Nedelja, 19.12.2021

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Lk 1, 39

Nekje se je moralo utelesiti

naše hrepenenje;

nekje se je morala utelesiti

božja ljubezen.

Zanjo je minil čas pričakovanja in osame.

Zgodilo se je in vedela je,

da ne sme ostati grobnica Zanj.

Ne zgublja časa za posvete in preverjanja.

Gre tja, kjer je že rojstvo,

da to rojstvo ne bo za smrt;

gre tja, kjer je že materinstvo,

da to materinstvo ne bo za žalost;

gre tja, kjer je že družina,

da ta družina ne bo osamljena;

gre tja, kjer so odprti,

da jim prinese Boga.

In kaj se bo zgodilo

z našim mestom na Judovem?

Bo rojstvo Janeza ali Juda?

Ali pa morda rojstva sploh ne bo!

Advent se lahko konča tudi brez Božiča,

če mati rojstvo zavrne!

Ponedeljek, 20.12.2021

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Lk 1, 34

So žene, ki hrepenijo po materinstvu,

pa ne spoznajo mož,

ki bi hrepeneli po očetovstvu;

so žene, ki hrepenijo po domu,

pa so možje, ki se bojijo udomačitve;

so žene, ki hrepenijo po družini,

pa so možje, ki se bojijo izgube svobode.

So pa možje, ki hrepenijo po molku

in so žene, ki jih je molčanja strah;

so možje, ki hrepenijo po zaupanju

in so žene, ki ne upajo tvegati;

so možje, ki hrepenijo po potrpljenju

in so žene, ki niso pripravljene čakati.

Samo hrepenenje in strah ne rešujeta!

Zato, da bi imeli, moramo najprej biti,

da bi zaživeli, moramo najprej osvojiti,

da bi spočeli, moramo najprej ljubiti.

Ljubezen pa prihaja od zgoraj

in daje spoznanje o pravem človeku,

ki bo sprejel božjo ponudbo,

ki se bo veselil novega rojstva,

ki bo udomačil svobodo v domu.

Gospod, naj bom tak človek,

Gospod, naj bomo taki ljudje!

Znova pošlji svojega angela

s ponudbo za svoje učlovečenje v nas!

Torek, 21.12.2021

Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa.« Lk 1, 41-42

Blagoslovljene vse matere,

ki prinašate svetu življenje,

ki rojevate radost sveta,

ki rojevate naše upanje!

Blagoslovljene vse matere,

ki dajete svoje meso in kri

v hrano in pijačo življenju,

ki darujete svojo svobodo

za osvobajanje življenja iz niča,

ki izpolnjujete obljubo Boga,

da nas ne bo zapustil.

Blagoslovljenje vse matere:

ve sodelavke Stvarnika,

ve prinašalke Božiča,

ve svetišča božjega obiskanja,

ve naročja božje milosti,

ve uresničevalke božjih poljubov,

ve prinašalke čudežev,

ve negovalke ljubezni,

ve uresničevalke služenja,

ve učiteljice potrpežljivosti

ve zvezde na nebu človeštva,

ve ljubiteljice domovine,

ve zmagovalke nad smrtjo.

Blagoslovljene vse matere,

blagoslovljeni sadovi vaših teles!

Sreda, 22.12.2021

»Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju!« Lk 1, 46-47

Verujem s čudenjem!

Čudim se, Gospod,

da sem še zmeraj živ,

da si me tolikokrat obvaroval,

me rešil in ozdravil,

me oživil skorajda mrtvega;

čudim se, da ptice vedo

kam leteti pred zimo,

da korenine dreves vedo,

kdaj posrkati sok iz listov;

čudim se, od kod moč metulju,

da zleze iz bube,

od kod znanje mladiču,

da najde materino mleko,

od kod vztrajnost vodi,

da izdolbe žlebove,

od kod modrost v plesu planetov,

da se še lahko vrtimo skozi galaksije;

čudim se, od kod upanje materi,

da rodi in vzgaja otroke,

od kod vera duhovniku,

da pridiga v prazni cerkvi,

od kod potrpljenje bolniku,

da še hoče dihati in upati;?

Čudim se in Te občudujem,

da tvoje usmiljenje

ob naši nezvestobi ne presahne;

prav to postaja seme moje vere,

prav to je kruh za moje preživetje,

in zdravilo za moje ozdravljenje!

Četrtek, 23.12.2021

In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Lk 1,63-64

Kako čudno je to,

da smo se nehali čuditi;

vsega smo se navadili,

vsemu smo se prilagodili,

proti vsemu se zavarovali

in za vse otopeli.

Mene pa osrečuje čudenje!

Tako rad občudujem ljudi

in iščem pri njih božje sledi;

tako me veseli jim zreti v oči,

gledati bitke njihovih ustnic,

opaziti delanje vedno novih oblek

in skrivnostna porajanja ljubezni.

Tako občudujem rojevanje jutra

in dolge sence ob sončnih zahodih,

tako rad se dotikam mlade trave

in lovim v dlani snežinke,

tako me očara gnezdenje ptic

in kobalenje mačjih mladičev;

ne morem se načuditi,

kako da ne presahnejo reke,

da se sonce ne naveliča sijati

in da pomlad vedno znova pride.

Ljudje božji, povabim vas k čudenju

in k odpiranju možnosti, da se nas Bog

v tem dotakne in obdari!

Petek, 24.12.2021

Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval:

»Hvaljen Gospod, Bog Izraelov!« Lk 1, 67-68

Kjerkoli se mi lahko razodeneš:

priplavaš z jutranjo zarjo,

me pozdraviš s prvo zvezdo,

zažariš skozi otroške oči,

zazveniš v smehu mladih,

nase opozoriš v drgetu roke.

Kadarkoli mi lahko prideš naproti:

ko mi vse vzameš in zapreš vse poti,

ko me vržeš v popolno osamo

in do konca raniš moje srce

ali pa me dvigneš v višave

in mi nasuješ prijateljev.

Kakorkoli mi lahko pokažeš obličje:

s solzami in plesom,

s strahom in z drznostjo,

z rojstvom in s smrtjo.

Povsod in z vsem se me dotikaš:

zablestiš in zasiješ kot sonce

in mi daješ za vse rast,

potem pa se oblečeš v oblake in grom

in vse vzameš in se skriješ.

Vedno pa mi nekaj spremeniš:

življenje po Tvojem dotiku ni več enako,

pot ne gre več tjavendan;

oči sedaj vidijo drugače in več,

ostanejo tvoji smerokazi in znamenja,

srce lahko upa, ker pozna pot,

pa čeprav se vse vrne v vsakdanjost.

Ena božična

Bodi pozdravljen, otrok in Bog!

Bodi pozdravljena ranljiva ljubezen:

krhka in vsa nežna

kot otroška ročica in pogled,

kot dotik in šepet zaljubljencev,

kot drsenje dlani po bolniku.

Bodi pozdravljena odprta ljubezen,

ki v vsakem spoštuješ svobodo,

ki s svojo majhnostjo podarjaš prostor,

ki si za vsakega vzameš čas,

ki vztrajaš tudi brez odziva,

ki z odpuščanjem prehitevaš kesanje.

Bodi pozdravljena tvegana ljubezen.

Tisočkrat boš zavrnjena in poteptana,

tisočkrat izdana in izkoriščena,

tisočkrat opljuvana in osramočena,

tisočkrat s sumničenjem odrinjena,

tisočkrat v puščavi s prezirom zasuta.

Bodi pozdravljena močna ljubezen!

Nikoli zares premagana,

za vsakega zastonj darovana,

v srcu slehernega zaželjena,

vedno znova iz smrti obujena –

s teboj sem ljubljen in srečen

s teboj si želim biti večen!

Vem, da boš prišel,

ker me nosiš v svojem srcu

in Te tvoje srce vodi k meni.

Oj, kako Te že pričakujem,

da prideš mimo:

morda z vrečo, polno kruha,

morda s košaro, polno rož

ali pa s polnimi usti smeha

in s polnim naročjem besed,

ki me bodo povabile v življenje.

Kako bedim ter čakam, da prideš

in bo stanovanje zopet dom

in bo moje delo spet igra

in bo molitev ples duše

pod roko radostnega utripa srca.

Ko Ti prideš,

pridejo s Teboj vsi, ki jih čakam,

ko me Ti pozdraviš,

mi spregovorijo vsi, ki so molčali,

ko me Ti objameš,

se vrnejo vsi, ki so name pozabili.

Tako Te nestrpno pričakujem,

da preberem v Tvojih očeh,

kako Tvoje srce ni pozabilo name.