O pestrem sporedu dvodnevnega srečanja beremo v Nedelji:

NEDELJA

Okrogla miza mladih na vprašanje »Kam pelje vlak?«

Ko sta se mladenki in mladinca usedla za mizo v dvorani Doma v Tinjah, so še odmevali prizori v vlaku iz filma Katoliške mladine »Moj dvojni jaz«. V njem je mlada Slovenka razmišljala o svoji identiteti in kako doživlja narodno pripadnost. Vlak diskusije za mizo je vodila Mateja Rihter, vanj pa sta prisedla mladenka in mladinec iz Slovenije in prav tako iz Avstrije. Njihov skupni cilj je bila prihodnost, v katere središču je življenje mladih, ki so tudi pripadniki slovenske jezikovne skupnosti.

Za mizo so sedeli mladi. Vsak je na svojem področju prevzel odgovornost. Nadja Kramer je pred nekaj leti prevzela samostojno politično gibanje Team Kramer v občini Dobrla vas, je članica deželnega predstojništva Enotne liste in koordinatorka Delovne skupnosti privatnih dvo- in večjezičnih vrtcev ter aktivna v društvu SPD Srce. Simon Kummer je pristojen za SGZ mladino pri Slovenski gospodarski zvezi, je študent in poje pri Danici in pri Oktakordu. Emanuel Meserko je zaposlen na Katoliški mladini v Ljubljani in je bil soorganizator Taizejskega srečanja v Ljubljani. Katja Berk Bevc je predsednica Mlade Slovenije, podmladka Nove Slovenije in je zaposlena kot strokovna sodelavka v državnem zboru.

Mateja Rihter je kar na začetku citirala Nadjo Kramer, ki ji je glede vprašanja identitete in doživljanja narodne pripadnosti že pred diskusijo dala na pot misel, da je to »zelo osebno, intimno vprašanje«. V pogovoru je to potem še dopolnila, ko je opozorila na posebne trenutke, ko kdo razvija svojo identiteto, da nato reče, sem koroški Slovenec, sem koroška Slovenka. Rada pa je priznala: »Strast, ki jo živim za jezik in za to identiteto, nas vse povezuje, to je skupni imenovalec.«

O pomembnosti, da imajo mladi dobre sopotnike, je bil govor. Katja Berk Bevc: »Pomembno je, da imaš sopotnike, ki te znajo začutiti v tem, kar si, in te spodbujajo v dobrem, ki upajo s teboj in skupaj s teboj ladjo usmerjajo v pravo smer.« Emanuel Meserko: »Potrebujemo ljudi, ki so zgled. Mladi potrebujejo osebe, ki so korak pred njimi in jim pomagajo hoditi po njihovi poti.« Simon Kummer: »Življenje je lepo in nihče ne bo rekel, da je enostavno. Pomembno je, s katerimi osebami si v stiku. Kar je zelo pomembno, je, da se med mladimi in temi, ki jih spremljajo, razvije dobra energija, ki jo začutijo tudi drugi. To mi večkrat reče kdo od nemško govorečih.«

Tudi o svojem vodilu so pripovedovali. Meserko: »Imeti vedno v vsakem trenutku upanje. Že v trenutku, ko povem, kaj je narobe, iščem dobro pot iz tega stanja.« Berk Bevc: »Ne delati tega drugim, kar sama ne želim.« Kramer: »Vedno rečem: Problem je darilo, iz katerega se lahko kaj naučiš. Pogumno je treba iti novo pot, ki ni vedno takšna, kakršno sem si predstavljala.« Kummer: »Čim temnejše bo nebo, tem svetleje bodo zasijale zvezde.«

V pogovoru so mladi spregovorili tudi o tem, kaj si želijo in kaj potrebujejo. Meserko: »Mladim največ pomeni to, da jih kdo posluša in tudi kdaj kaj vpraša.« Berk Bevc: »Mladi imajo veliko željo po svobodi. Želijo imeti možnosti, kaj narediti po svoje in za to imeti čas in prostor. Mlade je treba poslušati, kdaj pa kdaj jih je treba tudi vprašati, če se jim zdi, da je smer prava.« Kramer: »Mladi potrebujejo oporo, zaupanje, pogum in kritičnost.« Kummer: »Potrebujemo, da nas kdo posluša, potrebujemo dobro izobrazbo za vsestransko razmišljanje, potrebujemo pa tudi mir in zavedanje, da ta mir, v katerem živimo, ni samoumeven. Ena naših dolžnosti je, da nam bo v srcu Evrope uspelo živeti v miru.«

Matija Ogrin

O globinah začetkov slovenske besede je spregovoril Matija Ogrin. O njih je predaval pod naslovom »Starejše slovensko slovstvo kot zrcalo slovenskih vrednot«.

V svojem predavanju se je osredotočil na dokumente, v katerih je omenjena slovenska beseda, slovenski duhovni spevi in so objavljeni slovenski molitveni obrazci. karantanski ustoličevalni kirijelejson je takšen, prav tako tudi najemniška listina v koprskem Kapiteljskem arhivu iz leta 1486, v katerem se omenja beseda Slovenka »marina slouencha de villa canum« (Marina Slovenka iz vasi Dekani), še mnogo drugih in Rateški rokopis z zapisom očenaša.

Ogrin se je ustavil prav pri molitvi očenaša, ki se je ustno prenašala iz roda v rod in bila zapisana kdaj tu pa tam in je ohranjena v različnih rokopisih, tudi najstarejših. Takole je povedal: »Če se osredotočiš na pomen slovenskega očenaša, ki se je molil in predajal iz roda v rod, potem z nobeno sociološko metodo ne moreš izmeriti globine eksistencialnih temeljev, ki se odpirajo.« Kjerkoli so se ljudje srečevali z njim na raznih romanjih, so spoznavali tudi, kje so jezikovne meje in kje so meje njihovega sveta. »Izkustvo tega, kam spadaš, je bilo zagotovljeno predvsem z očenašem.« Kjer so molil očenaš, so vedeli, tu živijo Slovenci.

Ogrin je prepričan, da je morala obstajati tradicija, v kateri se je očenaš utrdil in bil tudi vedno zapisan. »Očenaš je bil najbolj temeljna oblika molitve, ki je bila identitetna oblika. Očenaš je zaznamoval prostor, v katerem so ljudje, ki govorijo jezik očenaša, ki se mu reče slovenski, doma. Slovenci v zgodnjem srednjem veku nismo imeli nobene druge strukture. Razdrobljeni so bili na Kranjsko, Koroško, Štajersko … , a očenaš je pomenil deželno pripadnost in iz njega je nastala skupna narodna zavest. Slovenski očenaš ima narodno-povezovano vlogo. S sredstvi vere in veroizrekajočega jezika je bila dosežena prva narodna zavest skupnosti. Na tej poti jih je spremljalo osebno doživetje krščanske kulture, zapisane v molitvah, kot je očenaš. Da bi bili Slovenci zunaj te poti, ni misliti.«

Herta Maurer Lausegger

Etnologinja Herta Maurer Lausegger je spregovorila o velikem zadovoljstvu pri dokumentiranju besed v krajih, kjer se izgbljajo. Predavala je na temo »Koroška slovenska beseda in pesem skozi čas«. Tudi ona si ga je vzela. S študentko na slavistiki v Celovcu je navezala stik s sorodniki v Blačah in tam posnela kar nekaj dokumentarnih filmov. Eden je o trikraljevskem obredju kalede, drugi o štehvanju, tretji pa o potujočih pevcih. Vsi filmi so postali dokumenti časa, saj je mogoče v njih slišati ziljsko narečje, ki ga govorijo v Blačah in v zadnjem času vedno manj. Morda postane njena velika skrb, da ničesar ne gre v izgubo, še bolj prepričljiva, če vemo, da je kulturno nagrado, ki jo je prejela od dežele Koroške, »investirala« v filme, ki jih je pokazala v Tinjah. Pokrila je s tem denarjem to, kar je bilo še odprto.

V svojem predavanju je Herta Maurer Lausegger opozorila na enega najpomembnejših arhivov žive slovenske besede na Koroškem, na arhiv Slovenskega sporeda ORF. Dobro ga pozna in ve za njegovo izredno pomembnost in dragocenost. Tu je arhivirana slovenska pesem skozi čas in so shranjeni posnetki slovenskih narečij Koroške. Česar pa v tem arhivu ni, nekaj tega je mogoče odkriti tudi pri Herti Maurer Lausegger doma. Posnela je več ko 30 narečnih filmov po vsem Koroškem.

Škofa Jože Marketz in Andrej Saje ter Jure Sojč o veri za danes in jutri

»Ljudje nas sprašujejo, koliko je ura, mi teologi pa jim razlagamo, kako je ura sestavljena. Prosijo nas za kruh, mi pa jim dajemo jedilni list.« To je bil eden od citatov, ki jih je v svojem predavanju povedal Jure Sojč, tajnik mariborskega nadškofa. Nedelja je na Novoletnem srečanju vedno rezervirana za verske teme in tudi letos je bilo tako. Škofa Jože Marketz in Andrej Saje sta prekinila s tradicijo – spontano sta se odločila, da ne bosta imela vsak svojega predavanja, ampak da se bosta pogovarjala. Novoletno srečanje se je končalo s sveto mašo v tinjski kapeli.

Nedeljski del je po pozdravu rektorja Kopeiniga začel Jure Sojč iz mariborske nadškofije. Njegovo življenjsko vodilo je: »Humor je začetek evangelizacije« in to se je poznalo tudi pri predavanju. Tudi papež Frančišek je zapisal, da je »imeti smisel za humor eno od znamenj svetosti.« Sojč je razmišljal o drugem vatikanskem koncilu, ki ga je sklical Janez XXIII. Temu papežu ob izvolitvi niso pripisovali, da bi lahko kaj premaknil. »Ko je sklical koncil, ni imel nobenega programa, imel pa je optimizem,« je povedal Sojč. Papež Janez XXIII. je že takrat spoznal, da se je »na trup Cerkve nabralo toliko školjk, da to ladjo tišči k tlom.« Doživel je tudi to, da so tisti, ki s najbolj govorili, da želijo koncil, ga potem tudi najbolj ovirali.

Pri ustvarjalni napetosti med tradicijo in obnovo je pomembno, da ohranimo to, kar je Božje. »To, kar verujemo, je treba povedati v drugačnem jeziku in na drugačen način,« je izpostavil Sojč. Pa še nekaj je pomembno: drugi vatikanski koncil je uvedel mnogo novega, a ni pretrgal s tradicijo. Povedal je še dva primera. Pri delu v Cerkvi se večkrat preveč pozornosti posveča nebistvenemu: kot bi se na rojstni dan pripravljali s simpozijem, razstavo in kongresom – dan, ko je rojstni dan, pa bi preskočili, ker bi bili od vsega prej preveč utrujeni. »Nečaku sem s prstom pokazal na darilo. Njegov pogled se je ustavil na prstu,« naša naloga pa je, da se usmerimo k darilu, h Kristusu.

Krški škof Jože Marketz in novomeški škof ter predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje sta med seboj prijateljsko povezana, to se je opazilo tudi pri pogovoru, ki sta ga imela v Tinjah. Krška škofija je ena izmed najstarejših v Avstriji, novomeška škofija je ena izmed najmlajših v Sloveniji. Marketz je 66. škof krške škofije, Saje je 2. škof novomeške škofije. Eden od razlogov za ustanavljanje novih škofij je bil tudi ta, da bo škof bližje ljudem. Oba sta se strinjala, da v današnjem času ljudje več ne poslušajo, če govorijo samo papež, škofje in duhovniki Cerkev smo mi vsi skupaj. Skupaj smo na poti. To je eksperiment. V Rimu na sinodi so imeli pri vsaki mizi enako minut na voljo, da govorijo o veri. Vsi so prišli do besede. Pri vsaki mizi so bili predstavniki vseh kontinentov, moški in ženske, laiki in posvečeni. Eden od kardinalov se je čudil, kako lahko vsak govori toliko časa kot on, ki ima tri doktorate. Ampak to je to – vsak človek ima nekaj za povedati. Sveti Duh ne govori samo po posvečenih, lahko govori po vseh ljudeh, vsi pa se moramo učiti poslušati. To je bilo že večkrat poudarjeno, kaj pomeni res poslušati in ne ob tem, ko govori drugi, že razmišljati, kaj bom povedal ali povedala sama. Pomembno je, da ne sodimo, kaj pove drugi. Velik pomen ima tudi tišina. Najbrž so tudi zaradi tega tako priljubljene taizejske molitve, ker je tam vedno čas za tišino. Škof Saje je povedal: »Duhovniki imamo težavo sprejeti, da smo že v spremembah. Vsaka prenova bo uspešna, če bo šla iz temeljev. Temelj pa je naša vera. Ni dovolj samo lepo misliti in se pobožno držati. Treba je začeti pri sebi.« Vsak in vsaka naj premisli, kaj lahko naredi za našo veliko skupnost, ki se imenuje Cerkev. Nekoč je bilo tako, da je papež ali škof povedal, kaj je prav. Nekateri bi še vedno želeli, da bi bilo tako. To, da drug drugega poslušamo, ni nova metoda, že sv. Benedikt jo je napisal v svojih pravilih. Življenje v veri ni, kot da pridem na predstavo. Oblika vere, ki se sedaj poudarja, je soudeležba. Ko sami delamo, vidimo, da je včasih težko in ob tem smo tudi bolj prizanesljivi do drugih, če jim kaj ne gre.

Škof Marketz včasih sliši, da kdo reče: »A sedaj boste pa novo vero oznanjali?« Poudarja, da vsebina vere ostaja ista. »Vedno rečem, da se naša vera začne pri Jezusu Kristusu. Naša tradicija je Sveto pismo. Imamo Boga Stvarnika in Sveti Duh je tisti, ki nas navdušuje in nam daje besede, da oznanjamo v določenem času in prostoru.« Še nekaj je pomembno za Marketza – da je Bog ljubezen. »Če ne čutimo več ljubezni, smo na napačni poti.« Svet se spreminja, imamo nova vprašanja. »Zaupamo ljudem, da oblikujejo razvoj Cerkve,« je dejal Marketz in dodal, da se vsebina vere ne spreminja, ne gre za »kaj«, ampak »kako«. Vprašanje je, kako danes živeti krščanstvo. Škof Saje je poudaril, da se je Cerkev razvila iz tradicije, ampak ne živi v preteklosti. »Iz tradicije živi danes za jutri. Vsa pozornost je usmerjena na sedaj. Sedaj je čas, ki se imenuje kairos – milostni čas. Bog ustvarja svet preko našega sodelovanja.« Ljudje težko govorimo o veri, za vsakega sta bistveni vprašanji: Kaj meni pomeni vera? Kakšno vlogo igra Bog v mojem življenju? Svet je dalje bolj kompleksen, ampak kot Cerkev smo del tega. Zaupajmo, da je Sveti Duh tisti, ki nas vodi. Cerkev naj bi spet postala domač prostor.

Preberi še ...