Petek, 14.10.2016

Pa še na zadnji dan vam zaželim veselo, radostno dobro jutro. Ja veliko lepega in veselega sem smela letos doživeti. In to srečo si hočem ohraniti, čeprav so me razžalostila in zelo prizadela razočaranja, zahrbtnost in neodkritost dobrih prijateljev. Zavedam se, da moram rože sreče v prvi vrsti gojiti sama. Zažarijo šele, ko se srečata spoznanje in ljubezen, duh in srce. Če hočeš biti srečen, potrebuješ soljudi. Phil Bosmans – v svoji knjigi  » Rože sreče moraš saditi sam » - takole pravi: Le kaj sem brez drugih? Živeti pomeni živeti z drugimi! Živeti z drugimi pa, da moram z njimi deliti vse. Ne smem jim povzročati trpljenja. Moram jih sprejemati, jih priznavati in ljubiti. Brez drugih je življenje, ljubezen in sreča le utopija! Tisoč niti nas povezuje. Eno življenje je odvisno od drugega,  nobeno se ne razvije ločeno od drugih. Le s pomočjo drugih lahko rastem. Potrebujem jih, toda ne zgolj zato, ker mi veliko pomenijo, ampak tudi, ker lahko zanje veliko storim. Oči imam, da odkrijem druge, ušesa, da jih poslušam, noge, da se napotim k njim, roke, da jih drugim ponudim v pomoč  in srce, da jih ljubim. Želim vam dni, ko ne boste nikoli sami, ampak vedno z drugimi.

Četrtek, 13.10.2016

Letos je bilo za nas vse čisto posebno leto. V našem sorodstvu se je rodilo 6 otrok. Eden od teh je tudi naš vnuček. Vse se je začelo za božične praznike, ko nama je Denisa povedala, da je noseča. Naju so najprej obšli čudni občutki: skrb, veselje, nevednost, radovednost,... Prvi čas so bile za mamico na dnevnem redu nevšečnosti. Kot starš spremljaš svojega otroka, pa tudi če je že odrasel in samostojen. Vsak dan sem bila v mislih pri hčerki  in otročku, ki je rastel pod njenim srcem. Na nočni omarici imam njeno sliko. Vsako jutro in večer jo pokrižam in izročim v božje roke, od slej naprej pa sem pridala še prošnjo, da bi se  rodil zdrav otrok.

Meseci nosočnosti so tekli – včasih počasi, pa spet hitreje. Večkrat sva jo v tem času obiskala. Po svojih močeh sem ji skušala pomagati – postorila sem ji to in ono. Pa tudi z nasveti in pozitivnimi mislimi sem jo podpirala. Novo obdobje nosočnosti se je začelo, ko se je otrok v njej začel gibati in brcati. Ugibali smo: bo fant, bo deklica,kakšen bo, komu bo podoben, bo imel že laske, bo majhen, drobcan ali pa bo močan,.... Bolj se je bližal termin poroda, tem počasneje so tekli dnevi. Vse se je še bolj upočasnilo, ko je bil termin rojstva prekoračen že 10 dni. Vsi smo bili nestrpni in v skrbeh, kaj bo. Pa smo le dočakali: 6.septembra se je rodil naš fant – Jovan Luka.

Zdrav, čvrst, temne očke, temni lasje. Starša sta bila nad vse srečna. Rojstvo je pomemben dogodek - za družino in tudi sorodnike – s katerim je povezanih polno tihih upov in sanj o bodoči sreči, ki naj bi bila naklonjena novemu zemljanu. S skrbjo in ljubeznijo sprejmejo starši novorojenčka v zavetje družine. Za prvi čas je mlada družinica prišla domov na Bistrico. Na prag sem položila prajtelj. Starša sta z dojenčkom stopila čezenj. Pokrižala sem jih z blagoslovljeno vodo in zaželela, da jih božji blagoslov spremlja vse dni. Sedaj pa čaka otroka in nas vse še en vesel dogodek, ko bo naš Jovan Luka prejel zakrament sv. krsta. Mi smo ga ze zapisali v naša srca, pri sv. krstu pa ga bo Bog sam zapisal v svojo dlan.  On ga bo varoval in spremljal , pa tudi njegov zavetnik bo vse dni njegov spremljevalec. Želim našim novorojenčkom in vsem otrokom in družinam, da bi smeli uživati varstvo staršev in občutiti ljubečo božjo roko.

Sreda, 12.10.2016

Naj bo tudi današnji dan za vas vse lep in srečen. Danes vam hočem povedati, kaj je čakalo nevesto in ženina po poročnih obredih v cerkvi potem doma. Na pragu ju je pričakala hišna gospodinja s hlebom kruha. Najprej sta morala odgovoriti na vprašanje: Kaj je Jezus rekel jogrom? – Mir bodi tej hiši – se glasi odgovor. Nato je gospodinja izročila nevesti kruh, ona  je naredila na hleb tri križe. Začela je rezati krajčče, vanje je ženin vtikal krajcarje (evro) in delila sta jih otrokom. Ti so šli s kruhom okrog hiše – da v družini nikol ne bi manjkalo kruha. Nato sta sprejela posodico z žegnano vodo. Novoporočenca sta šla okoli hiše, kropila in prosila za božji blagoslov. Starša sta ju peljala  v hišo, kjer sta najprej iz ene skodelice spila požirek mleka, kar naj pomeni, da se bo v eno skledo dajalo in iz ene jemalo. V izbi je bila pripravljena miza z zilskim šopkom in darili. Starši, nevesta, ženin in nekaj ožjih sorodnikov se je tu zbralo. Nevestin tati je »žebral pred«, skupaj smo molili rožni venec in prosili za srečen zakon. Šele potem smo se vsi  zbrali v okusno okrašeni svatovski dvorani na  Stari pošti in se do zgodnjih jutranjih ur veselili z novoporočencema. Naslednjega dne – v nedeljo dopoldan – sta se z mladim parom zbrali pri sveti maši obe družini, ožji sorodniki in prijatelji. Navada je, da se daruje ta sv. maša ( v znak povezanosti s predniki ) za vse pomrle sorodnike iz nevestine in ženinove družine.

Želim nam vsem, da bi ostali tudi naprej povezani med seboj.

Torek, 11.10.20

Veselim se tretjega dne z vami in vam prav tako želim prijazno, sončno dobro jutro. In tak je bil tudi Katarinin poročni dan – modro nebo in  toplo sonce. Proti poldnevu so se začeli zbirati svatje – zanje je bil pripravljen "bruštk" - tako pravimo svatovskemu kosilu pri nas na Zili. Prišel je trenutek, ko je ženin s svojo pričo in svati prišel po nevesto. Nevesta je stopila na prag, tati je položil pred njo prajtel,nato sta jo mama in tati pokrižala in ji zaželela srečno rajžo (v zakonski stan), ona pa je stopila ćez prajtel, kar pomeni : božji blagoslov naj jo spremlja v novem stanu. Skupno smo se podali v cerkev. Na mostu je nevesta vrgla v potok nekaj krajcarjev , da bi se njuni otroci ne utopili – taka je šega pri nas.Na poti do cerkve so nam se otroci pošteno zapeli – zašrangali. Pred cerkvijo so svatovsko druščino pričakali kar trije duhovniki, ki so nas  popeljali v cerkev. Najprej je vstopila nevesta s pričo, potem vsi svatje, kot zadnji pa ženin s pričo. Vsi gredo okoli oltarja in dajo svoj dar. Starešina položi na oltar steklenico vina, rjušnca pa prinese šartelj – zavit v bel prtič s svatovskim šopkom. Šartelj je za župnika, šopek pa pomeni, da je tudi on povabljen na poročno slavje. Sledila je poročna maša olepšana s starimi poročnimi pesmimi. Ena od teh je bila:

Koj zan liep  trošt inoj veselje uživlja moje srce,

Kadar spunam da Buog večne je za nebesa ustvaru me.

Mi kristijane zvoljane mi smo ja vsi povabljane k tej nebešči vascite,

katera ne bo gor herava bo na večno gverava.

 

Na koncu maše je duhovnik blagoslovil še vino in vsi svatje smo nazdravili in čestitali novoporočencema. Domači župnik je dodal še tole: Trije duhovniki so vaju spremljali. Sveta maša je bila oblikovana v treh jezikih. Svatje so prišli iz treh dežel. Nazadnje jima je župnik podelil še blagoslov troedinega Boga. V opci so ju pričakali otroci in nevesta je metala mednje krajcarje. Pevci pa so jima zapeli :

Stej sta pa aženjana, prav lepo se imejta,

Liepe truoce ciglita, še liepše jih učita.

 

Ponedeljek, 10.10.2016

Letos sem smela v bližnjem sorodstvu doživeti dve poroki. Dva mlada para sta se odločila za življnje v dvoje. Prvi par sem spremljala pri pripravah pasivno. Pri vsakem srečanju sem izvedela, kaj je družina – predvsem nevestina mama – spet pripravila, da bo mladima olepšala poročni dan. Drugi par, nevesti sem krstna botra – »rjušenca«, pa sem spremljala celo leto aktivno. Ko mi je Katarina povedala, da se hoče poročiti, sem zanjo vsak dan še posebej molila in prosila, da bo njun zakon srečen. Vsako jutro in večer sem jo v mislih pokrižala. Kmalu je Katarina izrazila željo, da bi se poročila v bistriški cerkvi. Začudila sem se , zakaj ravno tu, pa mi je odgovorila: Tu sem bila krščena, tu sem z mojo omo doživela veliko lepega, nepozabni so mi prazniki in počitnice. In moje korenine so na Bistrici. Tudi je izrazila željo, da bi pri poročnem obredu vključili stare zilske šege in navade. Vesela tega odgovora sem se še bolj počutila dolžna pomagati pri pripravah. Prvo sem začela pripravljati okras za ta slovesen dan – za dom in za cerkev. Nevesta Katarina je prinesla cel izbor besedil za mašo in poročni obred. Prosila me je, da skupaj poiščeva najlepše in bogate po vsebini in da sestaviva program za poročno mašo. Bližal se je poročni dan. Nevesta je z mamo, tatijem in sestro, ki je bila njena poročna priča, prespala zadnjo noč pred poroko v našem domu, kjer skupno črpamo moč in si želimo ostati povezani pod geslom : mati, domovina, Bog.

Nedelja, 9.10.2016

Najprej vam želim lepo, blagoslovljeno nedeljsko jutro in tak naj bo tudi cel dan. Danes se začenja nov teden – 41-deseti v tem letu.

Začenjamo ga z nedeljo. Nedelja je zame poseben dan. To sem čutila že kot otrok v družini, kjer sem doraščala. Vsaka nedelja, vsak praznik se je začel doma po možnosti s skupnim obiskom svete maše. Za nas otroke je bila nedelja potem prost dan, dan igranja in druženja s prijatelji; za starše pa je bil to dan počitka po trdem delu, pa tudi sta mama in ati že načrtovala delo za nov teden.

To kar so mi starši z zgledom posredovali, skušam živeti tudi v svoji družini. Tudi za naju z možem se začne nedelja s sveto mašo. Vedno bolj čutim, kako mi je pri sveti daritvi blizu Bog – moj Stvarnik. Zahvalim se mu za prejete dobrote preteklega tedna. Ne izostanejo pa prošnje za nov teden. V molitev vključim moje najdražje – po številu nas je kar veliko. Z njimi se čutim povezana. Čisto blizu so mi, ko molim zanje – čeprav smo krajevno razstreseni na vse konce. Prosim, da bi bili vsi resnično in iskreno srečni in dobri. Molim, da bi bili blizu Bogu, saj od njega prihaja vsa dobrota. Prepričana sem, da nobena molitev ni zastonj, vem pa , da je treba biti vztrajen in vedno znova zaupati.

In to vam, dragi poslušalci želim za danes in vsak nov dan: Ena sama minuta dobrih namenov zjutraj in zahvale zvečer vam lahko spremenita življenje. Ohranite torej prisrčen pogovor z Bogom, našim Stvarnikom. Pa naj bo tudi vaša nedelja lepa.