Nedelja, 26.1.2025

Komaj smo se z božjim Sinom ponovno rodili v novo življenje, se skupaj z modrimi iz vseh strani sveta veselili ob njegovih jaslicah, ob njegovem krstu v Jordanu kot sestre in bratje tudi sami oblekli novo belo obleko in obstrmeli pred božjim glasom, da smo od vsega začetka do skrajnega konca ljubljene hčere in ljubljeni Sinovi vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje, ki v svoji ljubezni presega vse zmote in sence zemeljskega in vesoljnega bivanja, že stopamo v zadnji teden prvega meseca v letu.

Predolgi stavek, ki pa mi je ob pisanju današnje duhovne spodbude kar hitro privrel na dan, ko sem dovolil glagolu »postoj«, da se dotakne moje notranjosti. Preprosta besedica, ki jo nenehno srečavam v svojem vsakdanu, npr. pri cestnem prometu v avtu, pri blagajni v trgovini, pri poklicnih posvetih in v zasebnih pogovorih. Na odločilnem prvem mestu pa jo berem kot živo božjo besedo v 37. poglavju starozavezne Jobove knjige, kjer piše: »Postoj, opazuj čudovita božja dela!« (Job 37,14) Ob najhujši krivici in najstrašnejšem trpljenju nimata zadnje besede poguba in izničenje, temveč ju presegajo nešteta čudovita božja dela.

Ta imenitni stavek srečamo tudi na poti duhovnosti AD FONTES, na gori sv. Heme, pri kapelici v votlini sv. Rozalije. V letošnjem svetem letu se bomo tam srečevali ob sobotah, ob štirih popoldne, od 15. marca naprej, štirinajstdnevno. Prisrčno vabljeni na duhovni oddih ob kratkem sprehodu.

Ponedeljek, 27.1.2025

Ste že kdaj naleteli na kamen spotike, umetniško oblikovani medeninasti tlakovec v koroški prestolnici v Celovcu? Spominja in opozarja na medtem izbrisani kraj in življenje umorjene žrtve nemškega nacističnega režima med drugo svetovno vojno. Medeninasta pikica na pločnikih javnega prostora, pohojeni vsakdan, medtem star že več kot 80 let, hrani spoštljivi ročno vrezani napis, ki vrača identiteto izmučenemu človeku, trpinu, ki ga je brutalno pohodila nadutost pobesnele rasistične ideologije.

Pobudnik izjemne spominske iniciative, umetnik Gunter Demnig je na Koroškem, v Celovcu in v Wolfsbergu, doslej položil 45 kamnov spotike, med njimi enega tudi v slovenskem jeziku. Po vsej Avstriji medtem najdemo nekaj tisoč takih kamnov spomina ali kamnov opomina, kakor jih tudi imenujejo okoli te lepe zamisli nastale iniciativne skupine.

Aktivno oblikovanje in razvijanje kulture spominjanja je globoka krščanska dolžnost, ki jo deli ves demokratično zavezani svet. Vsi skupaj ohranjamo spomin na 27. januar, dan spomina na žrtve nacionalsocializma, ko je ruska vojska osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz in končno ustavila nepopisno morijo.

Torek, 28.1.2025

Postoj, opazuj čudovita božja dela! S to starozavezno pobudo iz Jobove knjige smo vstopili v novi teden, ki je prenapolnjen z medijskimi obvestili vseh sort, senzacionalnimi, razveseljivimi, predvsem pa tudi z negativnimi, šokantnimi in obremenjujočimi vsebinami. Saj taki smo pač ljudje, da nas senčne in ogrožajoče strani življenja močno pritegujejo in v nas vzbujajo več pozornosti. Vse mogočnejši medijski svet okoli nas se tega zaveda in primerno usmerja medtem nepregledni tok informacij. Kaj čuda, ko javnomnenjska povpraševanja izkazujejo stopnjevano duhovno in duševno obremenitev posameznikov vseh generacij. Konflikti, ki človeka zaposlujejo, ali že kar zasledujejo, lahko po svoji navidezni nepremagljivosti zastrejo pogled ali možne rešitve.

Postoj, opazuj čudovita božja dela! Pa če je še tako razburljivo, nerazumljivo, nezaslišano, krivično in boleče, svet pred in po slehernem konfliktnem dogodku zanesljivo ostaja čudovit. Pomeni, da se prav tukaj odkriva smisel življenja, ki je obsijano s soncem ljubezni, spodbudnim odnosom do sleherne lepote neizmernega stvarstva v malem in velikem, zunaj človeka in znotraj njega. Neodtujljivo, nedeljivo, dostojanstveno, spodbudno, tolažljivo in osrečujoče. En sam korak na poti duhovnosti AD FONTES pri sv. Hemi pod mogočno Peco zadostuje, minimalen premik v drugi svet in čudež se lahko zgodi.

Sreda, 29.1.2025

»Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca!« Tako poje psalmist pred današnjim evangelijem o Jezusu, sejalcu. Prilika govori o sejalcu, čigar seme pade na rob poti, na kamnita tla, med trnje in končno na rodovitno zemljo. Evangelist Marko pa spodbuja bralca, da bi v sebi odkril oči svojega srca, zelo lepo prispodobo človeške sposobnosti, za dojemanje bitja globoko v sebi in v svetu okoli sebe. Želi pomagati človeku, ki ima oči pa ne vidi, ter ušesa in ne sliši.
Seme, ki pade ob rob poti, je kakor beseda, ki jo odnesejo sunki vetra ali valovi razburkanih vodá v površni minljivosti vsakdana. Nima možnosti, da bi se v saj nekoliko umirjenem okolju oprijelo rodovitne podlage. Seme, ki pade na kamnita tla, sprva vzbudi veselje in navdušenje, a se hitro posuši, izhlapi in propade, ker ni moglo pognati potrebnih korenin. Seme, ki je padlo med trnje, se na prvi pogled znajde na rodovitnih tleh, saj okoli njega še kako poganja in brsti. Vprašanje je le, kaj? Zapeljivosti bogastva in želje po drugih rečeh konec koncev zadušijo seme, da ostane brez sadu. Zdaj pa končno že nestrpno pričakovana prispodoba semena, ki pade na rodovitna tla, kjer zraste in rodi trideseteren, šestdeseteren ali celo stoteren sad.

Kdor ima oči, ki vidijo in ušesa, ki slišijo, bo zaznal v sebi vse štiri izzive življenja, ki jih bo s svojimi očmi srca odkrival in semenu-besedi zrahljal rodovitno zemljo.

Četrtek, 30.1.2025

Nekaj več kot mesec dni od rojstva nove in večne luči sredi najdaljše noči, kakor jo doživljamo vsaj na naši strani zemeljske oble, že jo zaznavamo vse močneje v svetlobi dneva, ki vse bolj presega temo noči. Luč in toplota sončne energije neustavljivo prebujata naravo, kakor tudi živa božja beseda vso pozornost usmerja na luč Božjega kraljestva.

Jezus odkriva učencem skrivnosti Božjega kraljestva in jih vabi, da tega bogastva ne bi skrili zase, ampak ga posredovali drugim. Tudi v sebi zaznavam potrebo, šibko in nemočno hrepenenje. Zato prosim Gospoda za spremstvo, da bi me opogumil in mi pomagal spoznati, da tudi sam lahko postanem svetilka, zadosti močna, svetla in topla. Skupaj z drugimi hočem biti upanje za svet, ki se upira izkoriščanju, poniževanju, pobijanju življenja, kršenju človekovih pravic in uničevanju božjega stvarstva. Gospod, razsvetljuj me s svojo besedo, da bo moje življenje prosojno in bom živa beseda za ljudi, ki jih srečujem v svojem življenju.

Petek, 31.1.2025

Pa naj bo svet še tako narobe, z nasmehom v očeh gre vse bolje, zato šaljivo stopimo v ta konec tedna.

Jesenska gre takole:
V župnijskem sadovnjaku stoji krasno jabolčno drevo. Toda jesensko obiranje sadja je zelo pičlo, saj najlepše sadeže sproti oberejo šolarji. Župniku se to nikakor ne dopade, zato ima odrešilno idejo. Na vejo obesi veliko tablo z napisom: „Bog vse vidi!” Naslednji dan manjka še več sadežev na tabli pa dodatno piše: “Ampak, ne bo nas izdal!”

Zimska je pa tale:
Navdušeni ribič se odpravi loviti ribe na ledu. Ko vseka luknjo v ledeno površino, zadoni glas: „Tukaj ni rib!” Mož gre naprej in ponovno vseka luknjo v led. Spet se zasliši glas: “Tukaj ni rib!” Pri tretjem poizkusu dvigne mož ribiško palico proti nebu in vpraša: “Gospod, ali si to ti?” Nato odvrne glas: “Ne, sem le strežnik drsalnega stadiona.”