Petek, 26.6.2015

Pri seji farnega sveta na Brnci smo se med drugim pogovarjali o pripravi na prvo obhajilo in na birmo. Pri tem se je zelo jasno pokazalo, koliko razočaranj in frustracije angažirani sodelvaci leto za letom doživljajo. Veliko moči in časa vnesejo v priprave, ves trud pa naposled ne prinese zaželjenih sadov, predvsem birmanci se ponavadi kar poslovijo od cerkve. Pri prvoobhajancih pa opažamo, da otroci sami z zanimanjem sodelujejo, da so po večini starši tisti, ki jih premalo podpirajo. Nasprotno, celo ovirajo jih, češ, pa ne bomo zdaj vsako nedeljo letali v cerkev.

Tolažilen v tej zvezi je evangelij o gorčičnem zrnu, ki je najmanjše od vseh in vendar raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci. Ta Jezusova prispodoba nas opogumlja k zdravemu optimizmu. Kristjani naj bomo ljudje zaupanja. In sicer zato, ker lahko zidamo na uspešnost božjega delovanja.

Tistim, ki znajo prisluhniti globoki skrivnosti, v katero je odeto življenje slehernega živega bitja, ki se znajo umiriti in se čuditi nad raznolikostjo božjega stvarstva, ni težko razumeti, kako Bog deluje. Njegova navzočnost se skriva pod plaščem nepomebnih in majhnih stvari in dogodkov. Kako bogat je ta naš svet, če pomislimo, da Bog deluje v srcih vseh dobromislečih ljudi. Čudež božjega kraljestva presega okvir krščanstva in se razteza na vse ljudi dobre volje.  Majhno seme se razvija in raste velikokrat v zelo neugodnih razmerah. In vendar raste. Ne smemo izgubiti poguma, ko ne vidimo hitrih sadov svojega truda in prizadevanja. Božje kraljestvo je bilo vsajeno v nas pri krstu: vzklilo je in sedaj raste. Raste z božjo močjo, ne z našo.

Jezusova beseda nas želi opogumiti, da je stalno na delu še nekdo, ki s svojo močjo vse presega. Stvarnik, ki podarja življenjsko silo, ki ga je treba upoštevati kot začetnika vsake rasti in napredovanja, kot o njem pravi Pavel: nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast: Bog! 

Antoine de Saint-Exupery, avtor Malega princa, je zapisal: “ Ne prosim za čudeže in vizije, Gospod. Prosim pa te za moč v mojem vsakdanjem življenju. Nauči me umetnosti majhnih korakov.” 

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Četrtek, 25.6.2015

Kar v zapadnem svetu upravičeno ozančujemo kot izjemo vrednoto, ki so si jo ljudje v teku stoletij izborili, so človekove pravice, svoboda mnenja in tudi verska svoboda. Čimveč pa si zaradi teh pravic domišljujemo, tembolj spregledamo, kako odvisni, da ne rečem zasužnjeni v resnici smo. Finančna in gospodarska kriza, ki kot Damoklejev meč visita nad našo prihodnostjo, sta marsikaj razodeli, kaj ljudem jemlje svobodo in jih vodi v suženjstvo. Kaj vse nekateri počenjajo, da bi svojo bodočnost postavili na trdne temelje? Prodajajo in izdajajo osnovne vrednote, da si obdržijo položaj. Znano je na primer, kako izkoriščajo nekatere delavce. Čeprav delajo 40 ur na teden, živijo na robu ekistence. Četudi nisem ravno strokovnjak za gospodarstvo, pa si le upam trditi: brez pogubnega egoizma nekaterih najbolj bogatih bi bil položaj številnih ljudi drugačen, ja veliko boljši. Nekaj bogatih množi svoje bogastvo na račun drugih, ki stojijo spodaj, in to brez vsakega sramu. Če komu le malo stopijo na prste, se kar čudiš, kako lahko v najkrajšem času organizirajo milijone kot kavcijo in spet so na prostem. Tudi finančni urad jih pusti pri miru in še približno ne zahteva tistih davkov, ki bi jih spričo zaslužka morali plačati. Tako se škarje med revnimi in bogatimi vedno bolj večajo.

Če zadevo pogledamo iz verskega vidika, moramo ugotoviti, da je gospodarska kriza v resnici kriza brezboštva. Če Bog ne igra nobene vloge, se morala in obzirnost peljeta k hudiču. Vrata za egoizem so na stežaj odprta in ni je instance, ki bi temu naredila konec. Na delavce in družine se ne ozirajo, gre jim samo za to, da bi iztržili čimvečji dobiček. Usmiljenje se v teh krogih interpretira kot slabost. Seveda se moramo odkrito vprašati, kako bi ravnali sami, ko bi imeli takšne možnosti. Egoizem je v življenju slehernega bolj prisoten, kot pa nam je ljubo.

Evangelij takemu mišljenju diametralno nasprotuje. Je veselo oznanilo svobode, krik proti vsaki obliki suženjstva in izkoriščanja.  Živeti z Bogom pomeni živeti v svobodi in sreči. Kristjan se poda na pot, da bi doživel širino in resnico življenja. Hoče se znebiti vsega, kar ga ovira, da bi zaživel v polnosti. Vedno spet vstane iz spanja svojih iluzij in se trudi za resnično življenje. 

Naj končam s besedami iz psalma: „Ti, Gospod, me vodiš v daljavo, ti razsvetljuješ mojo temino!“     Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Sreda, 24.6.2015

Danes praznuje Cerkev rojstvo Janeza Krstnika. Živo mi je ostalo v spominu, ko smo pri romanju v Sveto deželo zadnji dan obiskali vas Ein Karim. Na kraju Janezovega rojstva so postavili preprosto cerkvico. Prav tukaj sem čutil tako pozitivno žarenje, da mi je kar polt stopila po koži. Kar padel sem na kolena in v tihi molitvi Bogu zaupal vse tihe želje in skrbi.   

Jezus o Janezu pravi, da ni bilo večjega med rojenimi od žene. V čem je njegova veličina?      Ob začetku 16. stoletja je Mathias Grünewald ustvaril eno najbolj pretresljivih upodobitev križanja. Dobil je nalogo, naj oblikuje krilni oltar za samostansko bolnico v Isenheimu. Janeza Krstnika je upodobil z naddimenzijonalno dolgim prstom, s katerim kaže na križanega Jezusa, ki je ravno umrl na posledicah ran, ki so mu jih zadali mučitelji. V resnici pa je bil pri  Jezusovi smrti že mrtev, umorjen kot prerok.

Že od vsega začetka je Janez spoznal Jezusa kot „Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta“ (Jan 1,29). Cerkvena tradicija ga imenuje „Predhodnik Jezusov“, ki je pripravil pot Gospodu. Pri tem se ponavadi sliši prizvok: „samo“ predhodnik!

Mojster Mathias Grünewald to vidi povsem drugače  – Janez vidi globlje in kaže na Jezusa prav v njegovem največjem ponižanju, na najnižji točki, ko tolažbo in pomoč najbolj potrebujemo: ko se nas loteva obup, v bolezni, v smrtnem strahu.

Kako močna osebnost je ta mogočni prerok, ki ne postavlja sebe v središče, ampak  takrat še neznanemu Jezusu da možnost s tem, da izjavi: „On mora rasti, jaz pa se obenem manjšati.“

Janez Krstnik stopi v ozadje, ne dela pa se slabega – ali ni to kvalitetni kriterij, da odnosi lahko uspejo?

Mislim na stare starše in njihovo željo, da bi se vnuki dobro razvijali, na matere in očete pri vzgoji otrok, na mojstre pri njihovih vajencih, na šefe pri njihovih nastavljencih… Svojo prednost,  lahko bi rekli svojo  „premoč“  glede izkušenj, znanja, denarja in položaja uporabljajo v prid drugim, s tem da jim odprejo življenjske prostore, da se lahko razvijajo, ukrenejo nove poti.

Praznik Janezovega rojstva ni slučajno na prelomnici, ko dan spet začenja pojemati. Z njim kot spremljevalcem na poti ne bo čas zgube in pojemanja, ampak čas zorenja in žetve.

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Torek, 23.6.2015

Ali ne gre tudi vam podobno! Teden za tednom prinese poštar cel kup reklamnega materijala, ki ga ponavadi sploh ne pogledam ampak takoj vržem v koš. In vendar si mislim: trgovci  zagotovo niso tako neumni, da bi to reklamo – in to v barvni izdaji- kar meni nič tebi nič zastonj razpošiljali in si naprtili takšne stroške.  Kaže, da se jim splača. Potem pa se vprašam: Kdo pa smo mi pravzaprav? Kako mislimo? Kako živimo? Če se tako draga reklama očividno le splača, ali nismo v resnici kot marijonete, s katerimi lahko poljubno manipulirajo? Ne kupim vendar nekaj, kar mi drugi dopovedujejo, ampak, to, kar potrebujem. Vse drugo bi bil izraz neke prisile, neke notranje nesvobode. Na  zunaj pa si domišljamo, da tako svobodni še nikoli nismo bili.

V tej zvezi bi omenil tudi poizkuse gospodarstva, da bi bile trgovine v nedeljah odprte. Jaz se vprašam: Nam je prosti čas postal čas dolgočasja, s katerim ne vemo več kaj početi? Ali se res definiramo samo še po tem, kar moremo kupiti? Ali inicijatorji teh pobud kdaj pomislijo, kaj nam omogoča nedelja kot dela prost dan?  Nobeno kulturno društvo, nobeno športno društvo brez proste nedelje ne more kaj veljavnega načrtovati. In materam, ki po sili razmer morajo sprejeti delno zaposlitev, vzamejo še tisti edini skupni dan, kjer se vsa družina lahko snide. In kje ostane prvotni pomen nedelje kot spomin na Jezusovo vstajenje? Ali tem ljudem ni nič več sveto? Potem se pa čudimo, da ne funkcijonira nič več, kar gradi na medsebojne človeške odnose, iz tega živi in ima v njih svoj izvor. Jezus nam v tej zvezi ponuja večno veljavne besede,  polne modrosti: „ Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Poglejte ptice na nebu! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli, kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli? Po vse tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo.“

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Ponedeljek, 22.6.2015

Neki angleški duhovnik,  ki se je v Lodonu pridružil dobrodelni organizaciji „Simonova skupnost“, takole pripoveduje: „Vsak dan smo pozno zvečer skuhali veliko enolončnico in jo ponesli tistim, ki niso mogli ali hoteli priti na mesto, kjer se je hrana delila. Vsak član je imel majhno žepno svetilko, da so mogli stopiti skozi temna vrata najbolj ubogih. Reakcija le teh pa je bila različna: Eni so se razveselili našega prihoda, drugi pa so takoj zavpili, naj ugasnemo lučke. Luči niso mogli prenašati. Bili so v strahu, da nas je poslala policija. Že po po tem, kako so se obnašali do svetilke, so eni in drugi sami o sebi povedali največ. Slednjih nam ni bilo treba obsojati, sami so se obsodili. Svetloba oziroma luč je razodela, kakšni v resnici so.“

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke! V samem jedru svoje duše smo vsi razdeljeni. V vseh nas je svetloba ljubezni, dobrote in razumevanja pa tudi tema napuha, sebičnosti, poželjivosti, jeze...

Ne smemo se prestrašiti, če se moramo soočiti z notranjo temo v nas samih. Dopustiti moramo Kristusovi luči, da prežene temo iz naših src in naredi več prostora za ljubezen, resnico in dobroto.

Sledimo Kristusu, ki nam obljublja: „Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, apmak bo imel luč na življenja.“  Spodbudne pa so Jezusove besede, iz katerih je razvidno, koliko zaupanja ima do nas: „Vi ste luč sveta. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« 

Želim vam uspešen in blagoslovljen dan.

Nedelja, 21.6.2015

Današnji evangelij poroča o viharju na morju, ki je bil tako silovit, da so bili učenci v smrtnem strahu. Jezus pa spi, kot bi ga to vse skupaj ne zanimalo.

Strah in strahovi, kdo jih ne pozna?  Današnji človek, ki ne pozna demonov, je tembolj podvržen raznim strahovom. V nemščini se strah imenuje »Angst«  in pride od latinske besede »angor«, kar pomeni ostesnjenost, nekaj, kar stiska prsi, da človek ne more svobodno zadihati, skratka pojav, ki ga neposredno telesno občutimo. Poznamo dve obliki strahu: doživljamo ga kot strah »pred nečem« ali kot strah «za nekaj ali nekoga«. Različna je tudi reakcija: če gre za strah »pred nečem«, skušamo zbežati. Ko pa gre za »strah za nekaj ali nekoga«, pa reagiramo obratno: da nekaj dragocenega ne bi izgubili, skušamo zadržati, se oklepati, nočemo spustiti. To je lahko strah za ljubljenega človeka, na katerega gradimo življenjsko srečo. Zanimivo je, da eksistenčni strah igra veliko vlogo ob začetku in ob koncu življenja: nebogljeno dete premaguje strah s tem, da se z vsemi silami oklepa matere. Prav tako reagira umirajoči, skuša se oprijeti zadnje slamnate bilke kot neke vrste upor pred bližajočo se smrtjo.

Prepričan sem, da je že marsikdo v viharjih življenja doživel Jezusa kot zanesljivo oporo, ki s svojim mirom daje mir našim dušam. Sam pravi: Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.... in: Zaupajte, jaz sem svet premagal! Želim nam vsem skupaj, da bi v viharjih življenja ob Jezusu našli zaželjeni mir in okrepčani s to izkušnjo sami postali ustvarjalci miru v teh nemirnih časih.

Na najvišji točki ceste na Veliki klek so vklesane besede iz Te Deum-a: »Vate, Gospod, sem zaupal, naj ne bom osramočen nikoli!«