Petek, 27.1.2012

Nekaj lepega je, če srečamo zadovoljnega  in srečnega človeka. Zadovoljstvo igra pomembno vlogo pri razvijanju človeške osebnosti: krepi jo in vse gre nakam lažje od roke.

Toda, v čem je pravo zadovoljstvo? S površnim odgovorom se ne moremo zadovoljiti. Preveč dobro vemo, da je vse življenje eno samo hrepenenje. Hrepenenje  po biti, hrepenenje po biti vse več in več, hrepenenje po sreči.

Zadovoljni smo, kadar je to hrepenenje izpolnjeno ali vsaj delno izpolnjeno. Toda zadovoljstvo po naravi teži k temu, da bi zavzelo prvo mesto, da bi zaobjelo celotno hrepenenje in ne bilo odvisno od njega. V tem pa je ravno nevarnost.
Kajti ni vsako zadovoljstvo pravo znamenje sreče, po kateri zares stremimo. Prava sreča naj bi bila trdna, vseobsegajoča in predvsem neodvisna od okoliščin. Danes sem srečen, če me pa doleti kaka neprijetnost, sem ves iz sebe in ves  nesrečen. Pa če me samo malo zob boli, že postanem tečen.
Duhovni velikani pravijo, da je vir trdne sreče dober in temeljit odnos do Kristusa. Srečati Kristusa, živeti skladno z evangelijem: vse to ne pomeni odreči se sreči in tudi ne okušanju zadovoljstva. Ne gre za izbiro med Bogom in srečo, ampak da Boga naredimo za svojo izvirno srečo in merilo za tisto, kar bo naše zadovoljstvo.
Sveti Avguštin nam zagotavlja: “Vsakdo, ki se obrne k Bogu, doživi, da se njegove slasti in užitki spremenijo: niso mu odvzeti, ampak so preoblikovani.”
Kdor se prepusti Bogu in doume, da je svoje življenje prejel od Njega, najde zadovoljstva vseh vrst, katerih sploh ni iskal. Odkril jih bo mnogo in zastonjsko. Vse bolj pa bo globoka hvaležnost zaznamovala življenje.  Želim vam še lep in blagoslovljen dan.

Četrtek, 26.1.2012

V pogovoru z ljudmi čutim veliko zaskbljenost spričo finančne krize in splošnega stanja svetovnega gospodarstva. Veliko je tudi nerazumevanja nad tem, da se pomaga državam, ki imajo težke finančne probleme in se z lastno močjo ne morejo več rešiti. Jezijo se tudi nad tem, da si neka liga mogočnih ljudi brez vsakega sramu uredi stvari v svojo korist, medtem ko mali ljudje komaj izhajajo in si vse bolj težko privoščijo nek osnovni življejnski standard.

Kot Damoklejev meč visi nad človeštvom moreče spoznanje, da razlika med revnimi in bogatimi postaja vse večja in da ta razkorak vodi svet v pogubo. Jasno nam postaja, da je dozorel čas za neko solidarnost, ki je predpogoj za bolj pravično razdelitev sredstev. Da bi se pa mogla razviti neka nova solidarnost med ljudmi na vseh ravneh, v družinah, v skupnostih, v mestih in vaseh, med deželami in kontinenti, je potrebna pogumna odločitev. Prvi korak lahko naredi vsak sam. V pomoč naj nam bo izkušnja, da pretirano kopičenje gmotne lastnine pomeni smrt za pristno radost. Zadržuje nas v kletki nevoščljivosti. Sreča je drugje: z odločitvijo za preprost življenjski slog, z delom, ki ne išče le dobička, temveč daje življenju smisel, lahko vsak pomaga ustvarjati prihodnost miru. Sveti Ambrozij iz Milana je že v četrtem stoletju zapisal tele besede: »Ubogim ne deliš lastnega imetja; preprosto vračaš jim, kar jim pripada. Zase si namreč zadržal to, kar je dano v uporabo vsem. Zemlja pripada vsem, ne le bogatim, vendar si jo je prilastila peščica, v škodo vseh, ki delajo na njej.«
Preprican sem, da nismo bili ustvarjeni zgolj zato, da bi obstajali in preživeli, temveč zato, da bi živeli v povezanosti drug z drugim. Vsak izmed nas ve, da življenje ni samo sončni dan,
preizkušnje bodo vedno sestavni del našega življenja. Zato je potrebno, da drug drugemu pomagamo. Globoko veselje je v nas lahko navzoče le, če živimo skupaj, kajti sreča je resnična samo takrat, kadar jo delimo.   Želim vam še lep in blagoslovljen dan.

Sreda, 25.1.2012

Danes Cerkev praznuje praznik Pavlovega spreobrnenja. Kot strogo veren sin farizeja je preganjal kristjane, ki so častili križanega in od mrtvih vstalega Kristusa. Dogajanje pred mestnimi vrati mesta Damaska je zanj pomenilo popoln preobrat. Isti Bog, kateremu je Pavel hotel služiti kot globoko veren Jud, ga je izvolil za oznanjevalca Kristusovega evangelija.
Da je postala Cerkev vesoljna Cerkev, se ima zahvaliti sv. Pavlu, apostolu narodov, saj je z neustavljivo vnemo ponesel blagovest odrešenja na evropejska tla, tja do mesta Rima. V osebnem razmišljanju pa bi lahko iskali odgovor na vprašanje: “Kdo si, Gospod? Jezus, kdo si ti zame?” Lepo bi bilo, če bi se mogli priboriti do prepričanja, ki ga apostolska dela takole izrazijo: “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (prim. Apd 4,12).
Spreobrnenje je za vsakega kristjana stalna naloga. Spreobrniti se k Jezusu, pomeni spremeniti kriterije mišljenja in odločanja, pomeni, da naše ravnanje in naše navade skušamo oblikovati po Jezusovem zgledu.
Z današnjim dnem se končuje tudi molitveni teden za edinost kristjanov. V tej zvezi bodo ostale veljavne besede blaženega papeža Janeza Pavla drugega, ki pravi:
»Na ekumenski poti k edinosti gre prvenstvo skupni molitvi. Če se bodo krstjani znali kljub svojim delitvam vedno bolj zedinjati v skupni molitvi okoli Kristusa, bo rastla njihova zavest o tem, kako je omejeno tisto, kar jih ločuje, v primeri s tem, kar jih združuje. Če se bodo vedno pogosteje in vztrajneje srečevali pred Kristusom v molitvi, bodo iz tega črpali
pogum za spoprijem z vso bolečo in človeško resničnostjo ločitev«
(Janez Pavel II., Okrožnica Da bi bili eno, št. 22).      Želim vam še lep in blagoslovljen dan.

Torek, 24.1.2012

Vsakih štirinajst dni se srečavam s skupino duhovnikov. Pri zadnjem srečanju je eden od sobratov tožil, da pri ljudeh doživlja vse manj zaupanja. Karkoli poizkusi, vsemu  nekje nasprotujejo in se ne dajo motivirati za kakšno novo idejo. Res je, da je zaupanje  predpogoj za vsako plodovitno sodelovanje. Je pa tudi res, da si moramo zaupanje najprej pridobiti. In če smo si ga pridobili, je treba paziti, da ga ne izgubimo. Ljudje na splošno duhovniku veliko zaupajo. Če jih pa razočara, je nezaupanje toliko večje. Moja izkušnja je tale: Ljudje mi zaupajo, če imajo občutek, da se name lahko zanesejo, če sem preračunljiv. To pa še najprej uspe, ce imam neko linijo, neko pokončnost. Ljudje vejo, da se ne obračam po vetru, ampak se držim nekih principov tudi tedaj, če mi ni v prid ali pa mi celo povzroča veliko nasprotovanja in trpljenja. Četudi nismo istega mnenja in ljudje deloma celo agresivno nasprotujejo, neko osnovno spoštovanje pa le ostane. Najslabše pa je, če me ljudje doživljajo razdvojenega. Če govorim s kakšnim cerkvenim predstojnikom, iz oportunosti zastopam to mnenje, če pa govorim s kakim sobratom ali farnim sodelavcem, pa govorim drugače. To ponavadi gre le nakj časa dobro, navsezadnje pa se zruši hiša zaupanja in polomija je velika.
Noben človek, nobena skupnost brez zaupanja  ne more živeti. Zaupanje ni slepa naivnost  ali kaka lahko izrečena beseda. Izhaja iz neke odločitve, je sad notranjega boja. Vsak dan smo pozvani, da gremo pot iz zaskrbljenosti do zaupanja. Želim vam še lep in blagoslovljen dan.

Ponedeljek, 23.1.2012

Vsak človek nosi v sebi neutešljivo željo po trajnem miru, po notranji uravnovešenosti. Vsi nosimo v sebi željo po miru v najrazličnejših oblikah:  mir v sebi, mir v skupnostih, v katerih živimo, mir s sosedi, mir v farni skupnosti, mir med narodi.

Vemo pa, da mir med ljudmi ne pade iz neba, ampak se je zanj treba boriti.
»Pojdite v miru.« S temi besedami se zaključuje katoliško bogoslužje. To je pozziv in obljuba obenem. V tem je najprej enkrat poziv, da naj po maši živimo v miru s seboj in s soljudmi.
Obenem pa je z mašo povezan obljuba, da Bog svetu prinaša mir.
Vsi doživljamo, da ni vedno enostavno, živeti v miru. Friedrich Schiller je zapisal: »Tudi najbolj pobožen človek ne more živeti v miru, če to hudobnemu sosedu ne ugaja.« Res poznamo primere, ko ob vsem prizadevanju za mirno sožitje razpadajo najtesnejše  skupnosti kot na primer skupnost zakona ali skupnost med starši in odraslimi otroci. Tako boleče doživetje je le težko prebaviti. Tu lahko po dolgih duševnih bojih v moči vere najdemo do miru, s tem da z odločnostjo gremo na distanco in po potrebi na distanci ostanemo. Odločilno pa je, da osebe, za katero gre , ne zasledujemo s sovraštvom in občutki maščevanja. Misli maščevanja ustvarjajo največji nemir in so strup za dušo. V prvem pismu Petra najdemo nasvet: »Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.«  Drugo pismo Tesaloničanom pa pravi: “Sam Gospod miru pa naj vam da mir, in sicer zmeraj in v vseh okoliščinah. Gospod naj bo z vami vsemi” (2 Tes 3,16). Prav to Vam iz vsega srca želim.

Nedelja, 22.1.2012

Moja teta Ana Jug, roj. Olip, v knjigi, ki je izšla pred božičem, med drugim opisuje, kako so jo v času izseljeništva v Eichstättu zaprli, prav tako tudi njene starše in sestro, a drug za drugega niso vedeli. V tihi noči sliši, da v neki celici nekdo milo joka in zdihuje. Postavi stol na posteljo in se potegne z rokami do okna. Tedaj bolj razločno sliši glas in prepozna svojo mamo.

Lahko si predstvaljamo, kakšen žarek upanja in tolažbe posveti v srce, če v najhujši duševni utesnjenosti veš, da je le nekdo blizu, ki ga poznaš in ki ti hoče dobro.

Nekaj podobnega odkrivam v današnjem evangeliju. Janez Krstnik je bil up mnogih vernih ljudi, saj so ga imeli za pričakovanega Mesija. A vrgli so ga v ječo. V isti sapi pa evangelij poroča, da je Jezus šel v Galilejo in oznanjal veselo oznanilo.
Zame je to velikansko sporočilo. Naj bo življenje še tako težko in polno preizkušenj, božja moč deluje. Odločilno je zaupanje, da mi to veselo oznanilo ne pelje v neko odvisnost ali sužnost, ampak je vir pravega veselja in me pelje v svobodo. Kaj lepšega si človek ne moreš želeti.