Nedelja, 7.10.2018

Exaltata est Virgo Maria super Choros Angelorum:
et in capite ejus corona stellarum duodecim.

Povzdignjena je devica Marija nad zbore angelov in na njeni glavi je venec dvanajstih zvezd.

“Kakor miren dež prodira resnica prav do podzavesti; izklesani katekizemski stavki neizbrisne veljavnosti, prav za tiste male, katerim pripada Božje kraljestvo. To je mirno, dalj časa trajajoče premišljevanje, umiritev duha v Božjem češčenju.“

Zelo lepo priznanje rožnemu vencu tudi protestantskega teologa Richarda Baumana. Slikovito sporočilo, ki tudi v moji notranji galeriji osvetli izbrano sliko, ki jo trajno nosim v svojem srcu, da bi duša našla v njej potreben okvir. V rahlih svetlobnih odtenkih, ki razkrivajo prijetno ogreti kuhinjski prostor, osrednje življenjsko središče iz spomina otroštva. Topli sij sveče rahlo boža obraze družinskih članov zbranih ob kuhinjski mizi. Zbrano soglasje, skrivnostno žuborenje v ritmu utripajočega življenja, ki zajema in se napaja ter prazni in razdaja.
Molitev rožnega venca, za odraslega človeka pot v meditativno odmaknjenost, za otroka nekoliko enolična uspavanka. Gledam sliko, ki me umirja, spodbuja in mi pripravlja prostor v toku življenja iz roda v rod. Krepi moje zaupanje in mi vliva poguma, da tudi zaprto pot, ki me preseneti recimo na gori sv. Heme nad Globasnico, ko bi rad stopil do votline pri sv. Rozaliji, preseže skrivnost razodete resnice.

Ponedeljek, 8.10.2018

“Ne boj se, saj sem jaz s teboj!“ piše v dnevni molitvi za današnji dan. Živa beseda, ki je za vse čase zabeležena v svetem pismu, knjigi življenja. Živa beseda podarjena človeku, da bi bila v dobro vsemu stvarstvu. Čutimo moč izpovedi, ki jo v svojem vsakdanjiku prepoznavamo v skupni odgovornosti, naloženi vsemu človeštvu. Včasih kar težko, če so kot posamezniki znajdemo v krizi in zaznavamo svojo nemoč ob zapletenih družbenih razvojih doma in po svetu. Še posebno v takih trenutkih je pogled ali bolje rečeno, kar vstop v znamenito knjigo psalmov resda blagodejen. Zakladnico svetopisemskih pesnitev, ki so tudi sestavni del rednega liturgičnega praznovanja, jih pa pri naših bogoslužjih žal bolj redko slišimo, sem osebno odkril po povsem neobičajni poti. Legendarna popfomacija Boney M, mi je 40 let nazaj približala psalm 137 v jezikih, ki sem ju v tistih letih šele začel osvajati. Po eni strani je to bil tuji jezik angleščina, po drugi strani pa v moje srce položena svetopisemska živa beseda. V ritmu navdušeno ploskal in veselo plesal sem, obenem pa vsebolj obstremel ob pogledu na Izraelov rod, ki je sedel in jokal ob babilonskih rekah, sredi tuje dežele v sužnosti. V mikavnem ritmu je bil čutiti odrešujoči Bog, ki hodi in ostaja z njimi tudi v najhujši stiski. V hoji z Izraelskim ljudstvom sem zaznal, da je odločilen spomin na Njega, pa če je to v podobi uspešnice na hitlestvici.

Torek, 9.10.2018

Medtem ko jutranja zarja prebuja nov dan, se podajmo v čas Jezusovega življenja, ko je tudi Božji sin prebiral knjigo psalmov, najpomembnejši molitvenik in priročnik za duhovno poglobitev. Preprosto ljudstvo je tu odkrivalo svojo knjigo življenja. Ubogi in ponižani v svojih stiskah so v pesniških vrsticah našli spodbudo, upanje in tolažbo. Tako psalmi medtem že nad 2500 let spremljajo človeka. Dajejo mu zavetišče, kadar ga zaobjame noč bojazni, ogroženosti, obupa, dvoma, smrti in božje odsotnosti. Za kralja maziljeni pastir David v psalmu 57 najde svoje varno zavetje v senci Gospodovih peruti. Izredno lepa prispodoba, ki v Bogu gleda krilato sonce pravičnosti:

»Izkaži mi milost, o Bog, izkaži mi milost, saj se k tebi zateka moja duša. V senco tvojih peruti se zatekam, dokler ne gre mimo poguba.

Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno, peti hočem in igrati. Zbudi se, moja duša, zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo. Hvalil te bom med ljudstvi, Gospod, opeval te bom med narodi, zakaj do nebes je velika tvoja dobrota, do oblakov tvoja zvestoba. Vzdigni se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo tvoja slava!«
(ps 57,2.8-12)

Sreda, 10.10.2018

Kako stopiti v jutro koroškega deželnega praznika, ki še kar naprej buri duhove in odpira rane krivičnega ravnanja v zgodovini sožitja obeh narodnih skupnosti v deželi. Oprimemo se lahko psalma 139, ki se po svoji pesniški razsežnosti predaja strastnemu boju proti nasilju, ki mu je v zgodovini človeštva največkrat izpostavljen v razmerju manjšinski narod. V aktivnem uporu proti krivičnim razmeram na ozadju strukturnega nasilja naj človek odkrije svoje sposobnosti ter svoje potenciale moči in ustvarjalnosti:

“GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, Gospod, si jo že spoznal v celoti.

Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Moje kosti niso bile skrite pred tabo,

ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje. Moj zarodek so videle tvoje oči.

O, da bi pobil krivičnika, o Bog! Krvoločneži, umaknite se od mene:

tisti, ki govorijo o tebi hudobnemu načrtu v prid, ki se nesmiselno vzdigujejo zoper tebe!

Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli! Poglej, ali je pri meni pot bridkosti, in vodi me po večni poti!“ (ps 139,1-4.13-16a.19-20.23)

Četrtek, 11.10.2018

Svetopisemska pot k Bogu pozna rzlične literarne oblike: pripovedi, etična in bogoslužna navodila, preroške nagovore, modrostne pregovore in refleksije. Iskanje Boga pa se je predvsem izrazilo v hvalnih in slavilnih psalmih ter v žalostinkah, kakor tudi imenujemo psalme prošnje, zaupanja in zahvale. Vsem je skupno iskanje skritega a vedno in zanesljivo prisotnega bljižnjega ali oddaljenega, tolažilnega ali vznemirljivega Boga. Prisotnost in obenem skritost zvestega Boga rojeva hrepenenje, ki ga spodbujata moč in strast ljubečih, ki jih napolnjuje ljubeči in ljubljeni Bog. Iščejo njegovo bližino v trenutkih radosti in trpljenja, kakor prikazuje psalm 27:

„GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?

Ko se mi hudobneži približajo, da bi požrli moje meso, moji nasprotniki in sovražniki proti meni, se spotaknejo in padejo.

Za eno prosim GOSPODA, to skušam doseči: da bi prebival v GOSPODOVI hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl GOSPODOVO milino, premišljal v njegovem templju. Zakaj on mi daje varstvo v svojem zavetišču na dan nesreče, skriva me v skrivališču svojega šotora,

na skalo me vzdigne.

Poslušaj, GOSPOD, moj glas, s katerim kličem, izkaži mi milost in me usliši! Ne skrivaj svojega obličja pred mano! Ne zavračaj v jezi svojega služabnika! Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila, GOSPOD pa me sprejema.

Verujem, da bom videl dobroto GOSPODOVO v deželi živih. Upaj v GOSPODA, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v GOSPODA.“ (ps 27,1-2.4-5.7.9a.10.13-14)

Petek 12.10.2018

Še enkrat poglejmo v znamenito svetopisemsko zbirko pesnitev, molitvenik in knjigo duhovne poglobitve, ki človeka spremlja že več kot 2500 let. Nešteto ljudi in rodov pred nami je našlo ob izbranem psalmu tolažbo in novo moč. Naj bo danes v središču verjetno najbolj znana pesem, ki jo je pravzaprav treba znati kar na pamet, saj pravi izročilo, da se v njej zrcali celotno sveto pismo. Psalm 23 se dotika duše v prastarih za zemeljsko življenje odločilnih slikah. Nemirno in hrepeneče srce se umiri ob pogledu na zelene pašnike, vode počitka, prave steze, pogrnjeno mizo, prepolno čašo, praznično ozračje ter hišo polno sreče in radosti. Vse to je darilo prijazno naklonjenega Boga, v svetu, kjer vlada tudi tema nesreče in sovraštva. Kakor zna pisec psalma 23 posredovati med hrepenenjem in resničnostjo, želim, da bi današnji dan doživeli že kot pripravo na prihajajočo nedeljo. Želim, da bi oblico vsakdanjih izkušenj prepoznali vedno bolj kot zanesljivo zakoreninjenost v neskončni ljubezni živega in spremljajočega Boga.

„Le dobrota in milina nas bosta spremljali vse dni našega življenja in prebivali bomo v hiši Gospodovi, vse dni življenja!“ (ps 23,6)