Petek, 04.05.2018

Katere bolečine so najhujše? Nato vprašanje je neki profesor dal odgovor, ki se ujema z našimi vsakdanjimi izkušnjami: »Tiste, katere moramo trenutno prenašati.« To velja tudi za skrbi, za lastne, pa tudi za skrbi naših sorodnikov ali dobrih prijateljev. Kako velika je skušnjava, da v takem primeru pokažemo na veliko večje skrbi, ki jih dnevno vidimo na televizijskih ekranih širom po svetu. »Ne pretiravaj«, hitro rečemo, »pomisli na trpljenje beguncev, na otroke v sirskih razvalinah, žrtve terorizma ali hudih nesreč.«

Toda s takšnimi primerjavami ne moremo drugih potolažiti. Še več, občutijo jih kot provokacijo. In to po pravici. Kdor je težko bolan, ga malo zanimajo begunci. Kdor se bori za delovno mesto, se ne zanima za statistike, koliko ljudi je brez dela. In če te je ravno zapustil partner, te malo briga osmaljeni človek.

Kako srečavati te ljudi, ko je lastna bolečina največja? S površnim: »Le glavo pokonci« ali s praznim »Življenje že nakako gre naprej«?

Enostavnih odgovorov tu ni. In nič slabšega ni kot nepremišljena beseda ali nasvet, ki ga drugi napačno razume.

Kaj torej: naj poslušamo in molčimo? To bi bilo za kristjane le premalo. Mogoče ni najslabša varijanta, če se spomnimo Jezusovih besed v Matejevem evangeliju: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obtoženi, jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Jezus ne ignorira naših skrbi ali pokaže na še večjo stisko drugih. On razume, kaj nas teži  in katero breme nam leži na ramah. Tudi ne daje površnih nasvetov ampak zatrjuje: »Jaz vam bom dal počitek.« To pomeni, da nas jemlje resno in nam hoče pomagati. Dati počitek, to pomeni: Mirno boste spali. Ni se vam treba celo noč premetavati sem ter tja. Jaz sem pri vas. Niste sami. Pomagam vam, da skrbi in težave premagate.

Kaj naj za to naredimo? Nič. Jezus pričakuje samo, da pridemo k njemu in ga prosimo, da naj nam stoji ob strani, da naj nam pomaga. Odpre nam oči za vzrok naših težav. Pošlje nam ljudi, ki nas podpirajo. Opogumi nas, da gremo k zdravniku. V molitvi pa daje moč naši duši. Vse to nam konkretno prinese mir.

Četrtek, 03.05.2018

Takole je neki Afrikanec opisal nas Evropejce: „So nemirni, nervozni, stresirani in hektični.“ Mislim, da nas je kar dobro opazoval. Notranji in zunanji nemir je postal takorekoč simbol za modernega človeka. Drastično povedano: Še na tistem kraju, ki se v ljudskem žargonu imenuje tihi kraj, imamo mobilni telefon na ušesu. To vodi tako daleč, da si navsezadnje izmenjavamo samo še neprijaznosti. Nimamo več potrpljenja drug z drugim in se pritožujemo in vznemirjamo zaradi vsake malenkosti v družini, v poklicu in v farni skupnosti. Kaj narediti proti temu? Eni požirajo tablete, drugi se podajo na psihijatrični posvet. Spet drugi opravijo kakšen specijalni trening ali se udeležijo kakega seminarja. Večina ničesar ne naredi in naprej ostane nervozna in hektična. V evangeliju po Mateju najdemo čisto drugo rešitev, namreč povabilo Jezusa, da naj gremo k njemu: „Pridite k meni, in našli boste mir svojim dušam!“ Jezus ni psihoterapevt in tudi ne apotekar. Gre za čisto globoko notranjo sredino človeka. Od tod prihaja sproščenost tudi v kriznih časih. Če je sredina iz balanse, pride vse vprek.

V bistvu gre za utrip srca. Miren utrip srca je sproščeno življenje. Če srce ne utripa v taktu, postanemo bolni. Ne smemo živeti proti našemu srčnemu utripu.

Pojdi v naravo in se mirno sprehodi. Stopi v cerkev in prižgi svečo. Malo se umiri in stopi v pogovor z Jezusom v tabernaklju. Povej mu, kaj te vznemirja in dela preglavice.

Stara cerkvena tradicija pozna takoimenovano Jezusovo molitev. To je način, v ritmu dihanja izgovarjati Jezusovo ime  - in to vedno spet in spet. To je kot tiha melodija, ki te spremlja ves dan. Jezus nam ne obljublja, da se bomo znebili naših obremenitev. Toda usposablja nas, da jih moremo nositi, ne da bi padli v kaos: „Našli boste mir svojim dušam.“

Sreda, 02.05.208

V evangelijih pogosto beremo, da je Jezus izganjal hude duhove. Neka žena me je nagovorila, zakaj take zgodbe še vedno beremo v cerkvi? Kaj ima to opravka z nami, saj imamo zdravnike, ki se na te bolezni spoznajo in imajo na razpolago tudi dobra zdravila?

Pa sem ji odgovoril: Za vse to smo lahko hvaležni. Toda, je s tem problem s hudimi duhovi rešen? Lepo bi bilo, ko nam ne bi številni moderni demoni grenili življenja – od zasvojenosti od iger in medikamentov, tja do odvisnosti od pametnega telefona in facebooka, ki še pri jedilni mizi ne smejo manjkati. Kaj pa če bi zamudil kakšno sporočilo šefa ali sporočilo kakega znanca, ki se ravno pelje z vlakom.

Ampak tu je še mnogo drugih hudih duhov, ki matrajo ljudi: zasvojenost z mamili, odvisnost od partnerja, od socijalnih medijev, da omenim samo poplavo slabih novic - takoimenovanih »Fake News«-, ki jim zapade vedno več ljudi, ker ustrezajo njihovim predsodkom.

»Pojdi k zdravniku!« radi svetujemo. Ali pa: »Za to imajo ustrezne posvetovalnice.« To dejansko ni tako slab nasvet. Hvaležni smo lahko cerkvam, da imajo toliko kvalificiranih posvetovalnic, da bi ozdravljali obsedence od modernih demonov. Toda to je samo ena stran medajlje. Druga je, da je tudi danes osvoboditev iz različnih vezi in odvisnosti Jezusova stvar. Marko poroča, da je Jezus šel še v druge vasi, da bi tudi tam oznanjal: »Kajti zaradi tega sem prišel.«

Jezus dobro pozna demone današnjih dni, ki nam jemljejo svobodo. Njegov evangelij nam hoče pomagati, da se jih znebimo. Seveda so potrebne posvetovalnice in zdravniki, a navsezadnje je vendar le Jezus tisti, ki nas po svojem evangeliju in naši osebni molitvi osvobaja od raznih odvisnosti. In ni je obsedenosti, s katero se ne bi mogli obrniti nanj. Kot je v času svojega delovanja v Galileji izganjal hude duhove, tako nas hoče danes osvoboditi vseh vezi in spletk najrazličnejših odvisnosti.

Važno je, da svoje odvisnosti uvidimo in se ukvarjamo s teminami svojega srca.

Če to storimo in Jezusa prosimo, da bi nam pomagal, bomo spoznali, kako osrečujoča je prava notranja svoboda.

Torek, 01.05.2018

Danes, na praznik sv. Jožefa Delavca, bi rad spregovoril o kreposti, ki ne uživa velikega ugleda, čeprav jo bomo vsi prej ali slej na najrazličnejše načine potrebovali. Pričakujemo pa jo v prvi vrsti od drugih, kajti sami ali nimamo časa zanjo, ali pa se izgovarjamo, da zanjo itak dobro plačamo. V resnici so jo le redki izmed nas pripravljeni vršiti zaradi nizke plače glavnopoklicno. In navsezadnje to krepost pričakujemo od Cerkve. Zakaj pa plačujemo svoj cerkveni prispevek?

Mogoče že slutite, o čem govorim: o služenju, ki bolj ko vse drugo spada k hoji za Kristusom. Kajti vera vedno vključuje tudi dejanja. »Vera brez del je prazna«, pravi apostol Jakob. Zato naj služenje ne bi delegirali na druge, na župnika, na pastoralno asistentko, na bolniške sestre, na Karitas in številne prostovoljne pomočnike, ampak naj bi sami z veseljem služili drugim. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Služite drug drugemu kot dobri opravitelji mnogotere milosti, vsak z darom, ki ga je prejel.«  

Kot kristjani smo pozvani, da služimo z darovi, ki smo jih prejeli. Vsak jih je od Boga prejel, in če jih osebno ali kot skupnost uporabljamo, potem nastane velika družina velikodušnih ljudi.

Služenje se začne čisto preprosto pri pozornosti za družinske člane;

da si vzamemo čas za soseda, ki bi rad spregovoril o svojih problemih;

če na delovnem mestu radi priskočimo na pomoč vajencu, kar dostikrat zahteva mnogo potrpežljivosti; ali pomagamo kolegu iz tuje dežele, ki zaradi jezikovnih problemov ne razume vsega. Služiti pomeni tudi, da se vključimo v vaško skupnost ali farno občestvo, ali da odpremo denarnico za kakšno dobrodelno akcijo. Služenje ni stvar za druge, ampak k služenju smo poklicani vsi.

Ponedeljek, 30.04.2018

Avstrija velja za eno najbolj varnih držav na svetu, in vendar določene politične stranke vedno zavajajo ljudi s tem, da si bodo še posebno prizadevale za večjo varnost v deželi. V tej zvezi se namenoma omenja tudi begunce, ki naj bi ogrožali varnost v državi. Kot prvo bi izpostavil, da begunci niso problem, ampak ljudje! Vprašanje pa naj bo le dovoljeno:

Kako naj se do beguncev res vedemo?  Kako naj ravnamo, kadar nastanejo napetosti z muslimanskimi starši zaradi praznikov, ki jih praznujejo v krščanskih otroških vrtcih? Kako naj reagirajo učitelji, če se muslimanski otroci na povelje staršev ne smejo udeležiti telovadne ure? Kaj je, če muslimanka avstrijskemu možu noče dati roke v pozdrav, ali se muslimani posmehujejo našemu načinu življenja in kristjane označujejo kot neverne, čeprav so jim prav ti po begu nudili zaščito in življenjsko podlago?

Ali obstaja neko merilo, katerega se v diskuzijah in razpravah moremo držati?

Mogoče nam pomaga pogled v 4. poglavje pisma Kološanom (Kol 4,5sl.). Očitno so se med mlade krščanske skupnosti vrinli napačni učitelji. Pavel se trudi, da bi skupnost spet našla k slogi in  pravemu nauku: »Do tistih, ki so zunaj, se vedite z modrostjo.« Ta nasvet nam lahko pomaga, kako naj srečavamo ljudi iz drugih kultur in drugačno veroizpovedjo.

Pavel ne ostane pri tem ampak še dodaja: »Vaše govorjenje naj bo vedno ljubeznjivo, začinjeno s soljo.« To pomeni, da svoje krščanske vere ne smemo zatajiti. Nasprotno: jasno in odločno naj jo zastopamo: začinjeno s soljo. Toda ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo. Lahko bi to imenovali toleranco. Kajti toleranca vključuje respekt pred drugače verujočim prav tako kot jasno krščansko pričevanje. V praksi to pomeni, da pred muslimani odločno živimo svojo vero  in da jim damo vedeti, da respekt ni cesta enosmernica.

Če hočejo živeti med nami, se morajo prilagoditi našim zakonom in rerspektirati našo tradicijo. To ni okrnitev verske svobode. Odločilno je, da ločimo vero in tradicijo. Če govorimo spoštljivo v občevanju s tistimi, ki so zunaj, in jim pomagamo v življenjski resničnosti, ki je zanje tuja, bo uspelo tisto, kar politiki v nedeljskih nagovorih imenujejo integracija.

Nedelja, 29. 04.2018

Na današnji dan pred 75. leti, torej 29. aprila 1943, so v Sivi hiši na Dunaju obglavili 13 ljudi iz Sel in okolice. Takoimanovane „selske žrtve« so bili preprosti in verni ljudje, ki pa so imeli pogum, da so se uprli krivičnemu nacističnemu režimu. Pri nekaterih je za smrtno obsodbo zadostovalo, da so upornike skrivali in jim dali jesti. V časih, ko se celo člani zvezne vlade brez sramu poigravajo z nemškonacijonalnim mišljenjem, je več kot primerno in potrebno, da se z globokim spoštovanjem spomnimo teh pokončnih ljudi. Pot do avstrijske ustave je vodila tudi preko zmot in nižin polpretekle zgodovine. Vodi preko krajev nacističnega terorja in koncentracijskih taborišč. Vodi pa tudi preko celovškega sodišča, kjer je zloglasni krvnik Roland Freisler selske žrtve obsodil na smrt pod giljutino.

Ta dan naj ne bi bil le bežen spomin na grozodejstva polpretekle zgodovine. Ali ni pogum teh ljudi za nas zgled in obveza? Potrebna je čuječnost in pripravljenost za mali upor. Tako ga je imenoval leta 2001 umrli nemški filozof in pravnik Arthur Kaufmann. Pravi, da je mali upor tista gonilna sila, ki jo pravna država potrebuje za stalno prenovo in s tem za preprečitev njene izvotlitve. Gre za civilno korajžo in za jasne besede, kjer hujskajo proti tujcem, se norčujejo iz revežev in nizkotno govorijo o drugačemislečih.

Mali upor nosi imena vseh tistih, ki na napačne tendence opozarjajo in proti krivici nastopajo tudi tedaj, ko ne gre zgolj za lastne interese.

Kaže, da se nekateri iz zgodovine ničesar niso naučili. Spet se oživlja rasizem, nekateri spomin na nacistična grozodejstva posmehljivo označujejo »diktaturo spominjanja«. Tudi v naših vrstah se najdejo ljudje, ki so mnenja, da so žrtve nacizma same zakrivile svojo usodo, češ, zakaj so se pa uprli. To je čas za mali upor. Premalo je, če se enkrat na leto ob obletnici z lepimi govori spomnimo teh žrtev. Najboljši spomin, ki ga lahko ohranimo nanje, je v vsakodnevnem političnem ravnanju. Za zdravo demokracijo je potrebna dobra mera čuječnosti. Samega sebe lahko kritično vprašam: kje mislim samostojno in kje plavam s tokom javnega mnenja ali partijske linije? Kako je z mojim pogumom in odločnostjo, če se drugim godi krivica? Kdaj se oglasim in za kakšno ceno sem pripravljen povzdigniti glas?