Petek,15.3.2013

V postnem času Cerkev spodbuja k spreobrnjenju, spravi in osebni spovedi. To predpostavlja, da se krivde dejansko zavedamo. Anselm Grün v tej zvezi opozarja na dejansko dimenzijo krivde in njenih posledic. Takole pravi: „Se soočiti s krivdo, spada k človekovemu dostojanstvu. Zavedam se, da sem zmožen krivde. Če krivdo podcenjujem, s tem da se površno opravičujem ali krivdo porivam na druge, v resnici samemu sebi jemljem čast in se opeharim za spoznanje, da lahko postanem kriv. Krivda je vedno izraz moje svobode. Pomanjkljiva odkritosrčnost, opravičevanje in bagatelaziranje krivde mi jemlje svobodo. Če prevzamem odgovornost za svojo krivdo, se odpovem poizkusom površnega opravičevanja ali porivanja krivde na druge. To je predpogoj, da kot človek notranje napredujem, da se rešim ujetništva stalnega samokaznovanja in samoponižanja in najdem k samemu sebi. Če sočloveku priznam krivdo, pogosto naredimo izkušnjo večje bližine in globokega medsebojnega razumevanja. Sprava s samim seboj pomeni, da rečem ja k temu, kar sem postal, reči ja k svojim sposobnostim in krepostim, pa tudi k svojim slabostim in napakam, k svojim ogroženostim in k svojim občutljivim stranem, k svojim strahovom in svoji pomanjkljivi samozavesti.  Bolj ko o tem razmišljam, bolj mi postaja jasno, da je spoznavanje samega sebe naloga, ki se ji bo treba posvečati do konca življenja. Želim Vam blagoslovljen in uspešen konec tedna.

Četrtek,14.3.2013

Pota, ki jih ponuja krščansko izročilo, nam morejo pomagati do poglobitve vere. Konkretno gre za branje Svetega pisma, molitev, praznovanje zakramentov, in obhajanje cerkvenega leta. Odločilno je, da ta pota prav razumemo in jih tako prehodimo, da nas privedejo do verske zrelosti.
Za to potrebujemo prava očala, pravi način gledanja, s katerim stopimo na pot bogate krščanske tradicije.
Kdor se s togimi, z rigidnimi očali odpravi na pot, bo postal trd. Lahko se mu zgodi, da zanj veljajo besede, ki jih je izrekel Lao-Tse: „Red brez ljubezni nas naredi malenkostne. Vera brez ljubezni nas naredi fanatične. Čast brez ljubezni nas naredi ošabne.“
Opozoril bi še na drugo nevarnost: Kdor hoče pot prehoditi z moraliziranjem, bo postal ozek in se bo pogosto čutil preobremenjenega. Sicer bo marsikaj spremenil v sebi, ampak obenem bo v njem rasel strah, da vendar ni tako idealen, kot si domišlja.
Na vse moči se bo trudil, da bi pomiril svojo slabo vest. Ljudje se v njegovi okolici ne bodo počutili dobro. Ne bodo videli tega, kar je napravil iz samega sebe, ampak ob vseh prizadevanjih čutijo neko slabo vest in prisilo, ki tudi v drugih povzroča neko ožino in strah ali pa celo odpor.

Potrebujemo oči Svetega Duha, ki nam pomaga odkriti bistvo duhovnih poti. Potem bomo prišli do vse globljega spoznavanja božje skrivnosti in posledično do spoznavanja samega sebe. Začeli bomo slutiti, kaj pomeni, da nas je Jezus odrešil in osvobodil, ozdravil in postavil na noge. Želim Vam blagoslovljen in uspešen dan.

Sreda, 13.3.2013

Če imamo s kakim človekom prepir, se ne da preprečiti, da imamo o njem negativne misli. Še ponoči nas zasledujejo, prebujamo se in premišljujemo, kaj vse bi temu človeku lahko vrgli pod nos. Misli kar švigajo po glavi, snujemo načrte in iščemo argumente, ki bi mogli podkrepiti lastno stališče. Skratka, ne moremo se znebiti negativnih misli.

V resnici pa to tudi ni potrebno. Važno je, da se jim ne predamo, ampak nanje reagiramo aktivno. Ne smemo jih zatirati, ampak se z njimi spoprijeti, se z njimi boriti. Ni nič hudega, če se vedno spet pojavijo. Ne moremo jim braniti.
Znani menih Poimen to slikovito opisuje:  Neki brat je prišel k njemu in rekel: „Oče, imam raznovrstne misli in zdi se mi, da sem zaradi njih v nevarnosti.“  Izkušeni menih ga pelje ven na prosto in mu reče: „Vzemi svoj plašč in skušaj ujeti vetrove.“ Odgovoril je: „To ni mogoče!“ Pa mu reče starček: „Vidiš, kakor tega ne zmoreš, tako tudi svojim mislim ne moreš braniti, da pridejo k tebi. Toda tvoja naloga je, da se jim upreš.“
Osebno sem naredil dobro izkušnjo s tem, da zavestno molim za človeka, ki mi dela težave ali povzroča negativne misli. Zagrenjenost se poleže, odnos se sprosti in prej ali slej se tudi konflikt pomiri. Molitev spremeni molivca samega in tistega, za katerega molimo.

Torek,12.3.2013

Pred kratkim sem bil na kuri. Pri mizi sem sedel skupaj z žensko, ki je bila bolj redkobesedna. Če je spregovorila, je največkrat godrnjala, da jed ni v redu. Mislil sem si, da verjetno sama ne kuha preveč raznoliko, zakaj meni je jed odlično teknila. Nekega dne je bilo rečeno, da naj zelo pazimo na higieno, ker je precej ljudi v hiši zbolelo zaradi gripe. Tudi soseda je začela bolehati, dva dni na vrh so jo poslali domov. Mislil sem si: pri taki negativni nastrojenosti in splošnem nezadovoljstvu ni čuda, da se je tako hitro nalezla.

Vsako leto je na prehodu od zime na pomlad na dnevnem redu gripa. Opazil sem, da ta kritični čas največkrat brez problema prestojim, drugič pa tudi mene zabaše. Opažam, da je odpornost proti bolezni znak dobre duševne razpoloženosti.
Če smo bolni, se moramo vprašati, kaj je bolnega na naši duši ali živimo mogoče nezdravo. Možno je tudi, da si sami jemljemo energijo z agresivnostjo ali pa tudi z zatiranjem veselja in čisto naravnih potreb. Bolezen je šansa za odkrito spoznavanje samega sebe. Simptomi bolezni so slike za naše duševno stanje. Včasih je bolezen potrebna, da bolje spoznamo sami sebe. Kajti nihče izmed nas po naravi ni tako odkritosrčen, da bi dosledno pogledal samega sebe. Dostikrat smo žrtve notranjega odrivanja. Toda telo nas prisili, da si ogledamo izrinjene resničnosti. Ne moremo jih več skrivati in jih spregledati. Za to bi morali biti hvaležni. Sicer bi nikoli ne spoznali sebe in našli pravo mero, ki je potrebna za zdravo življenje.

Ponedeljek, 11.3.2013

Te dni se bodo kardinali v Sikstinski kapeli zbrali, da izvolijo novega papeža. Veliko si delajo ljudje preglavic, kakšen naj bi bil novi papež in kakšne sposobnosti naj bi imel. Teološko naj bi bil čimbolj izobražen in vrsto jezikov naj bi govoril. Mislim, da prej ko slej za to odgovorno službo veljajo besede papeža Janeza XXIII, ki jih je 24. maja 1963, torej pred 50. leti, narekoval na svoji bolniški postelji: „Danes smo bolj kot kdajkoli prej, zagotovo bolj kot v prejšnjih stoletjih, poklicani, da služimo človeku kot takemu, ne samo katoličanom. Predvsem smo poklicani, da vsepovsod branimo človekove pravice in ne samo pravice katoliške cerkve.“

Današnji svet, potrebe, ki so se pokazale v zadnjih petdesetih letih in globlje spoznavanje cerkvenega nauka, so nas privedli v novo situacijo. Ne spreminja se evangelij, ampak mi ga začenjamo bolje doumevati. Ljudje, ki so tako dolgo živeli kot jaz, so bili ob začetku stoletja soočeni z novimi izzivi v socialnem redu.  Ljudje, ki so, kakor jaz, bili dvajset let na Vzhodu in osem let v Franciji, ki so mogli primerjati različne kulture in tradicije, vedo, da je prišel trenutek, da spoznamo znamenja časa, da izkoristimo priložnost in pogledamo daleč naprej.“
Že od nekdaj nosi papež naslov: Pontifex maximus, kar pomeni: največji graditelj mostov.
Iz vsega srca želim novemu papežu, da bi mu to uspelo preko vseh verskih in ideoloških zaprek, sicer se nam ne piše dobro. Naj Sveti Duh vodi kardinale pri volitvah.
Želim Vam uspešen in blagoslovljen teden.

Nedelja, 10.3.2013

Danes bomo v evangeliju slišali priliko o Izgubljenem sinu. Kar ostrmimo nad tem, kako nam Jezus opisuje svojega nebeškega Očeta. Bog žaluje ob tem, ko se življenje razbija in izgublja. A ostaja zvest sebi in neomajen v svoji ljubezni. To potrjuje srečanje očeta s sinom, ki se vrača domov. Ko je bil sin še daleč in ga je oče na obzorju zagledal, se mu je milo storilo. Tekel mu je naproti, ga objel in poljubil. Sledi veliko slavje. Sina rehabilitira z vsemi znaki spoštovanja in dostojanstva: najboljša obleka, prstan, čevlji, pitano tele, glasba.

Iz tega se tudi mi lahko marsikaj naučimo. Ljudje, ki spoznajo svojo zmoto in z bolečino v srcu zahrepenijo po spreobrnjenju, ne potrebujejo še naših krivih pogledov, marveč tolažbo in možnost novega začetka. Zgodba o izgubljenem sinu nas uči, da je pravičnost sicer potrebna, ko gre za urejanje sožitja med ljudmi. Takrat pa, kadar zaide človek na kriva pota in išče pot nazaj, zgolj zakonodaja in kazen ne moreta prinesti odrešenja. Pomaga v bistvu samo usmiljenje in moč ozdravljanja, ki ga omogoča sočutje in brezpogojna sprejetost.