Petek, 06.04.2018

Bogu prenavlja življenje

V otroških letih sem pogosto slišal od svojih staršev, pri sorodnikih in v farnem občestvu, da »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme«. S tem je Bog zame postal precej odmaknjena kontrolna oblast, ki mi je po svoji strogosti, predvsem pa nedotakljivosti vlivala precejšnjo porcijo strahu. Občutna napetost z vprašljivo vzgojno vrednostjo me je tako spremljala v položajih, kamor pogled staršev ni več segel. In rahle posledice me dohitevajo tudi še kot odraslega, kadar me za kakšnim vogalom preseneti to čudno božje oko. 

A hvala Bogu, zna Sveto pismo ta nenavadni pogled Boga spremeniti v blagoslov, ko me tolaži s svojo besedo, ki posreduje bližino dobrega očeta in matere: »GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.« (4Mz 6,25) S to obljubo nam prihaja Bog čisto blizu in ostaja z nami v soncu in dežju, v radosti in v trpljenju. Gleda na nas z veliko daljnosežnostjo in ljubeznivo prizanesljivostjo. Če odvrnemo njegov pogled, spregledamo z novimi očmi.

Tak novi pogled se zrcali tudi v besedah sv. Tomaža Akvinskega, vodilne duhovne osebnosti srednjega veka: »Ljubezen je veselje nad dobrim; dobro je edini razlog ljubezni. Ljubiti pomeni: nekomu hočem storiti dobro.«

Zato, upaj si, na novo pogledati na svoje življenje. Tak ali podoben nov pogled nam bo mogoče uspel tudi v prijetni skupnosti, na priljubljenem počitniškem tednu za družine v Kančevcih, letos poleti, zadnji teden julija. Več informacij pri Referatu za družino. Prijeten dan!

Četrtek, 05.04.2018

Bog pomaga drugače

»Ljudi in človeške stvari je treba poznati, da bi jih ljubili.
Boga in božje stvari je treba ljubiti, da bi jih poznali.«
Matematik in fizik Blaise Pascal, ki je živel v 17. stoletju je zelo logično postavil človeške in Božje stvari na svoje mesto. S tem je nazorno odprl pot človeškemu duhu, ki ga usmerjata vedoželjnost in bistroumnost. Obenem pa je dal enakovredno mesto tudi človeškemu srcu, ki ostaja nemirno, dokler se ne umiri v Bogu, ki je ljubezen.

In te Božje poti pogosto ostajajo skrivnostne. Predvsem tedaj, ko nas Bog rešuje iz stiske in bi mu pot najraje predlagali kar sami. Številni primeri oz. molitve v sv. pismu pa nas učijo, da Bog rešuje drugače, kakor bi pričakovali. Tako nas vodi v novo deželo, ko Jezus ozdravi slepega in mu ukaže, naj se ne vrne v svoje mesto, temveč, naj se loti nečesa drugega. Božje rešenje torej vodi v novo življenje. Vera pa podari zaupanje, da Bog ob sleherni spremembi ostaja isti.

Kako Bog danes rešuje, lahko z velikim zaupanjem prepuščam njemu: tudi morebitne spremembe bom sprejel, saj Bog ostaja nespremenjen pri meni. V tem položaju verovati pomeni, računati z Bogom, ki me rešujoče spremlja in dviguje. Na ta način lahko trajno spremenim sebe in svoj položaj.

Zato, upaj si, od Boga pričakovati nekaj drugega. Nekaj korakov do te skrivnosti bo možno storiti tudi v prijetni skupnosti, na priljubljenem počitniškem tednu za družine v Kančevcih, letos poleti, zadnji teden julija. Več informacij pri Referatu za družino. Prijeten dan!

Sreda, 04.04.2018

Bog živi drugače

Človek je mnogo več, kakor le pogled skozi mikroskop ali v zgodovinske knjige. Oči, usta in roke ne sledijo zgolj instinktivni opredeljenosti. Mnogo bolj služijo človeškemu razumu in njegovemu srcu. Le človek lahko reče: Jaz. In tudi: Jaz hočem biti človek.

»Verovati v Boga pomeni videti, da dejstva sveta še niso vse.
Verovati v Boga pomeni videti, da ima življenje smisel.«

Lepe misli je zapisal avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein in nazorno podčrtal, da s čistim merjenjem, tehtanjem in računanjem ne bomo prišli do zadovoljivega odgovora. 

Če sledimo hrepenenju, ki nas usmerja k smislu življenja, potem naš izvor ne moremo prepustiti zgolj naključju oz. neosebnemu, nekemu splošno božjemu. Nemirnemu srcu, ki navdaja sočutnega človeka, prihajamo mnogo bliže, če se približamo spoznanju, da smo ustvarjeni po podobi osebnega Boga. On je želel, da bitje njegovega stvarstva lahko reče: Jaz. In tudi: Ti, Bog! Božje se tako da prepoznati kot oseba in ima svoje ime: Bog. Saj on želi ostati v odnosu do svojih ljudi, do tebe in do mene. Skorajda neverjetno, veličastni vsemogočni Stvarnik z menoj na isti ravni, iz oči v oči, in mi ponuja prijateljski Ti. Kako lepo!

Zato, upaj si, Boga jemati osebno. Nekaj korakov do te skrivnosti bo možno storiti tudi v prijetni skupnosti, na priljubljenem počitniškem tednu za družine v Kančevcih, letos poleti, zadnji teden julija. Več informacij pri Referatu za družino. Prijeten dan!

Torek, 03.04.2018

Bog vlada drugače

Jakob Šešerko, slovenski pesnik in pisatelj, je zapisal: »Oče, med trilijoni sonc in zvezd vedno najdeš naš planet in na zemlji Sinovo sled in – človeško srce.« Čudovita misel v dobro človeku, ki neutrudljivo stremi po spoznanju poslednjih skrivnosti svoje eksistence in vsega, kar ga obdaja.

Seveda tudi Boga, ki si ga morda predstavljam kot precej osamljenega, kakor sem občasno lahko tudi sam. Morda je po mojem mišljenju tudi on tako egoističen in relativno lahko si ga predstavljam kot avtoritarnega vladarja, ki pusti in dela, kakor se mu pač zdi. O, ja, ko bi bila svet in z njim neskončno vesolje tako preprosto štrikana. Stvar je precej bolj zapletena, ker je naš ljubi Bog pač tudi drugačen! Tako drugačen, da o sebi govori v množini, kakor je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (1Mz1,26) V Bogu mora torej biti več, kakor le toga hierarhija v nedosegljivi odmaknjenosti. V Bogu se razodevajo gibanje, naklonjenost in bližina, ter želja po preseganju samega sebe. Ta skrivnost je človeku položena v srce, ki ni več iz kamna, temveč iz mesa in krvi, čuteče, hrepeneče in ljubeče. Tako se rojeva svet in v njem človek, ki je v ljubezni povezan z vsem bivajočim.

Lahko bi rekli, da je to narobe svet, saj ne gre v prvi vrsti za to, kako bi lahko z vsem svojim prizadevanjem koristil samemu sebi. Mnogo bolj gre za to, kako bi mogel najprej ustreči drugemu in mu odkrito pogledati v oči.

Zato, upaj si, preseči samega sebe. Nekaj utrinkov te skrivnosti bo možno odkriti tudi v prijetni skupnosti, na priljubljenem počitniškem tednu za družine v Kančevcih, letos poleti, zadnji teden julija. Več informacij pri Referatu za družino. Prijeten dan!

Ponedeljek, 02.04.2018

Velika noč, največji krščanski praznik, ki človeka po dveh tisočletjih še kar naprej zaposluje. Saj je vstajenje od mrtvih po človeških merilih nemogoče. In vendar po tolikih letih ostaja živ spomin na ta posebni osmi dan, ki je obenem tudi prvi dan novega tedna. Prvi kristjani so se teden za tednom, nedeljo za nedeljo spominjali, kako so našli prazen grob in slišali o Jezusovi obuditvi od mrtvih. Postal je za nje »Gospodov dan« ob katerem so se zbirali pri »Gospodovi gostiji«. Iz teh korenin je zraslo obhajanje današnje sv. evharistije. Posvečevanje Gospodovega dne, nedelje, do danes ostaja živi spomin na nepopisna dogajanja okoli velike noči.

S pomočjo ohranjenih poročil o prikazovanju vstalega Kristusa, imamo tudi še danes priložnost, da bi se korak za korakom približali povsem nepojmljivemu dogodku, in bi se na koncu kar se le da približali resnici vstajenja od mrtvih. Sprva nas na tej poti čaka spoznanje, da Jezusovo vstajenje ne moremo enačiti z njegovo vrnitvijo v zemeljsko življenje. Jezus iz Nazareta sicer ostaja isti kakršen je bil v svojem zemeljskem bivanju, a njegove telesnosti ne moremo več uvrstiti v zemeljske danosti časa, prostora in materije. Kako torej vzpostaviti stik z Vstalim? Vsa poročila o prikazovanjih nakazujejo, da iniciativa prihaja od Njega samega, ki na ta način postane prepoznaven. Marija ga prepozna po načinu, kako izgovori njeno ime. Učenca na poti v Emavs ga prepoznata pri lomljenju kruha. Učenci ob jezeru ga prepoznajo, ko jim pripravi jed s kruhom in ribo. Spomnijo se, kako je Jezus v svojem zemeljskem bivanju na isti način delil kruh in ribe z množico ljudi.

V tem duhu se velikonočne izkušnje nadaljujejo vse do današnjega dne. Velja tudi za nas: lahko postanemo priče s tem, da zaznamo iniciativo Vstalega, ki želi, da bi ga na ta način prepoznali. Življenje, ob prebiranju sv. pisma, nam ponuja zadosti priložnosti, le oči, ušesa, usta in srce je treba odpreti.

Nedelja, 01. 04.2018

Na prvi dan v tednu so žene našle prazen grob in zaslišale najbolj veselo sporočilo v vsej zgodovini človeštva. Obhajamo veliko noč, kakšna zgodba, kakšna moč pred katero mora kloniti celo smrt. Življenje zmaguje nad smrtjo, resnica nad lažjo, dobrota nad zlom in pravičnost nad krivico.

Ko bi le bilo tako, a zadeva ni tako enostavna, saj nam življenjske izkušnje kar naprej drugače godejo. Pogosto se nam zdi, da je celo ravno obratno. Uveljavljajo se hladnokrvni egoizem, izmikanje odgovornosti in obveznostim, izkazovanje moči in kruto komolčarstvo. Zaostajajo vsi, ki se niso naučili, da se uveljavijo, ki jih od vsega začetka bremenijo napake, ki jih ni bilo več mogoče popraviti. Ali pa so preprosto imeli smolo, ker so morda ob nepravem času bili na napačnem mestu.

Prav v ta kritični in ponižujoči položaj posveti odrešilni žarek velike noči s skrivnostno silo Kristusovega vstajenja v dovršeno življenje. Velika noč, v kateri človek prejema dar vere, upanja in ljubezni ob trdnem prepričanju, da obstaja za sleherno človeško življenje zadnja beseda, ki je doma pri Bogu. Njemu, odslej tudi vladarju nad smrtjo, se lahko prepustim z vsem svojim hrepenenjem, z vsemi svojimi dvomi, bolečinami, tveganji ter dobrimi in slabimi načrti. Po tej veliki noči lahko zaupam, da bo on izpolnil in dokončal, kar je bilo začeto kot dobra možnost, a ni zaživelo.   

Velika noč pomeni, verjeti v vstajenje, kar pomeni, da zadnja beseda tako dolgo ni izgovorjena, dokler obstaja upanje na spremembe, dokler obstaja zaupanje v moč življenja, v druge ljudi in zaupanje v Tistega, ki je po čudovitem načrtu vse poklical v življenje in vse »naredil dobro«. Aleluja. Slavimo Gospoda!