Petek, 07.07.2017

V nedeljo je bilo duhovniško posvečenje treh mladih mož v Celovški stolnici. Zaradi tega sem v tem tednu z vami pogledal nato, kaj me opogumlja v mojem življenju kot duhovnika, kaj – po mojem zgledu – tudi velja za duhovno in konkretno življenje, kakor se odpre v povezanosti z Jezusom Kristusom, ki je središče in srce krščanskega življenja. Danes na prvem petku meseca, na dnevu Jezusovega srca, hočem z vami premišljevati o dveh sakramentih, ki sta zame pa tudi za mojo službo najbolj pomembna: evharistija in pokora. Evharistija, kar pomeni zahvala, v meni ohrani hvaležnost, da se Bog zavzema za naše življene. Vsak dan to lahko praznujem z različnimi ljudmi. Skupaj z njimi lahko poslušam božjo besedo. Skupaj z njimi lahko najdem novo moč v njem, ki nam daje svoje življenje in svojo ljubezen v preprostem znamenju kruha in vina. To me ohranja in spreminja. Hvaležen sem, da mi ni treba hoditi pot ljubezni in vere sam. Hvaležen sem za ljudi v njihovi različnosti, ki se povezujejo v tej ljubezni. Večkrat mislim, da bi veliko manjkalo, če tega ne bi bilo. Sakrament pokore ali sprave, kakor se tudi imenuje, je zame osebno zelo dragocen. Hvaležen sem, da nisem sam s svojim življenjem v situacijah, kjer gre težko dalje, in kjer  sem neuspešen. Hvaležen sem, da lahko pridem h Gospodu, ki tudi mene kot duhovniku daje roko odpuščanja, sprave in novega začetka. Hvaležen sem tudi za vsakega človeka, ki je pripravljen vzeti odgovornost za svoje življenje, ki naredi korak in se odpre, tako da na novo začne hoditi na poti zboljšanja. Da kot duhovnik lahko sodelujem pri tem, je zame najbolj dragoceno. Tukaj doživljam, kako deluje Bog usmiljenja, ki ima srce za nas. Hvala tudi vam za poslušanje. Vam želim lep dan in izkušnje duhovnega življenja, ki se dotaknejo vašega srca in tistih, ki z vami živijo.

Četrtek, 06.07.2017

V nedeljo je bilo duhovniško posvečenje treh mladih mož v Celovški stolnici. Mene to spominja, da na novo pogledam nato, kaj me opogumi v mojem življenju. Danes hočem z vami premišljevati o duhu službe. »Kdor hoče biti velik pri vas, naj bi bil služabnik vseh.« Tako že slišimo v evangeliju. Kolar, posebna obleka duhovnika, že spominja nato. Z obročem okrog vratu so spoznali služabnike v starem Rimu. To znamenje služabnikov so prevzeli duhovniki. S tem hočejo povedati, da so služabniki v duhu Jezusa Kristusa. Tako so pripravljeni pomagati ubogim in tistim, ki trpijo, tistim, ki so bolni, v ječi ali nimajo domovine. Gospod škof je vprašal pri posvečenju za to pripravljenost. Brez tega ni vredno živeti kot duhovnik, pa tudi kot človek, ki se imenuje kristjan. Pri tem ne gre samo za zunanje potrebe, temveč tudi za notranje stiske, ki jih človek sam skoraj ne more rešiti. Kje se pri meni začne služba do bližnjega? Pri jutranji molitvi, ko prosim: »Gospod, blagoslovi me in vse, katerim naj bom služabnik.« Pri tem, da sem popolnoma navzoč in pozoren za sočloveka, ki ga srečam, da ga resnično poslušam in sprejmem. Pomagam drugemu, da sam spozna svoje možnosti, da konkretno pomagam, kjer sem vprašan in da iščem pomoč, druge osebe ali institucije, ali zgradim nekaj novega, kar še ni.

Sreda, 05.07.2017

V nedeljo je bilo duhovniško posvečenje treh mladih mož v Celovški stolnici. Mene to spominja, da na novo pogledam nato, kaj me opogumi v mojem življenju. Danes hočem z vami premišljevati o molitviji. Gospod škof je vprašal duhovnike že pri diakonskem posvečenju, ali bodo molili vsak dan tako, da so možje molitve. Pri duhovniškem posvečenju je uprašal, ali bodi vsak dan prosili za usmiljenje Gospoda za Božje ljudstvo, za vsakega človeka, za svet.

Z molitvijo rečem, da je na prvem mestu Bog sam. Brez njega nič ne gre. Z njim je treba delovati. Z njem je treba najti dostop k življenju, k temu, kaj je važno in potrebno. Molitev pomeni, da zaupam, da nisem sam, da je Bog z nami, tudi tedaj, ko ne vem, kako lahko najdem pot miru, sprave ali rešitve. Če molim za druge, odprem srce za njihovo življenje, ohranim dobre misli in želje, lažje odpustim. Če prinašam svoje težave Bogu, lažje rastem v svobodi, ki je potrebna, da se lahko nekaj spremeni. Molitev je duša duhovniškega življenja ne samo za duhonike. Morda ne moremo moliti: Potem lahko rečemo: Tudi to ti prinašam in – če si – te prosim, da se mi na novo pokažež.

Torek, 04.07.2017

V nedeljo je bilo duhovniško posvečenje treh mladih mož v Celovški stolnici. Mene to spominja, da na novo pogledam nato, kaj me opogumi v mojem življenju. Vprašanje danes je: Ali moje življenje govori o skrivnosti Boga, kjer smo lahko vsi doma? Ali se On kaže v naših odnosih, v svetu, kjer živim? Škof je vprašal nove duhovnike, ali so pripravljeni, da dajejo prostor in glas za Božjo besedo, do sveti evangelij oznanjajo s svojim življenjem. O papežu Frančišku vemo, da vsak dan začne s tem, da posluša, ostane v tišini in moli s Svetim pismom. Na prvem mestu ne stojijo časopis, radio ali televizija, tudi ne strahovi, skrbi ali orientacija ob kvotah. Na prvem mestu je Bog, živi Bog. Njemu hoče poslušati in to, kaj od njega razume, hoče živeti in deliti z drugimi. Kako je pri meni? Kako jaz začnem moj dan? Kaj je na prvem mestu? Ali dajem prostor za Boga, v katerem je dano skrivnost vsega bitja, življenja in ljubezniji? Ali mi je znana živa beseda, kako je nam dano v Jezusu Kristusu? Ali dajem njemu možnost, da se kaže v mojem mišljenju, mojih besedah, odločitvah in mojem dejanju?

Ponedeljek, 03.07.2017

V nedeljo je bilo duhovniško posvečenje treh mladih mož v Celovški stolnici. Mene to spominja, da ponovno pogledam nato, kaj me opogumnlja v mojem življenju kot duhovnik. Danes je sveti Tomaž, edini apostol, ki ni bil zraven, ko se je Jezus prvič prikazal učencem kot vstali Gospod. Kot študent sem se podal po sledovih njegovega življenja. 14 dni sem bil v Indiji in sem obiskal s študijsko skupino  vseh sedem krajev, kjer se še danes ve, da je sveti Tomaž zgradil cerkvene skupnosti. Apostol Tomaž mi kaže, da je dobro, če sprašujem, ko iščem in ne vem, kako in kaj je mogoče. Pri njemu vidim, da prav s tem ni nehal biti apostol. Je vstav v skupnosti apostolov, čeprav ni mogel verovati, kjer je bil tako ranjen zaradi tega, kar je doživel. On me uči, da kjer se Gospod dotakne srca, se celo življenje spremeni. Kjer nič več ne gre, pride nova dinamika. Z njim tudi jaz lahko molim: »Moj Gospod in moj Bog.« Z njim tudi jaz lahko verujem v Gospoda vsemogočnega.

Nedelja, 02.07.2017

Danes popoldne bodo trije mladi možje v celovški stolnici posvečeni za duhovnike. Za veliko ljudi naše škofije je to dan veselja. Mene to spominja na moje duhovniško posvečenje. Opominja me, zakaj gre: za Kristusov evangelij poln življenja. zato, da njemu dajem prostor v svojem življenju, da on lahko nagovori ljudi, ko so utrujeni in obteženi, ko so polni hrepenenja in se trudijo za dobro. Danes tudi jaz obnavljam svoj »Tukaj sem«, svojo pripravljenost hoditi s Kristusom in za Kristusa, svojo pripravljenost, sprejeti vsakdanji križ in izzive in ob tem rasti kot človek in kot duhovnik. Obnavljam pripravljenost , da vzamem odgovornost za svoje življenje pa tudi za druge. Zame je tudi dan hvaležnosti, kjer vsak dan znova doživim veliko lepega. Nisem poročen, pa kljub temu živim z veliko družino. Vedno spet najdem domovino, podporo in skupnost, ki raste v Gospodu, v službi in v vdanosti. Vabim vas, da se veselite z nami in molite v hvaležnosti za naše stare in nove duhovnike.