Nedelja, 11.2.2024

Današnji evangelij nam poroča, kako pride k Jezusu neki gobavec in ga prosi, naj ga očisti. Kljub prepovedi se približa Jezusu. Lahko si prestavljamo, da ga ni mučila samo bolezen, ampak je šlo za samoto, ki jo trpi vsakdo v karanteni. Kajti z gobavostjo razpadajo tudi odnosi, ko se te drugi zaradi nalezljivosti izogibajo.

»Zasmilil se mu je!« Tako se je zgodil ta čudež, ko je Jezus dopustil, da se ga je najprej dotaknil gobavec. Da se ga je potem Jezus vrh vsega še dotaknil tudi z roko, kar je bilo strogo prepovedano, je posledica tega. Saj se ga ne bi dotaknil, če se ne bi prej pustil sam dotakniti, če ne bi dovolil, da se ga dotakne usoda tega reveža. »Zasmilil se mu je!«

Pozornost - ljubezen z drugo besedo, ta je bila vir ozdravljenja.

Zato čudežu sledi druga karantena. Ker se ga je dotaknil, »Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.«

Dotik je gobavca ozdravil. In še druge, ki so izvedeli, da je strah mogoče premagati, ko postavimo lepoto in dostojanstvo nekega človeka pred njegove napake. V tem trenutku se zgodi čudež.

Jože Kopeing je svojčas po nekem potovanju na Madagaskar pripovedoval, da so se med drugim srečali tudi z gobavci. Seveda ti niso bili izobčeni, nasprotno, sestre usmiljenke so zelo požrtvovalno skrbele zanje.

Zastopnik tega naselja, ki so mu segnila stopala na nogah in prsti na rokah, jih je pozdravil z zelo ganljivimi besedami: »Prišli ste nas obiskat, ker se ljubezen ne boji dotika z nami!«

Dragi poslušalci in cenjenje poslušalke! Mnogo je teh, ki jih današnja družba izločuje! Zavedajmo se, da so človeški izobčenci božji ljubljenci.

Ponedeljek, 12.2.2024

Evangelij ponedeljka šestega navadnega tedna je vzet iz osmega poglavja pri Marku in ima samo dve vrstici: „Tisti čas so se farizeji začeli prepirati z Jezusom: zahtevali so od njega znamenja z neba, da so ga skušali. Iz globočine srca vzdihne ter pravi: Kaj hoče ta rod znamenje? Resnično povem vam: Temu rodu se ne bo dalo znamenje. In pustil jih je, stopil zopet v čoln in se odpeljal na drugo stran.“

Farizeji ne zahtevajo čudeža, ampak kar „znamenje z nebes“ kot potrdilo za Jezusovo poslanstvo. Toda tega ne zahtevajo, da bi potem verovali, ampak, da bi ga skušali. Seveda v prepričanju, da izpita ne bo opravil. Vera ni trajno prepričanje, na katerem se lahko spočijemo. Prej je podobna čolnu, v katerega je treba z Jezusom vstopiti, da dosežemo drugo stran. Na drugi obali se nekaj dogaja, tam se obeta življenje v izobilju.

Kako srečen je človek, ki lahko zaupa in veruje. Ne zahteva nekih znamenj in čudežev in kljub temu doživlja svoje življenje z Jezusom kot dar, v bistvu kot en sam čudež.

Iz hvaležnosti, da ga nosi Jezusova ljubezen, poleg molitve za svoje drage moli še za tiste, ki doživljajo takšno ali drugačno šibkost. Zaveda se, da nas Jezus ljubi ne glede na to, ali smo šibki ali močni. On v nas deluje tako, da se lahko razcvetimo in postanemo več.

Božja beseda v knjigi preroka Izaije (40, 29) pravi: Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost.

Prav tako v Izaijevi knjigi beremo:“ Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.“

Ob teh besedah mi pride na misel rajna Hrovatova mama Hana. Naj so bili težki ali lepi časi, v zaupanju in vsej sprošečnosti je vedno spet dejala: „Kakor Buh hoče!“

Dobri Bog, verjamem, da tvoje otroke nosi tvoja roka. Zato te prosim: Napolni naša srca s svojim mirom, ljubeznijo, radostjo in modrostjo. Obup in dvom preženi daleč od nas. Daj, da bi vsi utrujeni in obupani ponovno pričevali o Tvoji dobroti in hvalili Tvoje sveto Ime.

Torek, 13.2.2024

Danes je trinajsti dan v mesecu. Na mnogih krajih so na ta dan procesije in maše na čast Fatimski Materi božji. Živo mi je iz otroških let v spominu, kako smo z družino vsakega 13. v mesecu romali na Sedlce. Brat Toni je vozil s traktorjem, vsi ostali družinski člani pa še kakšna teta pa smo sedeli na prikolici. Sedlce so nam bile pri srcu tudi spričo dejstva, da je naš oče s svojima bratoma in prijateljem Janezom Grudnom v bližnjem bunkerju na čudežen način preživel preganjanje in vihre druge svetovne vojne. Rešitev je pripisoval prav varstvu sedlške Marije.

Tudi pri nas v Št. Lenartu pri Sedmih studencih je svojčas župnik Avguštin Čebul uvedel to pobožnost po srečnem izidu atentata na papeža Janeza Pavla II. 13. maja leta 1981. Od takrat naprej je vsakega trinajstega v mesecu v poletnih mesecih procesija k Naši Gospe, pozimi pa iz Radnje vasi v farno cerkev.

Zakaj ravno trinajstega v mesecu? V Fatimi na Portugalskem se je Marija 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. Oktobra prikazala trem otrokom - Jacinti, Frančišku in Luciji. Hitro se je govorilo o teh dogodkih. Mnogi so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. 13. oktobra je tako imenovani „sončni čudež“ doživelo 20 tisoč ljudi. Sonce se je sukalo okoli lastne osi, kot bi hotelo pasti na zemljo. Otrokom je Marija zaupala tri skrivosti. Prva skrivnost je bil strašen pogled v pekel, druga pa vnaprejšnja napoved druge svetovne vojne z obljubo spreobrnitve Rusije, če bodo ljudje delali pokoro.

Zadnja od teh je bila objavljena šele leta 2000 in so jo spravili v zvezo z atentatom na papeža Janeza Pavla II. Atentat se je zgodil 13. maja leta 1981, torej na fatimski dan. Papež sam je bil trdno prepričan, da je atentat preživel po Marijinem varstvu. Iz hvaležnosti je po svoji ozdravitvi leto dni po atentatu romal v Fatimo. Pustil je kroglo, ki so jo odstranili iz njegovega trebuha, pozlatiti in jo kot darilo prinesel s seboj. Ta projektil so vdelali v krono Marijinega kipa, kjer je nameščen do današnjega dne. Vsega skupaj je Janez Pavel II. trikrat obiskal Fatimo. Tam je tudi 13. maja leta 2000 Jacinto in Frančiška proglasil za svetnika.

Z zaupanjem se torej priporočajmo Mariji, saj „še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, jo pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal.“

Sreda, 14.2.2024 - pepelnica

Danes je pepelnica, začetek 40 dnevnega postnega časa. Spominja nas na minljivost našega življenja ter na potrebo spreobrnenja. Bistvena značilnost pepelnice je obred pepeljenja - posipanja s pepelom. Duhovnik vernikom na čelo s pepelom nariše znamenje križa in zraven izreče besede: "Spreobrni se in veruj evangeliju!" ali tudi "Spomni se, da si prah in da v prah se povrneš!"

Postni čas je tudi možnost prenove našega načina življenja in je priložnost, da se svojega dostojanstva in svoje poklicanosti znova zavemo. V znamenje spokornosti verniki sklonijo svoje glave in se pustijo posuti s pepelom. Naše sklonjene glave in posipanje s pepelom so znamenje in zunanji izraz temeljnega krščanskega realizma. V našem času je sklanjanje glave znamenje šibkosti, znamenje slabosti. Danes bolj šteje visoko dvignjena glava, kar naj bi razodevalo osebni ponos, zavedanje svojega položaja in morda tudi svoje večvrednosti.

Biti pripravljen skloniti glavo pomeni stopiti v odnos z drugimi in sicer v dialoški odnos z drugimi. Na poseben način seveda to pomeni stopiti v dialoški odnos z Bogom, ki ga s tem dejanjem priznamo za svojega Gospoda in Odrešenika. Skloniti glavo pred človekom pa pomeni priznati mu njegovo neodtujljivo dostojanstvo, dostojanstvo Božjega otroka.

Pepel na naši glavi je tudi priznanje naše omejenosti. Zato hočemo danes vse svoje omejenosti, pomanjkljivosti, grehe in nezvestobe, vse, kar naše življenje dela prašno in sivo, vse, kar mu jemlje življenjski polet in veselje, vse, kar našemu življenju jemlje svetlobo in prihodnost, priznati našemu Bogu in to položiti v objem njegovega usmiljenja. Kajti cilj postnega časa ni v tem, da bi človeka naredil zagrenjenega, pač pa hoče v človeku sprostiti vse tiste darove in moči, ki jih včasih zasuje pepel vsakdana, brezbrižnosti in slepega sledenja mnenjem in ravnanjem okolice. Postni čas hoče pomagati človeku, da se po delovanju Božje dobrote osvobodi za poglobljen odnos z Bogom in za rodovitne odnose z drugimi ljudmi.

Izkoristimo ta postni čas, da se odrečemo domišljanju, da smo sami sebi dovolj, in hlepenju po tem, da sebe postavimo v središče, da mislimo, da smo lahko s svojimi sposobnostmi protagonisti življenja in spreminjamo svet okoli sebe. To je ugoden čas za naše spreobrnjenje, za spremembo pogleda predvsem nase, za pogled vase. Post je čas resnice, da odvržemo maske, za katerimi se tolikokrat skrivamo, da bi bili v očeh sveta popolni. Zato pri obredu pepelenja v vsej ponižnosti sklonimo glave, da bi na novo zaživeli.

Četrtek, 15.2.2024

Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so našo ahilovo peto. Iz dokaj srečnih ljudi na Zahodu, ki imajo vsega na pretek, smo postali ljudje, ki si kljub temu kar naprej nečesa želijo, in smo zato nesrečni. Sveti Avguštin je imel prav, ko je rekel: „Nemirno je naše srce, vedno, dokler se ne spočije v tebi.“

Toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor!

Treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima, da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel. Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zadovoljen. Začenja si želeti drugih, novih stvari. In preden se zave vsega skupaj, je že daleč, zelo daleč, osamljen človek s prazno denarnico in praznim srcem, pa še brez tistega ostane, kar si je tako zelo želel …
Ne bijem boja proti potrošništvu. Kdo sem vendar jaz, da bi mogel kljubovati ustanovam, ki vlagajo nepredstavljive vsote denarja, da bi v meni izkopali luknjo poželenja. Samo svoj pogled bi rad obrnil: od tega, česar nimam, k temu, kar pa mi je dano. Od neprestanih virtualnih iluzij, kaj vse bi lahko imel in kdo vse bi lahko bil, v resničnost, ki je v vsej svoji omejenosti in pomanjkljivosti vendarle zelo lepa. Poleg vsega, kar že imam, lepa tudi zaradi vseh lukenj v mojih željah in pričakovanjih. Ker je le tam, kjer je še kaj prostora, vedno možnost, da se še kaj napolni, da se še kaj prejme. In tako ugotovim, kako zelo nas ima nekdo rad. Hvaležnost naredi človeka srečnega, ne zadovoljitev poželenja. Želim vam še lep in blagoslovljen dan.

Petek, 16.2.2024

Današnja misel je povzetek jutranje molitve, ki jo skupnost Operando po spletu pošilja vsako jutro.

Gospod, danes Te prosim, da ves svet povežeš med seboj. Predvsem pa iz njega odstrani vse, kar ni dobro za nas in kar ni vredno Tebe. Med nami stkí nove vezi ljubezni in bratstva. Daj, da bomo drug do drugega ljubeči in usmiljeni, da si bomo znali odpuščati – tako kot nam Ti, Oče, v Jezusu Kristusu vedno milostno odpuščaš.

Daj, da velikodušno drugim odpuščam tudi jaz. Za to še posebej danes potrebujem Tvojo ljubezen. Daj mi spoznanje in milost, da bom v drugih videl brate in sestre, ne pa tekmecev ali celo sovražnikov. Naj v vsakem človeku, ki ga bom srečal, prepoznam nekoga, ki potrebuje mojo ljubezen in sočutje. Naj mi vsakdo, ki ga pripelješ v moje življenje, pomaga postati bolj človeški, sočuten, stanoviten, moder in sposoben odnosov.

Tvoja beseda v knjigi preroka Ezekijela (36, 26) obljublja: „Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.“

Gospod Jezus, marsikaj, kar doživljam, me vznemirja in preizkuša mojo potrpežljivost. Daj mi ponižno srce. Pokaži mi, kako naj spremenim svoje srce, da bom lažje sprejel svoje pomanjkljivosti in tiste brate in sestre, ki mi bolj ali manj grejo na živce.

Vsak petek nas ob 15. uri veliki zvon spomni na tvojo smrt na križu.

Gospod Jezus, danes se Ti želim zahvaliti, ker si zame umrl na križu. Svojo ljubezen si dal zastonj, čeprav si vedel, da boš morda zavrnjen. Hvala Ti za Tvojo ljubezen! Pomagaj mi, da jo bom izkazoval tudi drugim. Podari mi potrpežljivost in trdnost. Daj mi vedno odprto srce, da bom lahko sprejel obilje Tvojih blagoslovov. Naj bom Tvoja luč v temi za tiste, ki Te iščejo.