Petek, 30.05.2014

Lepo in prijetno, dobro jutro vam vsem želim!

Danes vam dajem na pot v dan misli, ki jih je napisal Phil Bosmans.

 

Vsak dan se prerodim

Prerojen si, če se čudiš,

ker se vsako jutro prebudi dan;

če si srečen,

ker tvoje oči vidijo,

tvoje roke čutijo,

ker bije tvoje srce.

 

Prerojen si, če se

veseliš, da živiš;

če brez predsodkov

gledaš na ljudi;

če znaš občudovati

cvetje na poti svojega življenja.

 

Oči so mi dane za svetlobo,

za pomladno zelenje in belino snega,

za sivino oblakov in modrino neba,

za bleščavo sonca podnevi,

za utripanje zvezd ponočo –

in za neverjetni čudež,

da okoli mene živi toliko čudovitih ljudi.

 

Usta so mi dana za besede,

za prijazno besedo, na katero čaka nekdo.

Moja usta so mi dana za poljube,

moje roke za pomoč in nežnost,

moje noge za pot do bližnjega,

do tistih, ki živijo v hladu in osamljenosti.

In moje srce mi je dano za ljubezen.                  

Nasvidenje in vse dobro!

 

Četrtek,29.05.2014

Prav lepo in prijetno dobro jutro danes na Vnebohod!

„Moram spustiti, na kar sem se obešal.

Tako dolgo, kot sem to dejstvo videl zase kot izgubo,

sem bil nesrečen.

Toda brž, ko sem spoznal,

da se življenje v izgubi, v odpuščanju in v smrti osvobaja,

je prišel globok mir nad mojo dušo.“   

tako pravi Rabindranath Tagore.

Vnebohod Jezusa bi lahko pomenil v prvi vrsti izgubo vidnega Boga in s tem zapuščenost in  nesigurnost. „Etsi deus non daretur“ – kot da Boga ne bi bilo – pravi Bonhoeffer. Jezus, ta učlovečena Božja beseda, ta učlovečena ljubezen odide in nas pusti same. Hočemo držati, imeti. Toda naj ne imamo, marveč smo! Moramo izgubiti vidnega Jezusa, da lahko deluje v nas in preko nas. Božja ljubezen naj ni projecirana v enega človeka, ni fiksirana na eno osebo izven nas, marveč naj je v nas.

Vnebohod  pomeni nov korak dozorevanja. Sedaj naj v nas in preko nas postane resnična, vidna in oprijemliva ljubezen. Ob tej izgubi nismo več le zapuščene reve, temveč postanemo živi akterji Božje ljubezni. Prvo slovo vsak doživi ob rojstvu, ko se mora ločiti od mame, da lahko samostojno živi. Takih ločitev je v teku življenja še in še in so potrebne za samostojnost.

Želim, da bi ob vseh ločitvah in izgubah našli moč za samostojno življenje v polnosti in ljubezni!

 

Sreda, 28.05.2014

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci!

Globoke modrosti življenja so pogosto zelo preproste.

Švicarski pisatelj, Gottfried Keller, ki je živel od leta 1819 do 1890, je pripovedoval zgodbo o kruhu, ki ni hotelo, da ga kdo pojé.

Bil je to čudovito lep kruh, sveže pečen in dišeč, z nepopisno dobro rjavo skorjo. Kruh si je mislil: „Sem najlepši kruh, ne pustim, da bi me kdo pojedel!“ Kruhu je uspelo, da se je skrilo v predal. Tam shranjene vrečke in škatle so ga občudovale, ogledovale in hvallile in se stiskale k njemu. Dan navrh je navdušenje že popustilo. In teden kasneje pa se sploh nobeden ni več zmenil zanj, saj sedaj ni bil več dišeč in tudi ne več tako lep.

Pa še en teden kasneje je kruh začel plesneti. Po mesecu dni pa je pek odprl predal in zaupil, ko je zagledal grd in smrdeč kruh. Z vrečkami in škatlami vred ga je vrgel na smeti.

Kdor se ne razdaja, ta splesni! Kdor se razdaja, tudi prejme! Življenje postane smiselno šele, ko delimo z drugimi ljubezen in smeh, veselje in žalost, čas in delo, tudi materialne dobrine. Obratno  pa velja tudi ta skrivnost, da kdor ne uživa,  postane neužiten!

Torej, danes zavestno uživajte kruh in potlej dajajte tudi naprej!

 

Torek, 270.5.2014

Prav lepo dobro jutro!

Ko gledamo na usodo ljudi v Bosni in Herzegovini, ki trpijo zaradi poplave, mi pride na misel Rainer Kunze, ki je napisal pesem pod naslovom „Skoraj molitev“.

Skoraj molitev

Imamo streho nad glavo

in tudi kruh v miznici

in vodo v hišo speljano –

tako se pri nas živi.

In tudi topló imamo

In posteljo enó sámo.

O Bog, da bi le vsakdo

Na svetu imel vse to.

 

Dodala bi še prošnjo: O Bog, da da bi vsi, ki vse to že imajo bili hvaležni in veseli in bi od jutra do večera hvalnice peli.

Sprašujem se vedno in vedno spet, zakaj smo v vsem našem razkošju in čudovito lepem svetu, tako zelo nesrečni in nezadovoljni, polni zavisti in nevoščlivosti. Rekla bi, da vsaj mi tu na Koroškem, živimo skoraj kot v paradižu, imamo še enkratno lepo in čisto naravo in tudi sicer izredno dobro urejeno življenje. Ali je res potrebno, da nas zaloti huda bolezen ali nesreča;  ali res človek potrebuje doživetja vojne, da ceni svoje življenje in življenje drugih in da ceni vrednote, prostost in srečo!?

Danes ti želim res dober dan in čas za smeh in zahvalo za vse, kar si že dobrega prejel oziroma prejela. 

 

Ponedeljek, 26.05.2014

Lep in prijeten, sončen začetek tedna želim.

„Dovoli si biti takšen kot si!“ – tako je pisalo pretekli teden na mojem dnevnem koledarju, ki mi vsako jutro daje impuls v premislek.  Nekaj minut kasneje pa sem brala v časopisu o burnoutu neke znane popevke. V poročilu je bila tudi navedena razlaga dejstva, da vedno več ljudi pade v tak burnout, da vedno več ljudi pogori, izgori. Ne morejo več izpolnjevati vseh zahtev in predvsem vseh slik, ki so si jih o sebi naredili. Pritisk ne pride le od zunaj, marveč mnogokrat od znotraj. Notranjemu ognju tako prikladajo, da ta vročina uniči vse. Odgovarjati hočemo slikam, ki jih vidimo. Hočemo biti všeč! Ne vprašamo se več, kaj nam je všeč, temveč le, kaj moramo narediti, da bomo drugim všeč!

Včeraj sem govorila o Svetem Duhu, simboliziranem kot ogenj ali plamen; in o tem, da ljudje, če so navdušeni za nekaj, žarijo, ker gorijo za neko stvar. Ogenj,  dejansko lahko tudi prinaša smrt, kjer ni več pod kontrolo. Naša naloga je biti iskren do samega sebe in si dovoliti biti takšen, kot si. Moja odgovornost je v tem, da sebe dobro poznam in vem za svoje moči in zmožnosti. Tako bo ogenj v meni ostal topel in prijeten;  bo to ogenj, kjer se drugi lahko grejejo.

Torej – dovoli si biti takšen kot si, takšna kot si! Dovoli si biti izkren in  odkrit! Dovoli si biti ti!

 

Nedelja, 25.05.2014

Dobro in prijetno 6. Velikonočno nedeljo Vam vsem želim. V svetem pismu danes beremo tako v obeh berilih, kot tudi v evangeliju o Svetem Duhu, ki deluje v apostolih, preko apostolov. Jezus govori o „Duhu resnice“ in „Tolažniku“, ki bo ostal pri nas vekomaj. Veliknočni čas se izteka v Binkoštni obljubi, da pride Jezusovim prijateljem in nam vsem v oporo nova moč, moč ljubezni in moč življenja. To je obljuba, ki jo srečavamo tudi v Božični noči, pravtako pri vsaki evharistiji. Ta praznik življenja, praznik ljubezni in praznik moči pa obhajamo okoli viška leta, ko sonce najbolj dolgo in močno sveti.

Kaj pomeni ta praznik zate? Kaj pomeni Sveti Duh zate? Kje in kdaj ga čutiš?

V prvotnem pomenu besede v svetem pismu najdemo v zvezi z besedo „duh“ simboliko vetra, šumenja ter simboliko ognja. O pravem viharju je govor. Močan veter, kot smo ga doživeli vedno spet v preteklih dneh, dejansko objame in zajame celega človeka. Govor je tudi o ognju, o plamenih nad glavami apostolov. Če je nekdo prevzet od neke ideje, pravimo tudi, da za tisto stvar gori. Apostoli so goreli za Jezusov nauk ljubezni in so to tudi izžarevali. Iz rožanskega narečja poznam izraz: „Ta ma pa hajst!“, po nemško „Geist“,  torej za nekaj gori, žari.  Zakaj imaš ti „hajst“? Za kaj goriš?

Želim nam vsem, da bi nas moč ljubezni tako, kot močan veter, zajela in objela in v nas gorela, nas navdihovala in nas pustila žareti!