Nedelja, 20.2.2022

Papež je sprožil novo komunikacijo v Cerkvi. Gre za to, da bi se vsi ljudje podali na pot, ali bolje – se šli sinodo.

Kako to zgleda v praksi ... Ko smo skupaj pri sveti maši, kot se bo zgodilo danes, kjer čutimo, da smo skupnost, kjer poslušamo Božjo besedo in lomimo kruh. To je kar najlepše znamenje, ki nam ga Bog podarja in mi nato Njegove sadove, ki smo jih prejeli pri nedeljskem bogoslužju, podarimo, drug drugemu.

Papež nam da vedeti, da gre za novo miselnost. Ne gre za to, kdo ima prav ali da zmaga najboljša ideja, ampak, da se učimo drug od drugega, kakšen naj bi bil Božji načrt za današnji čas. Tu so pa kar najbolj pomembne naše izkušnje.

V naši župniji so ljudje, kjer en partner ni član cerkve, pa z družino skupaj obiskujejo nedeljske maše, hodijo na naše družinske izlete in se imamo lepo....V tem času pandemije smo se velikokrat poklicali in kadar je bil kdo izmed nas bolan, ga spremljamo z molitvijo, mislimo nanj, ga pokličemo ali mu napišemo SMS s spodbudno mislijo.

Tako lahko s svojm delovnjem pritegnemo ljudi, ki mogoče ne bodo nikoli uradno del Cerkve, bodo pa v našem načinu življenja prepoznali nekaj, kar jih bo nagovorilo in spodbudilo, posebno takrat, ko se bodo znašli v stiskah in bodo vedeli, da se lahko obrnejo na nas.

Sam sem pa prepričan, da noben človek in noben človeški uspeh ne more tako osrečiti človeka kot le Bog, ki daje občutek, da smo v redu takšni, kot smo in da je to, kar že delamo, dovolj.

Ponedeljek, 21.2.2022

Ko sem bil bolniški duhovnik v bolnici sester Elizabetk, sem bil vsako sredo pred sv. mašo in po njej na razpolago bolnikom. Spominjam se neke mame, ki sem jo na oddelku vsako sredo obiskal in ji prinašal tolažbo vere: samega Jezusa. Vedno sem imel občutek, da je pričakovala ta obisk. V pogovoru sem jo nekoč vprašal: „Mama, kje pa dobite moč za prenašanje trpljenja?“ Pa se ozre in pokaže na steni razpelo in pravi: "Pri Njemu, dobim moč." In nato je umolknila. Meni pa je ta kratek prizor dal vedeti, kje je mama dobila moč za vsakdanje življenje. Pa ne le tu v bolnici, ampak v vsakodnevnem življenju.

Torek, 22.2.2022

Ni še tako dolgo, ko sem tudi sam poiskal pomoč v bolnici. Z menoj v sobi je bil študent Marjan. Kmalu potem, ko sva se drug drugemu predstavila, sva si pripovedovala vsak svojo zgodbo. Marjan mi je pripovedoval o svoji prijateljici Anji. Jaz pa mislim, da sem mu povedal skoraj vse, kar sem vedel o teologiji telesa, o odnosih. Imel sem vtis, da ga to zanima in da ni površen v odnosih. Mi je pa tudi povedal, da je v tej bolnici pred leti umrl njegov oče. Toliko lepega mi je povedal o njemu. Zato sem ga vprašal, če bi si predstavljal, da bi imela zvečer v bolniški kapeli z drugimi bolniki sveto mašo za pokojnega očeta. Tega predloga je bil vesel. Pri maši je bral berilo iz 1. pisma Korinčanom, 13 poglavje, ko sveti Pavel govori, kakšna naj bo ljubezen. Marjan je prebiral Božjo besedo pri maši s takšnim zanosom, kot da je pokojni oče v svojem življenju uresničil to prebrano besedilo o ljubezni. Sam sem si pa mislil, blagor mladim, ki so v dobi odraščanja imeli takšnega očeta, kot ga je imel Marjan.

Sreda, 23.2.2022

Večkrat me kdo vpraša: »Kaj ti je bilo pomembno kot veroučitelju?« Pa pravim: »Med drugim, da smo v razredih veliko praznovali.« Vedno smo ob praznovanjih rojstnega dne ali godu čutili, da je dijakinja ali dijak darilo za vse nas, ki smo v razredu, na poseben način, pa dar za družino. In če izhajam iz teologije odnosov, potem vem, da se Bog neizmerno veseli vsakega izmed nas. Želim vsem nam, da bi vedeli, da je Bog zapisal naša imena na dlani svoje roke; tako smo mu dragi ...

Zato ostanimo danes veseli in ljubeči.

Četrterk, 24.2.2022

V hiši Marte sem obiskal bolnico, ki jo je redno obiskovala in ji prinašala obhajilo s. Marta. Gospa Elizabeta je ležala na postelji in videti je bila žalostna. Ko je prejela zakramente, ki sem ji jih podelil, se mi je zdelo, kot da bi bila priključena na infuzijo, ker je postajala vse bolj radostna, mirna in predana Njemu, ki ga je v svojem večkrat težkem življenje iskala in sedaj tudi že našla. Me je pa zaskelelo, ko me je po njeni smrti poklicala tajnica pogrebnega zavoda, in me prosila, da bi opravil obred pokopa gospe Elizabete na Friedensforst pokopališču, (na obrobju gozda je „pokopališče“, kjer pepel posujejo h koreninam enega od dreves). »Sporočili bomo tudi najbližjim sorodnikom«, mi je še povedala tajnica

Sam pa premišljujem to zgodbo njenega življenja, in se sprašujem, kam bodo hodili otroci in vnuki sedaj po njeni smrti, kamor bi prinašali cvetje in sveče, ter molili za pokojno mamo in staro mamo. Pa še bolj se mi vsiljuje vprašanje, zakaj jo niso njeni obiskovli v bolezni in starosti? In kot radi pravimo: Na koncu bo vse dobro. In ali ni Jezus: „ Alfa in Omega, prvi in zadnji, začetek in konec!

Petek, 25.2.2022

Bivša dijakinja me je med poukom poklicala, da bi na porodniškem oddelku krstil njenega otroka, ki so ga takoj po porodu ohranjali pri življenju v inkubatorju. Nemudoma sem bil v bolnici, kjer je medicinska sestra pripravila svečo, belo oblačilo in pa vodo. Mama je sprejela otroka v naročje, oblil sem ga s krstno vodo in izgovarjal pomenljive besede:

»Marko, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.«

Pa nekaj urah sem prejel sporočilo, da je Marko že v nebesih. Po desetih letih, bila je ena prvih ur v prvem razredu, pride med odmorom dijak in mi pravi: »Gospod profesor, mama mi je povedala, da ste vi pred desetimi leti krstili mojega brata dvojčka, Marka, ki je že v nebesih.« Luki sem rekel:

"Ja brata imaš v nebesih in ga lahko prosiš za vse, kar boš potreboval. On bo pri Jezusu vse uredil zate, pa tudi za vajino sestro Leno."

Neprecenljivi dar krsta, ki ga lahko vsak izmed nas sprejme le v hvaležnosti in po njem živi. Tako preprosto in tako ljubeče ti nebeški Oče pravi: »Ti si moja ljubljena hči, ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje«.

In tvoje poslanstvo je samo v tem, da se zaveš, da si dar za mnoge. Zato bodimo hvaležni zase in drug za drugega.