Petek,  24.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

Dovolite, da tudi zadnji dan svojih  razmišljanj še enkrat posvetim molitvi. Večkrat opazujem, da nekateri molitev smatrajo kot neke vrste drogo. Čim več je bom jemal, tem večji bo učinek. Molitev ni stvar kvantitete. Ne smemo razmetavati z besedami in delati polom.  Od molitve si ne smemo pričakovati čudežev. Če grem k padarju – nemško bi rekli Wunderheiler- , bo ta veliko govoril, da bi me ozdravil. Ampak to je pogansko. Molitev ni magija, ampak zaupljiva predaja v božje roke. Jezus nam pravi, da nam ni treba z mnogimi  besededami stopiti pred Boga, saj tako že vse ve. Ključ za molitev je prva  beseda: Oče!  Brez te besede ni molitve.  Komu je namenjena moja molitev, na koga se obračam?  Na kakšnega kozmičnega  boga?  Ali objemam kakšna drevesa ali obožujem kamne?  Zdi se mi, da je tega  ezoteričnega početja  tudi med kristjani že več kot dovolj.  Tvoja molitev se mora obračati  na Očeta. To je močna beseda: Oče! Moliti moraš k tistemu, ki ti je dal življenje. K tistemu, ki te spremlja na poti  in pozna tvoje življenje. Vse, kar je dobro in tudi to, kar je manj dobro.  Vse pozna.Če molitve ne začnemo s to besedo,  ne moremo krščansko moliti. Beseda Oče odpira vrata. „Oče, grešil sem zoper tebe ,“ to je ključ vsake molitve, saj da človeku občutek, da je ljubljen in sprejet.  Imamo Očeta, ki nam je blizu, ki nas objema. Vse skrbi, vse strahove, ki jih imamo, lahko prepustimo njemu.On ve, kaj potrebujemo.Pa še en vidik je povezan z besedo Oče. Zanimivo je namreč, da ne rečemo: Moj Oče, ampak  naš  Oče. Nisem sinček edinček, nihče izmed nas. In če mi ne uspe, da sem drugim brat, bo težko biti sin tega nebeškega Očeta, zakaj on je Oče vseh. In če ne živim v miru s svojimi brati in sestrami, ga ne morem imenovati Očeta. Ni slučajno, da je Jezus svoje učence naučil moliti „Oče naš“ .Jasno je rečeno, da nam Oče ne more odpustiti, če tudi mi ne odpustimo drugim. Težko je odpustiti drugim , če nosimo v sebi tisto pogubno zagrenjenost.  Toda Jezus nam je obljubil Svetega Duha. Prosimo Svetega Duha, da nas uči reči „Oče“ in „naš Oče“, s tem da sklenemo mir s svojimi sovražniki. Po tem bodo ljudje spoznali, da smo njegovi učenci.

 

Četrtek, 23.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

Včeraj sem govoril o potrebi  molitve in jo pri tem primerjal s štopom pri bencinski črpalki. Vprašanje je samo, ali si vzamemo dovolj časa za molitev. Neka zgodba nam nazorno pove, v čem je problem: Angeli so zaskrbljeni javili Stvarniku, da so ljudje skoraj popolnoma prenehali z molitvijo. Nebeški svet je sklenil, da hoče najti vzrok za ta pojav. In so ugotovili: Ljudje se zavedajo, da premalo molijo in to obžalujejo. Ampak kljub svojim dobrim namenom ne najdejo časa za molitev. Gre torej za problem časa! Tedaj so se v nebesih posvetovali, kaj narediti: eni so predlagali, naj se odpravi hektično življenje, drugi so zahtevali celo kazen. Pa predlaga mlad angel: Bog naj podaljša dan za eno uro. V začudenje vseh je Bog ta predlog sprejel. Ko so na zemlji opazili, da je dan za uro daljši in tudi izvedeli, zakaj je Bog tako ukrepal, so bili zelo hvaležni. Škofje so slovesno razglasili, da naj bi se 25. ura kot  „božja ura“  zasidrala v življenju ljudi. Trgovci so se pritoževali, da je 25. ura povzročila dodatne stroške pri preureditvi organizacije. Sindikati so rekli, da dodatna ura ustreza njihovim dolgoletnim zahtevam. V interesu delavcev naj bi se rezervirala za oddih. Intelektualci so se pritoževali nad izjavo škofov. V javni razpravi v televiziji so bili mnenja, da nihče nima pravice polnoletnemu občanu  predpisovati, kaj naj počne s to dodatno uro. Angelu, ki je opazoval razvoj v cerkevnih krogih, je bilo rečeno, da itak dovolj molijo. Nekateri duhovniki so poudarjali, kako so hvaležni za dodatno uro, saj jo nujno potrebujejo za pastoralno delo…  Nekateri angeli pa so poročali o ljudeh, ki so podarjeni čas kot vsako drugo uro njihovega življenja sprejeli iz božjih rok: za svoje dolžnosti, za službo bližnjemu, za obisk svete maše in pa seveda tudi za molitev, za katero so zdaj našli še več časa. Angeli so začudeni ugotovili: tisti, ki so teh 25 ur postavili v službo Bogu in ljudem, so bili isti, ki so že do sedaj imeli dovolj časa za molitev. In nebeški svet je spoznal: Molitev ni vprašanje časa, ampak vprašanje ljubezni. Čas sam ne pomnoži molitve. Pri tistih, ki nočejo moliti, tudi ob podaljšanju dneva ni časa za molitev. Čas za molitev imajo, če točno gledamo, vedno samo tisti, ki ljubijo. Hvaležen sem mami za njen zgled, saj je večkrat molila jutranjo molitev v skrbi, da ja ne bi eden od otrok odšel brez molitve iz hiše. Devet otrok nas je vzredila, bilo je dela še in še, za molitev in za nedeljsko mašo pa je bilo vedno dovolj časa. 

 

Sreda, 22.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

Pred kratkim sem se ustavil pri bencinski črpalki, ker se je pač kazalec nagnil k tlom in je grozila suša v tanku. Pa je pristopil neki nastavljenec in vljudno ponudil svojo pomoč, pregledal je stanje olja in vodnega zalogovnika za čiščenje šip, pa še šipo mi je očistil. Pogled na prometno dogajanje zdaj ne bo zameglen ampak jasen. Prišla sva v pogovor in svetoval mi je, da naj včasih vmes napolnim tank s super dizlom, ker sčišti brizgalke, avto bo potem bolj potegnil, pa še manj goriva bo porabil.  Čudno se mi je zdelo, zakaj mi je te nasvete dal preprost nastvaljenec pri črpalki, ne pa na primer prodajalec avtomobila  ali kakšen mehanik pri opravljanju servisa.                                                              Kakorkoli že, takšen štop pri črpalki mi je neke vrste prispodoba  za duhovno življenje. Duhovna žeja je vsenaokrog velika, situacij, ko smo v nevarnosti, da izgubimo pregled, pa vse več.  Kje najti vrelec, da se odžejamo in napolnimo posodo  duhovnosti, baterijo špiritualnega življenja?  Če napolnimo tank in pregledamo najvažnejše funkcije, vemo, da bomo vozili brez večjih problemov. Podobno je tudi z našim življenjem. Mislim, da ni druge poti, kot da zavestno prekinemo tek vsakdanjega hitenja in se v molitvi podamo na samoten otok pogovora z Bogom.  Molitev je lahko kratka, a bila naj bi intenzivna in konkretna.  Molitev je v bistvu prijateljski pogovor z Bogom. Pri tem mu dovolimo, da očisti oči notranjega gledanja na stvari tega sveta.  Pomaga nam, da izostrimo pogled na dogajanja v svetu in se zavestno upremo vsakemu krivičnemu početju, vsaki zlorabi pozicije in vsega pohlepa po oblasti. Predvsem pa, da zaznamo stisko in potrebe majhnih ljudi, ki nimajo zagovornikov in nobenih priprošnjikov na odločilnih političnih pozicijah.  Molitev je kot olje v svetilkah, ki daje luč in ogenj živahnosti pri opravljanju vsakodnevnih dolžnosti. Molitev je kot super dizel, ki daje zagon in motivacijo za vse dobro in vrhu tega še pomaga, da se bolj odločno spoprimemo s konkretnimi nalogami. To pa je predpogoj, da ne izgubljamo po nepotrebnem energije in se lahko osredotočimo na tisto, kar je zdaj najbolj pomebno in kar je treba čimprej urediti. Želim nam vsem, da bi našli prostor za molitev in pri tem doživeli čimbolj direktno povezavo z Bogom, ki rahločutno spremlja naše življenje.

 

Torek,  21.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

Zelo me je pretresla zgodba upokojenega moža, ki po smrti žene svoje dneve preživlja v domu za starostnike. Zaradi premajhne upokojnine ne more sam plačati stroškov za bivanje. Razliko plačuje dedič, ki komaj čaka, da bo tega stroška konec. »Najbolj bi razveselil državo in sorodnika, če bi napravil samomor. Vendar tega dobrega dela jima res nisem dolžan storiti,« je dejal in še dodal, da mu je najbolj hudo zaradi občutka, da je vsem v napoto in breme.

A življenje tudi danes  piše drugačne zgodbe. Veselje staršev, ki so v svojo družino sprejeli šestega otroka. Vera zdravnice, ki se že leta bori s svojo hudo boleznijo in v skrbi za zdravje drugih pozablja na lastno usodo. Molitev stare mame, ki iz samotne sobe s svojo molitvijo dan za dnem spremlja svoje otroke in vnuke... ljubezen hčere, ki v ljubeči skrbi gleda na svojo zaradi visoke starosti betežno mamo... Takšna in podobna kronika našemu času ohranja človeški obraz. Zvesti molivci vsak dan pri molitvi Angelovega češčenja  izrečejo besede: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala.« Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo božji otroci. In za to v bistvu gre: če smo videli svetlobo, se mora iskriti v naših očeh; če smo doživeli veselje, ga moramo deliti z drugimi; če smo doživeli osrečujoč dotik božje bližine, moramo to izkušnjo dati naprej. Beseda je meso postala, da se naučimo, kako naj se pogovarjamo, tako da vzbuja čustva, da  pomirja strahove, da ozdravlja bolezni. Naše besede naj bi bile človeške dovolj, da gradijo mostove medsebojnega razumevanja, srečanja in odpuščanja. Saj je ena najlepših človeških lastnosti najti govor, ki vodi do sprave, najti besede, iz katerih je čutiti dobrohotnost in dobroto. 

 

Ponedeljek, 20.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

Ameriška pisateljica Maya Angelou dolgo ni videla svoje matere, ker je odraščala pri svoji stari mami, čudoviti in globoko verni ženski. Ko je dopolnila dvajset let, se je napotila v San Francisco obiskat svojo mater. To je bil zelo kritičen in hkrati pomemben trenutek njenega življenja. To srečanje je zelo vplivalo na njeno osebno prihodnost kot pisateljice. Srečanje z materjo je bilo zanjo zares nekaj izrdnega. Ko se je namreč poslavljala od matere, je ta pred odhodom avtobusa  izrekla te besede: „Veš, nekaj ti moram reči, draga hčerka, mislim, da si največja ženska, kar sem jih kdajkoli srečala v svojem življenju!“Leta pozneje se je pistateljica Maya spominjala tega srečanja. Sama  pravi:  “Ko sva z materjo čakali na avtobus, sem sedela in razmišljala o besedah, ki mi jih je izrekla…  Moja mati ima veliko zaupanje vame in je trdno prepričana, da bom nekoč velika pisateljica. To je bil zame trenutek, ko se je odprlo nebo nad menoj.“ Tako je Maya nadaljevala s študijem in postala zelo uspešna in priljubljena pisateljica in pesnica. Napisala je pesem, ki je bila celo citirana ob sprejemu novega ameriškega predsednika Billa Clintona. Kot pri Jezusovem krstu so se tudi pri našem odprla nebesa nad nami in Sveti Duh se je spustil tudi na nas in napolnil naša srca. Nismo poklicani, da odrešimo svet oziroma da bi rešili vse njegove probleme. In vendar ima vsakdo izmed nas enkratno poslanstvo, naj si bo v svoji družini, na delovnem mestu, v svojem življenjskem okolju. In to poslanstvo je v tem, da se s pomočjo Svetega Duha v zvestobi predamo majhnim, vsakodnevnim nalogam in poskušamo na ta način odgovoriti božjemu klicu in sodelovati pri gradnji božjega kraljestva.

 

Nedelja, 19.01.2014

Dobro jutro, drage poslušalke! Cenjeni poslušalci!

 Čeprav smo s prejšnjo nedeljo Jezusovega krsta uradno že zaključili božični čas,  je v evangeliju današnje druge navadna nedelje prehod  v čas med letom  oblikovan zelo milo, saj indirektno naveže na dogajanje ob Jordanu. Janez sicer ne opisuje neposredno Jezusovega krsta, pač pa hoče nakazati, da je Jezus tisto jagnje ki odjemlje greh sveta!”  Kakšna izpoved!  Ali je zame Jezus tisti, ki me rešuje sužnosti greha? Gre za tisti greh, ki neopazno manipulira človeka, da bi se v svobodi mogel odločati za dobro. Za to ne zadoščajo samo dobre želje in poizkusi. Tu mora poseči nekdo vmes, priti na pomoč višja sila, sicer se kar najraje odločamo za pot najmanjšega odpora. Jezus je torej tisti, ki je edini zmožen voditi v resnično svobodo.Prav danes svet hrepeni po nekom, ki bi prinesel mir in socijalno pravičnost. Prav v tem kriku časa po miru, pravičnosti in nenasilju je treba Jezusa in njegov evangelijna novo odkriti. Evangelij odklanja vsako nasilje in priporoča ljubezen do sovražnikov. Ta pot preganja sebičnost, združuje ločene, ustvarja mir, daje življenju smisel, usmerja življenjsko pot v pravo smer. Zavestno se torej podajmo k viru sreče in usmiljenja, da nas napolni z božjim življenjem.