Nedelja 14.3.2021

Lepo dobro jutro na današnjo 4. postno nedeljo, ki naj bo mirna in blagoslovljena s počitkom. Spominjam se Jezusovih besed v Markovem evangeliju, ko svoje prijatelje v najhušem delovnem stresu presenetljivo pošlje same zase na samoten kraj, da bi se malo odpočili, čeprav so imeli toliko dela, da še jesti niso utegnili. (Mk 6,31)

Vzdušje kratkega prizora iz Jezusovega življenja mirno lahko prenesemo tudi na naš vsakdan, ki je nasičen z vsemi mogočimi stvarmi in dogodki v osebnem in javnem življenju. Jezusov presenetljivi poseg deluje odrešilno, ker v trenutku vse, kar teži in priganja izgubi svoj neukrotljivi naboj. Ob tem potrebnem ukrepu v pravem trenutku se zrcali naša skupna „kultura nedelje“, mala velika noč, vsaki sedmi dan našega življenja. To je dragocen biser, ki se s časom tudi kdaj zakrije in ga je treba na novo odkriti. Zelo pomirjujoče ob tem je, da za vselej nikoli več ne izgine, njegova navzočnost je trajna in najlepše zasveti tedaj, kadar se nam razkrije kot presenečenje. V njem je moč preseganja, ki se pokaže v trenutku pozornosti, ob prijaznem nasmehu, v odkriti hvaležnosti, v srčnem objemu, radostni sprostitvi, ob prijateljskem klicu, v zaupni besedi in v božanskem akordu.
Sedaj smo se popšteno zagreli in še bi lahko naštevali, kaj ne da?. Tam na kraju počitka, na samotnem kraju, sami zase in ob nas Jezus. Vsakič nova spodbuda za poglobitev „kulture nedelje“ v središču neizmerljivega stvarstva, čigar širina in globina nenehno navdajata duhovno in duševno življenje.

Potešil in pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere,

kakor otrok je v meni moja duša. (Ps 131,2)

Verfestigte Gewohnheiten aufbrechen, eiserne Hemden ablegen und neue Gestaltungs- und Entwicklungsmöglichkeiten eröffnen. Das bedeutet, „Sonntagskultur“ als überraschenden Eingriff in die Geschäftigkeit und Konsumvernarrtheit unserer schnelllebigen Zeit verstehen lernen. Alles stehen und liegen lassen, allein sich selber zu liebe, einen einsamen Ort aufsuchen und sich Ruhe gönnen; auch wenn es so viel zu tun gäbe, dass nicht einmal Zeit zu essen bliebe. Mit Jesus im Markusevangelium, Kapitel 6, Vers 31, gelingt es und wirkt wunderbar erleichternd und befreiend im Sinne einer für alle Menschen geschaffenen „Sonntagskultur“.

Ponedeljek, 15.3.2021

O ne, ni bilo zmeraj enako, osebno doživljanje postnega časa. Spominjam se časov, ko sta prah in sivina nepretresenih in neopranih zastorov zapirala pogled na svet onstran, le malo čez. O ja, dolgočasno je bilo, dolgočasno. To pa kar lepo število let zapovrstjo, dolgočasno! Nič se ni premaknilo, vsako leto spet sivina in prah.
Potem pa, skorajda čez noč, se je spremenilo izhodišče. Kako in zakaj, do določene mere ostaja skrivnost. Prašni in neoprani zastori so padli, postni prt je zažarel v drugi luči. Odprlo se je milijon pogledov hkrati, a tudi vprašanje, kako ta pravega ujeti zase? Namreč tistega, ki ga pošlje sonce, povitega v mavrico, ki te poboža nežno in prosi ponižno srečanja. Tistega, ki zaigra na zlate strune božjega diha, hrepeneja duše po radostnem rajanju v objemu vsega stvarstva. »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!“ (Mr 16,15) kliče evangelist Marko ob zgodnjekrščanski krstilnici na gori sv. Heme nad Globasnico. Na prvi pogled se ne premakne nič, kamen ostaja na kamnu, ki ga prerašča zemlja, iz leta v leto. Potem pa mini, mini, mini zamik, neznaten dražljaj in zadeva se spremeni čez noč. Zdaj je postni čas končno prispel, zdaj se me je dotaknil, zdaj lahko odložim, zdaj se lahko prepustim počitku, zdaj mi en sam korak odpira svetove, zdaj zvenijo zvonovi, zdaj zdravi molitev in se dviga pesem srca.
Odslej zanesljivo prihaja vsako leto in teden za tednom. Z njim pa milijon priložnosti za izbrani trenutek, ki za vselej spremeni pogled v globine in višine.

Torek, 16.3.2021

Prosim, oprosti – rad te imam!
Raznovrstne lažje in morda tudi težje žalitve v skupnem življenju zelo verjetno vsi poznamo. Vzroki za neprimerno vedenje so raznoliki, in so mdr. posledica preziranja svojih potreb, razvrednotenje in osmešenje sočloveka ali zloraba zaupanja. Čudežno zdravilo v podobnih zgrešenih položajih je prav gotovo načelo: „začeti na novo“!
Potem, ko so nekaj časa po stanovanju oz. hiši ropotala vrata in je hvala Bogu posoda v glavnem ostala cela je zelo odločilna pripravljenost, da skupno poiščemo vzroke za jezo in povzročeno bolečino. Ob tem sta pomembni osnovni drži, ki gradita na spoštovanju, to sta po eni strani poslušanje, po drugi pa sporočanje. Pomagata, da druga drugo oz. drug drugega jemljemo resno in nam bo tako lažje uvideti tudi svoje napake. Sedaj naj ne bi bilo več daleč do cilja, ki se glasi: „začeti na novo“. Tukaj mora slediti opravičilo.
Jasnejše so besede in znamenja, ki nakazujejo konec razprtije, tem večja je verjetnost, da bo nov začetek tudi uspel.
Sledeči predlogi rituala pomagajo pri poglabljanju dobrega odnosa:

Nagovorimo osebno prizadetost in bolečino.
Poiščimo objem in poljub in si prišepnimo v uho „Vse bo spet dobro!“
Nagovorimo konflikt pri večerni molitvi.
Povabimo na krajši skupni sprehod.
Skupno zaužijmo skodelico čaja ali vroče čokolade.
Morda se nam ponudijo oblike primernega popravila.
S pogovorom in drugimi oblikami komunikacije krepimo družinsko kulturo.

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odvrne: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mt 18,21-22)

Sreda, 17.3.2021

Ali še veste, kdaj so vas nesli h krstu? Tisti dan, ko smo bili v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha pridruženi obsežni krščanski družini, ki je doma po vsem svetu. Verjetno smo se ob dotiku blagoslovljene vode našega čela izvirno in na vso moč oglasili in v popolnem zaupanju botrom, staršem, sorodnikom in duhovniku slišali tedaj še povsem skrivnostne besede: „Ti si moja ljubljena hči / moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje“. V teh besedah se izražajo želje mater in očetov, ki svojemu otroku želimo vse najboljše. Da bi bil krepak, zdrav in poln zaupanja na svoji življenjski poti. Zaupno zajemamo živo vodo iz zakramenta sv. krsta, kjer se zrcali brezpogojna božja ljubezen do nas vseh v obljubi: Ti si moj ljubljeni otrok.

Spomin na krstni dan je lepa priložnost, da starši in otroci potrdimo medsebojno ljubezen in spoštovanje. Seveda je tudi pravi dan zahvale za dar vere, za to, da nas Bog varuje in spremlja.

Takole se lahko vsako leto spomnimo krstnega dneva:

Pri zajtrku prižgemo krstno svečo.
Mati in oče pripovedujeva o dogodku v cerkvi, ko sva jo pri velikonočni sveči prižgala prvič.
Ogledamo si slike in drug drugemu razlagomo pomen krsta.
Otroka pospremimo h krstni cerkvi in h krstilnemu kamnu postavimo šopek rož.
Z blagoslovljeno vodo drug drugega pokrižamo na čelo.
Pripravimo srečanje z botro/m.
Pred spanjem položimo otroku roko na glavo in ga blagoslovimo.

Četrtek, 18.3.2021

Lahko noč in dobro spi!

Lepa želja ima dve strani, po eni utrujeni otrok že na poti do postelje zaspi, po drugi strani pa ga vsakodnevni večerni ritual nikakor ne navdušuje, saj bi rad še kar naprej bil pokonci ob starših in se igral. A tudi zaradi morebitne bojazni pred temo z vsemi skrivnimi nočnimi pojavi je vendarle dobro, da starši ostajamo ob strani otroka, ki ga npr. takole opogumimo:
Pripovedujemo zgodbo, zmolimo kratko molitev, zapojemo uspavanko,
ga pokrižamo na čelo in mu damo poljubčka za lahko noč.
Vse to podarja malčku varnost, tudi najljubša lutka ga lahko pospremi. Prehod od dnevnega vrveža v mirno noč na ta način postane skupna zgodba odnosov med materjo, očetom in otrokom. Kakor čuti otrok varnost pri materi ali očetu, tako smo pri Bogu varni vsi.
Tukaj še nekaj predlogov za priporočeni večerni ritual, ki ga izberemo s pogledom na starost in značaj otroka:

· Zgodba za lahko noč v kateri lahko nastopa tudi najljubša lutka je povzetek dneva. Sklenemo s kratko molitvijo.

· Starša pripovedujeva o svojem dnevu, kaj je bilo lepo in kaj ne toliko.

· Skupaj se zahvalimo Bogu za vse dobro.

· Preberemo zgodbo iz otroškega svetega pisma.

· Zapojemo uspavanko.

· Otroka pokrižamo na čelo in ga blagoslovimo.

· Otroku položimo roko na čelo in tiho molimo.

· In na koncu drug drugemu zaželimo lahko noč.

Petek, 19.9.2021

Lepo dobro jutro želim in Bog lonaj, sv. Jožefu!

Današnji godovnik, ki mu je papež Frančišek v tem letu namenil izstopajoče mesto je moral biti hvaležen človek. Saj je prav zahvala osnova za vse dobre človeške lastnosti. Hvaležnost namreč spreminja, vzbuja zadovoljstvo, krepi odnose, poglablja spoštovanje, vliva življenju smisel, vodi k spravi, sprošča in riše nasmeh v obraz. Uči tudi strpnosti, rešuje razprtije, zbližuje ljudi in povezuje z Bogom.
Sv. Jožef je moral biti ponižen, a odločen človek, ki je odkrival svoje poslanstvo ter spretno in mojstrsko izvajal svoj poklic. Predstavljam si, kako je po napornem delovnem dnevu prijetno dišal po smoli izbranega lesa iz svoje tesarske delavnice. Kar je vzel v roke je skrbno premeril in iz njemu zaupane naravne surovine stesal plemeniti predmet. To je prav gotovo bila paša za otroške oči, ušesa, nos, jezik in kožo, ki so ta mali a obenem vseobsežni svet srkale vase z vso dušo in vsem srcem. Jezus mu je bilo ime. Drug drugega sta oče in sin blagoslavljala s svojo občutljivo in pozorno navzočnostjo, saj sta globoko v sebi čutila varno roko božje bližine.
Sv. Jožef je moral biti od pete do las zaljubljen mož mlade Marije, svoje daleč naokoli najlepše izvoljenke. Osrečevala in vodila ga je ta njuna ljubezen, ga zazibala v nočni počitek in angelsko spremljala vse do zlate jutranje zarje.
Sv. Jožef je bil pravičen in zato pogumen človek, ki je tvegal življenje za varstvo svoje družine. Spretno je našel poti iz sleherne stiske, vse dotlej, ko je svojega sina blagoslovil in odpustil na samostojno pot odrešenjskega dela.
Sv. Jožef, zavetnik delavcev in družin, Bog lonaj ti.