Nedelja, 5.12.2021

Danes na drugo adventno nedeljo v evangeliju Luka nastop Janeza Krstnika zavestno postavi v zgodovinski okvir, in sicer s tem, da navaja oblastnike tistega časa. Krščanstvo ima torej zgodovinske korenine. Božji Sin je nastopil na določenih krajih v točno določenem obdobju. Janez Krstnik pa stopi pred ljudstvo s kar precej težkimi zahtevami. Njegov glas “vpijočega v puščavi” naj bi tudi danes opravljal svojo funkcijo v puščavah človeških duš. Njegov glas je radikalen, gre torej do korenin. Janez Krstnik je poklican podobno kot starozavezni preroki, n.pr. Ozej, Mihej ali Jeremija, da ljudi kličejo k spreobrnjenju. Spreobrniti se, pomeni, spremeniti mišljenje, kar potem spremeni tudi naše življenje. Pravo spreobrnjenje prinese s seboj novo življenjsko občutje, ki ga zaznamuje krščanska dobrota. To čisto preprosto povedano pomeni: krščanskega človeka boste najprej spoznali po tem, da je dober, da skuša v vsakem človeku najti tudi nekaj dobrega, da tudi hudobijo in sovraštvo skuša gledati v bolj mili luči in ne pospešuje razdora s kakšnimi grobimi žalitvami. Vsaka ostrina in natolcevanje in zagrenjenost pa je znak, da pri človeku samem nekaj ni v redu.

V drugem berilu Pavel govori o Kristusovi ljubezni, ki jo čuti do ljudi. Bistvo Pavlove molitve za ljudi je, da bi njihova ljubezen vedno bolj napredovala v spoznanju. Brez ljubezni ni pravega spozanja, ampak se kar hitro zaletimo v slepo ulico, pa če bi za kakšno stvar imeli še tako dobre argumente. Prava adventna drža je ponižnost pred Bogom, ki nastopa zoper ošabnost. Ošabni ljudje na vse gledajo zviška. Včasih je naravnost mučno, kako taki ljudje sami sebe hvalijo in to zahtevajo tudi še od drugih. Ošabnost je huda ovira za kontakt z Bogom. Ponižnost pa omogoča, da se nam Bog približa in mi njemu. Samo če smo ponižni v odnosu do drugih, smo lahko ponižni tudi pred Bogom. Zato vzemimo s seboj kot impulz za ta teden Pavlovo besedo: “V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe “(Fil 2,3). Šele ko kažemo ponižnost do manjših od sebe, smo dejansko ponižni.

Ponedeljek, 6.12.2021

Danes Cerkev praznuje god svetega Nikolaja. Miklavž, kakor ga pri nas navadno imenujemo, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas živa že od otroških let. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Kljub temu, da nam o Miklavžu niso ohranjena zanesljiva poročila o njegovem življenju, je od svoje smrti naprej v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik.

Ljudje so do svetega Miklavža ohranili posebno ljubezen in prav okrog njega se je spletlo mnogo različnih legend kakor cvetlice hvaležnega spomina. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča. Rešil je tri obsojence na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev. Obvaroval tri device sramote. Zgodba govori o obubožanemu plemiču in njegovih hčerah. Ker ni imel denarja, da bi zagotovil hčeram dostojno poroko, je sklenil, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči položil na okno 3 kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko. Rešil je mornarje nevarnosti na morju. Pojavil se je na krovu, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. Ugrabljenega mladeniča je pripeljal nazaj v očetovo hišo. V času lakote v Miri je izprosil 100 mernikov žita z neke ladje, ki je bila namenjena cesarju v Rim. Zagotovil je, da kljub temu s pomočjo njegove molitve pri oddaji ne bodo imeli primanjkljaja, kar se je izkazalo za resnično. Tako je svoje občestvo lahko prehranjeval še leta in delil celo semena. Neki družini naj bi pomagal, tako da je na skrivaj skozi okno ali skozi kamin metal denar. Na zahodu so to zgodbo kopirali s prizori Božička, ki skozi dimnik nosi darila. Toda ne zahodni Božiček niti sibirski dedek Mraz Miklavža nista mogla izpodriniti pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Ljudstvo nikoli ne pozabi tistega, ki mu je izkazal dobroto in usmiljenje. Zato je razumljivo, zakaj se ljudska duša s takim zaupanjem obrača na tega svetnika in pomočnika v sili. Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.

Torek, 7.12.2021

Sveti Ambrož, katerega god danes praznujemo, je krščanski svetnik, škof in eden od štirih zahodnih cerkvenih učiteljev, med katerimi je tudi njegov učenec sveti Avguštin. Rodil se je leta 339 v Trieru v današnji Nemčiji, kjer je bil njegov oče Avrelij cesarski namestnik – vodja pretorijanske prefekture. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po zgodnji moževi smrti okrog 354 s tremi otroki vrnila v svoje očetno mesto Rim. V Rimu je Ambrož uspešno končal govorniške in pravne študije in postal slovit govornik in pravnik ter z 32 leti upravnik pokrajin Ligurije in Emilije. S svojimi podložniki ni ravnal s strogostjo, ampak z ljubeznijo in krotkostjo. Ko so ga slovesno sprejeli v Milanu, je z modrim in krotkim vladanjem tako pridobil srca podrejenih, da so ga v vsem z veseljem ubogali in vdano ljubili.

Bil je komaj dve leti v Milanu, ko je umrl tamkajšnji arijanski škof Avksencij. Ko so se vneli nemiri ob volitvah novega škofa v Milanu med arijanci in katoličani, je Ambrož z oddelkom vojakov kot sodniški namestnik stopil v cerkev, da bi pomiril sprto množico. Ko je končal svoj poziv k mirnim volitvam, je neki otrok zaklical: »Ambrož naj bo škof!«, kar je poprijela vsa cerkev: „Ambrož je naš škof!” Ambrož je ljudstvo najprej prepričeval, da ne more biti škof, ker za to ni sposoben in še niti krščen ni. Po kratkih pripravah je bil krščen in osem dni zatem posvečen v škofa. Ambrožu je bilo petintrideset let. Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlató in srebrô razdelíl med reveže, nepremičnine pa cerkvam. On, ki je dotlej bil navajen na najimenitnejše življenje, je odtlej živel v največjem uboštvu: razen sobot in nedelj se je vsak dan strogo postil. Ko so mu zdravniki strogi post odsvetovali kot zdravju škodljiv, je smehljajoč se odvrnil: „V preobjedenosti so že mnogi našli smrt, v postu pa še nobeden.” Pridigal je tako prepričljivo, da so ga pazljivo poslušali tudi posvetneži. Njegovo stanovanje je bilo širom odprto za vse, ki so bili pomoči ali nasveta potrebni. Kot dober škof se je zavzemal za načelno enakost med vsemi ljudmi ter za socialno pravičnost: bogati naj pomagajo revežem, reveži pa naj varčno uporabljajo svoje premoženje: Bog je dal zemeljske dobrine na razpolago vsem ljudem. Svetega Ambroža častijo kot zavetnika čebelarjev. Vzrok temu je anekdota o njegovem otroštvu, ki pripoveduje naslednji dogodek:

Ambrožu se je še kot dojenčku, spečemu v zibelki na domačem dvorišču, na glavo usedel roj čebel. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambrožev oče - izkušen čebelar - je ukazal, naj pustijo otroka na miru in tako se je roj čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Zato do današnjega dne velja sveti Ambrož za zavetnika čebelarjev.

Sreda, 8.12.2021

Katoliška Cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha. Praznik govori o tem, kako je bila Devica Marija v trenutku svojega spočetja, v trenutku, ko jo je Bog ‘stkal v materinem telesu,’ po Božji milosti obvarovana izvirnega greha in njegovih posledic. Sveti Ciril, mlajši brat slovanskih apostolov Cirila in Metoda, filozofsko in teološko visoko izobražen mislec, je razvil misel o pradednih časteh. Takole razmišlja: moj praded Adam je bil mož časti in bogastva, potem pa je svojo prvotno čast po lastni krivdi zapravil, obubožal in bil izgnan. Jaz, njegov vnuk, zdaj iščem prejšnjo pradedovo čast. – Razlagal je: čast našega pradeda Adama je njegova neomadeževana, neokrnjena človeška narava, ožarjena z razumnostjo, ki spoznava, kar je prav, s svobodo, ki se v nobenem primeru ne odloča za slabo dejanje, z notranjim ravnovesjem, ki ne pozna negotovosti, nemirnega beganja, notranje teže, ob kateri rečemo da "boli duša". Kakšno bogastvo, ki pa je bilo z grehom zapravljeno. Kakšno podrtijo je na našem planetu naredilo ponovno in ponovno odločanje za slabo, za laž, za nasilje!

Na današnji praznik pa imamo pred seboj osebo, ki ji edini iz vsega človeškega rodu ta pradedna čast nikoli ni bila vzeta, tista, ki jo je Bog pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bila sveta in brezmadežna, pred nami je Odrešenikova mati, Marija. Z eno, z eno samo besedo, ki povzema vse bogastvo pradednih časti, jo imenujemo Brezmadežna! Marija je vzor in vodnica k vsemu tistemu, po čemer človekovo srce stalno hrepeni, naj se tega zaveda ali ne: postajati drugačen, biti boljši. Zato z veselim srcem počastimo Marijo in jo prosímo, da bi mogli živeti pošteno in pokončno in da bi na njeno priprošnjo bili deležni trdne in neomajne vere. Zaključujem s pesmijo, ki jo Cerkev na čast Brezmadežni poje v prvih večernicah:

Devica, prejasna váruhinja,

prečista Bogorodica,

nebeška vrata vzvišena. Veselja vir si našega.

Med trnjem bela lilija

in golobíca lepa vsa,

kraljevega rodu si hči,

ozdravljaš bolne nas ljudi.

Razženi temne sence nam,

vrtincev skritih reši nas

in skoz besneče nam vodé

blodečim varno pot odpri.

Edine izmed vseh ljudi

okužil ni te dedni greh,

hudobni kači glavo stri,

ko zalezuje božji rod.

Slavimo Sina tvojega,

Očeta, Svetega Duha,

ki te obdal je z milostmi,

da sveta si nad vse stvari. Amen.

Četrtek, 9.12.2021

Povezanost z Bogom je prej enkrat zelo vidno oblikovala našo družbo. Seveda so se časi močno spremenili in duhovno oblikovanje družinskega življenje je postalo vse težje. Posledice so pa tudi vidne. Kjer ni molitve, se vse suče v lastnem krogu, ni pogleda proti nebesom in tudi ne upanja, da nam od tam prihaja pomoč. V bistvu so vsi eni sami profesorji. »Moj otrok je silno nadarjen, trdi ponosna mati«, čeprav je očividno, da temu ni tako. Ima pa otrok zagotovo druge talente, na primer rokodelske sposobnosti, ampak to je premalo. Silijo ga v gimnazijo, da bo šel študirat, čeprav je otipljivo, da se mu težko godi. Najpozneje v puberteti pride do zloma, otrok se zapre vase, ne ljubi se mu študirat, vse ambicije se podrejo. Po drugi strani pa otroci iz revnih družin, tudi iz migrantskih, kažejo veliko nadarjenost, a iz finačnih razlogov niti ne razmišljajo o tem, da bi otroka poslali na gimnazijo. Povezanost z Bogom se najbolj preprosto izraža v vsakodnevni zvesti molitvi. Molitev je korektura od zgoraj, molitev je vir moči, da svoje pomanjkljivosti morem sprejeti in jih z božjo pomočjo tudi nositi. Kjer ni več vere, se ljudje čedalje bolj znajdejo v neki dilemi. Po eni strani je kupna moč v zadnjih letih vedno rasla, po drugi strani pa smo v isti sapi postali vedno bolj ubogi pri vsem, česar ne moremo kupiti. So pač stvari, ki jih ni mogoče dobiti z denarjem. In tako živimo v nekem protislovju: Vse mogoče stvari si moremo privoščiti, in vendar se mnogi ne morejo znebiti občutka, da ostanejo praznih rok, da jih je življenje v bistvenih stvareh prevaralo. Tako tesno leži eno poleg drugega: Polnost in praznina, nasičenost in nezadovoljnost, bogastvo in strah, uspeh in resignacija. Kaj pa, če bi se oklenili Jezusa? Spomnil bi na njegove besede: »Prišel sem, da bi imeli življenje, življenje v izobilju.« Besede, ki so kot neka protiutež in prava terapija za vse družbene in osebne obremenitve, krik proti vsej notranji praznini in izpraznjenosti. »Kdor ostane v meni in jaz ostanem v njem, ta bo obrodil obilo sadu.... Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo.” Zdi se mi, da je v tem naša stiska: nam gre najprej za “vse drugo”. Kaj pa nam tudi drugega preostane, če manjka zaupanje, da tisto, kar najbolj osreči, prejememo zastonj od Boga.

Petek, 10.12.2021

Prihodnja nedelja, tretja adventna, se po stari navadi imenuje gaudete. Pri vstopnem spevu se berejo besede iz pisma apostola Pavla Filipljanom: „Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Časi, v katerih se nahajamo, niso ravno lahki. Pomislimo samo na pandemijo, ki nas neusmiljeno drži v primežu, potem pa še vsa razcepljenost naše družbe zaradi cepljenja, s pandemijo povezani gospodarski problemi, oklevanje velesil glede varstva okolja. Spričo teh velikih problemov dejansko ni lahko, govoriti o veselju. Prej smo nagnjeni k temu, da pesimistično gledamo v bodočnost. Kot ljudje se temu ne moremo odtegniti. In tudi nam kristjanom se godi težko, da bi pesimizem zamenjali z optimizmom.

Veselje, o katerem govori Pavel, ni nekakšno predveselje na božič in na božično obdarovanje. V mislih ima veselje nad božjo bližino, s katero smo obdarjeni z njegovim učlovečenjem v rojstvu Jezusa Kristusa. Vera, da je Bog zares Imanuel, Bog z nami, ki nas spremlja in nosi, naj bi nas napolnila z optimizmom in veseljem, ki ni odvisno od dnevnega razpoloženja. Zaradi njega imamo tehten vzrok za veselje. Z Jezusom je prišel tisti Odrešenik, ki ga je Izaija napovedoval že stoletja poprej z besedami: Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo.

Ne vemo, kdaj in kako se bo zgodilo, da bo sodobni človek spet zahrepenel po Bogu. Ne vemo, kdaj in kako se bo zgodil duhovni preporod, ko bodo možje in žene našega časa v Kristusu spet ugledali človeka, ki je Bog z nami. Vemo pa eno, da žalostni kristjani zagotovo k temu ne bodo nič prispevali. Še več: žalostni kristjani nastop duhovnega preporoda naravnost onemogočajo.

Vsi se strinjamo, da je sveta maša naše najgloblje veselje, pri maši pa mnogi stojimo in sedimo kot kamni, brezkrvno odgovarjajoč duhovniku in bralcem.

Vera je globoko čustvo in bogoslužje je svečano. Razumljivo je, da verni ljudje nismo podobni zabavljačem, ko pričujemo o Bogu, še manj smo podobni razposajenim klovnom, ko obhajamo svoje obrede. Vseeno se moramo vedno znova izpraševati in preverjati, kam izginja naše krščansko veselje in kako si ga povrniti, ko nam uplahne. Pred nami je gromozanski izziv prenosa vere na mlade rodove in ni druge poti, da ga opravimo, kot je ta, da ga opravimo z veselim srcem.