hoditi ob nedeljah k maši in se hranili s kruhom življenja. Ni bila načelno proti, ampak kaže, da ima druge prijoritete. Rekla je: „Svojih obremenitev sploh ne bi mogla nositi  brez prostega konca tedna, ki ga preživim s svojo družino. Odpeljemo se proč, pogosto na morje, včasih tudi k starim staršem. Tu se sprosti moja glava, tukaj črpam moč.“ Kazal sem za vse to razumevanje. Pozneje pa sem si mislil: No ja. Ali vse to tako enostavno funkcijonira? Kot drugod, tudi tukaj veljajo preproste zakonitosti: Kdor svoje življenje vzame izključno v lastne roke, ta ga mora potem tudi sam nositi. Če se pri tem ne močno prevzema?

Zakaj je nedeljska maša tako velikega pomena? Po cerkvenem prepričanju je vsaka nedelja mala Velika noč. Torej praznik vstajenja. Ne grem k maši, da bi opravil neko dolžnost, ampak da bi se  srečal z Vstalim. Grem takorekoč k vrelcu žive vode. To bi lahko primerjali z napornim pohodom na visoko goro v poletni vročini. Izmučen brez moči prideš k studencu in se napiješ sveže vode. Takoj opaziš, kako se ti moči obnavljajo, kako se vrača življenje v žile in telo.  Podobno učinkuje kruh življenja, tako nas bogati harmonična bogoslužna skupnost vernikov, ki so zbrani v Jezusovem imenu. Seveda pa ostaja vprašanje: Ali smo glede duhovne sprejemljivosti sploh sposobni dojeti moč in dinamiko, ki se nam ponuja z zavestnim praznovanjem nedelje? Ali si vzamem čas za nedeljsko skupnost? Še najdem čas za molitev? Kako je z mojo vero? Služi nemara samo temu, da od božiča preko blagoslovitve velikonočnih jedil in binkošti, od krsta preko prvega obhajila in poroke in tja do pogreba življenje oblikujemo nekoliko bolj praznično?

Če vzamem življenje v svoje roke, ga moram tudi sam nositi. Ali nismo na boljšem, če svoja bremen predamu Bogu. V Prvem Petrovem pismu nas apostol poziva: »Vse svoje skrbi preložite Nanj, zakaj on skrbi za vas!«

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Nedelja, 28.05.2017

V evangeliju današnje nedelje najdemo besede, ki sem jih svojčas izbral za novomašno geslo. Sam ne vem, v kakšnem navdihu sem takrat ravnal. Verjetno se nisem zavedal teže teh besed.

Jezus se poslavlja od svojih učencev in reče: „Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. In potem sledi moje novomašno geslo: Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa!“

Smisel Jezusovega prihoda na ta svet je torej večno življenje za vse, za katere je živel.

Toda: Kaj je večno življenje? Vprašajte sebe ali koga drugega! Odgovor se bo verjetno glasil: „S smrtjo ni vsega konec.“ Ali: „Verjamem, da po smrti gre nekako naprej.“ Kar nekam v modo je prišlo besedilo, ki ga večkrat slišim pri pogrebih: Nisem odšel, sem samo na drugi strani poti ...

Kot da bi to bilo vse! To je veroizpoved agnostikov in ateistov.

Večno življenje ne pomeni, da gre vse skupaj v nedogled naprej. Tako si to predstavljajo tisti, ki imajo dozdevno že tukaj vsega dovolj, tisti, ki nikoli ne morejo dobiti dovolj. Vse to, kar imajo, hočejo imeti za vedno. Kaj drugega jim ne pride na misel kot privatna blaženost.

To vendar ne more biti. Večno življenje ni dolgčas, ampak polnost veselja nad življenjem.

Po tem pa v bistvu vsi hrepenimo. Noben asket nam tega ne more spraviti iz glave. Poželenje po hrani in pijači, veselje nad  glasbo in kulturo, hrepenenje po ljubezni in življenju; sončni vzhod,  prijazen pogled, stisk roke, objem… trenukti, ko zaslutimo: To je to, to je življenje. Dobro je, če takšne signale zaznamo kot dar iz nebes.

Obljuba večnega življenja nam odpira drugačen pogled na življenje s svojimi omejitvami in mejami. Če nas naša slabost ne loči od Boga, če upanje na posrečeno življenje ni odvisno samo od nas, potem se nam ni treba vedno pustiti fiksirati na naše kreposti in slabosti. Vse, kar nam uspe, kar nas veseli in nam je že zdaj podarjeno, lahko sprejmemo s hvaležnim in veselim srcem. Ni potrebno, da vedno nekaj spopolnjujemo in stopnjujemo, Bog bo dopolnil. Vera vzbuja in krepi veselje do življenja. Vera zasluti signale večnega življenja v našem minljivem življenju.