Nedelja, 28.08.2022

V Žvabeku in na Suhi, kjer sem zdaj že sedem let župnik oz. farni predstojnik, je bilo letos v poletnih mesecih skoraj spet tako živo, kot pred pandemijo. Občina Suha vsako leto izda prireditveni koledar. Tam se zberejo vsi termini občine, gostinskih obratov, kulturnih in gasilskih društev, suškega muzeja sodobne umetnosti, pa tudi obeh far, cerkve na kraju samem. Pred leti je na skupni seji na občini v tej zadevi nekdo hudomušno pripomnil, da je to prireditveni koledar občine in ne cerkve. Res, veliko je žegnanj, tako v obeh farnih cerkvah, kakor tudi v podružnicah obeh far. Medtem pa se je huda kri pomirila, saj s tem sporazumevanjem ni kakih kolobacij, in v poletnih mesecih ni nedelje, ko ne bi bilo kakega praznovanja.

Danes, na to nedeljo pa je farni praznik v Žvabeku. Nastal je iz praznovanja, katerega je fara priredila za vse častne sodelavce in sodelavke, ki so v teku leta pomagali v fari. Vsi so bili častni gostje župnijskega sveta. Ker jih je bilo toliko, so ga razširili leto navrh kar na celotno farno skupnost. Sicer današnji evangelij pravi, da naj ne iščimo častna mesta ob praznovanjih, toda za farni praznik to ne velja. Skoraj vsako leto smo smeli pozdraviti v naši sredi nekoga, ki se je na novo priselil. Taki ljudje pri nas zasedajo častno mesto, ker vidimo pripravljenost, da mu kraj, kamor so se priselili, ni deseta briga, temveč izraz velikega zanimanja. Želim vam lepo nedeljo, kjer boste morda spoznali nekoga, ki pri vas zavzema častno mesto.

Ponedeljek, 29.08.2022

V tem tednu bi vam, ki se tako vestno zbirate pred radijskimi sprejemniki, rad predstavil utrip farnega življenja. Pred sedmimi leti sem prišel kot župnik oz. farni predstojnik v župnijo Žvabek, kjer stanujem in v večjo župnijo Suha, katero soupravljam. Moj predhodnik, zdaj že rajni duhovni svetnik Simon Wutte je bil 50 let župnik v Žvabeku in 20 let soupravitelj Suhe. Tako so ga dobro poznali, pastir med svojo čredo. Danes pa se fare predstavljalo na domačih spletnih straneh. Malo sem pobrskal po spletnem arhivu in tudi sam obujal spomine, katere hočem deliti z vami:

Vsako leto izvedejo v krški škofiji 250 do 300 večjih ali manjših obnovitvenih del na cerkvenih poslopjih. Za vsako delo je treba pri škofiji zaprositi, kjer se na gradbenem oddelku škofije nato belijo glave, kako bi to izfinancirali in katero podjetje bi lahko to tako izvedlo, da bo tudi držalo. Seveda je škofija zelo vesela, če so v fari ljudje, ki se spoznajo na taka dela. Merilo vseh teh del je dolgoročnost ter delo s starimi materiali, kot so to apno, kamen, opeka in les.

Živimo pa v času, kjer so cene gradbenih del podivjale in mojstrov, ki bi bili na voljo jih skoraj ni. Soočeni smo tudi s pomanjkanjem sposobnih delavcev in firm, in tiste, ki so, imajo polne roke dela. Tako smo tudi na Svetem mestu počakali leto dni, preden so se dela na zunanji fasadi stolpa romarske cerkve začela. Mojstri svoje stroke so delavci podjetja Sepp Mayerl iz Vzhodnega Tirola. Posebnost tega podjetja je, da delajo brez odra, da se po stolpu gibajo na električnih stolih, ki so pritrjeni na vrveh, ti pa na vrhu stolpa. Uporabljajo pa tak omet, ki vsebuje posebno apno, s katerim omet postane z leti še bolj odporen. Seveda ima tako delo tudi svojo ceno, toda na dolgi rok gledano se na vsak način splača.

Da se pa tudi farni sodelavci spoznajo na obnovitvena dela, pa smo videli, kako so namestili plošče pri velikem oknu »vopce«, kako so lepo uredili vhod v zakristijo in poskrbeli za gramoz, p.d. »šoder« okoli cerkve in očistili vse kanale, da voda lahko odteče, ki je smrt za vsako poslopje. Naš polir, ki je delal v Švici, pa se je letos tako zagnal, da vedno kadar kliče, so vsi pripravljeni pomagati. Kar pa pri vsem tem ne primanjkuje, pa je veselje pri delu in še večje veselje pri skupnem praznovanju. Delajo pa za večjo slavo Božjo in v veselje ljudem.

Torek, 30.08.2022

Na starih fotografijah Žvabeka sem odkril, da je svojčas vsaka hiša, vsaka domačija imela svoj »pungrat«. V tem sadovnjaku so bila nasajena drevesa, ki so ljudem v poletnih mesecih nudili osvežujočo senco, ko so se vračali s svojega dela na poljih. V tem »pungratu« pa so potem »mavžnali« in pili domači mošt. Ni boljše sence na svetu, kakor senca drevesa, sadovnjaka.

Svojčas je bil celoten kraj obdan z drevesi, ki so tako hladili vas v vročih poletnih mesecih. Jeseni pa je dajal sadje, katerega so lahko predelovali v mošt ali v vitaminski zalogaj, katerega so shranjevali v pečenatih kleteh. Tako je »pungrat« visokodebelni kmečki sadovnjak, ki praviloma obkroža vsa gospodarska poslopja; v njem so posajene predvsem stare sorte jablan, hrušk in sliv. Na žalost so jih skoraj vse posekali.

Stare sorte sadja v koroškem kmečkem sadovnjaku, v pungratu, so pri jabolkah (japke) te vrste: Labot banana (Lavantaler Banane), Ledrovka, Malinovka, Nežka, Škrablca, Šribarca, Trdič, Železnik, Župnca.

Pri hruškah (gruške): Dišečka, Kuharca, Lajšpranca, Laška tepka, Munica, Tepka, Vrbovka. Tudi slive nosijo svoja imena: Butl, Čvešpl, Prpič, Rnak, Špingl. Tako sem lahko bral v nekem etimološkem slovarju.

Farovška drevesa pa nosijo imena vseh tistih, ki so jih vsadili. To so (družinski) člani takozvanega farovškega krožka, ki vedno spet pomaga pri obnovitvenih in pripravljalnih delih fare. Na kolih, ki držijo novo vsajena drevesa lahko preberemo ta imena: Štefi in Melanie, Simon in Norbert, Toni in Johanna, Gregor in Adi, Seppl in gospod Mihej. Kakor nam slike na spletu kažejo, so se imeli pri tem prav lepo. Da bi drevesa tudi dobro rasla, so jih pošteno zalivali. Naj bo farovški »pungrat« kraj srečanja in znamenje medsebojne povezanosti. Kakor že pravi knjiga Pregovorov v Stari zavezi: Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času (Prg 25,11). Prave besede, ki so se rodile ob skupnem pogovoru v župnišču, so se tako hitro udejanile.

Sreda, 31.08.2022

Iskati to, kar je božjega

Procesija Rešnjega telesa je letos spet vodila skozi vas in preko polja in travnike spet nazaj k farni cerkvi v Žvabeku. Zahvala vsem, ki so pripravili štiri evangeljske postaje, zahvala tudi Tužakovi družini za breze in Prekernikovemu Friceju, ki jih je postavil. Zahvala pa gasilcem domačega društva, ki so zasedli vse vloge pri nošenju neba, križa in bander. Spodbudno je videti, da se tudi gasilska mladina vedno bolj vključuje v to cerkveno dogajanje. V cerkvi in med potjo je zadonelo krepko cerkveno ljudsko petje, le enkrat smo presenečeno obstali, ko je bila ob zadnji postaji kratka pokušnja vina. Tudi zvonovi se letos niso dali ustaviti, kakor zgleda, je bateriji daljinca zmanjkalo sape.

V mašnih prošnjah praznika Rešnjega telesa in Rešnje krvi je izražena tale misel: Zakrament sv. evharistije kaže na preteklost in je živ spomin vseh nekdanjih odrešitvenih božjih del, katerih višek je Kristusova daritev na križu, končana s poveličanim vstajenjem. V pogledu na sedanjost je sv. evharistija zakrament edinosti vseh udov Cerkve s Kristusom in med seboj. V odnosu do prihodnosti pa je poroštvo večne kraljevske gostije v nebesih. Vse to smo občutili na ta dan.

Ni malo vernikov, ki med dnevom pridejo v cerkev in obiskujejo najsvetejši zakrament, ki je v cerkvi shranjen v tabernaklju. Velikokrat so takšni obiski namreč dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanje božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočemu v tem zakramentu.

Večna luč - rdeča luč, ki vedno gori - je trajno znamenje te Jezusove pričujočnosti v tabernaklju cerkve. Ta luč zaznamuje, da je dan in noč v naši sredi, da prebiva med nami poln milosti in resnice (Jn 1,14) in nas navaja k lepemu življenju. Molitev pred tabernakljem tolaži žalostne, krepi slabotne in vse, ki se mu bližajo, vzpodbuja k temu, da ne iščimo samo svojega, temveč to, kar je božjega.

Četrtek, 01.09.2022

Skrivnost križa • Blagoslov obnovljenega Ratnikovega križa

Vsaka družina, kateri uspe, da imajo nek kraj, ki jih notranje povezuje, je blagrovana. Tako znamenje pa je leseni križ, ki stoji na lepem kraju in varuje domačijo. Sv. Pavel v pismu Filipljanom piše: 6 Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, 7 ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. (Slovenski standardni prevod, © 1996, 2003)

Cerkev v Filipih ogroža needinost. Pavel jih roti, naj se ne vdajo napuhu, naj bodo edini v mislih, v dejanju in v življenju, ker bodo samo tako vredni veselega oznanila Jezusa Kristusa. Ta odlomek iz pisma Filipljanom je tudi izbrala mlada redovna sestra Marija Estera Borstner, hčerka Ratnikove družine iz Močule na Suhi, ki je bila v teh poletnih tednih doma, in ga je prebrala pri pobožnosti, kjer sem kot domači župnik mogel blagosloviti obnovljenega "Bogca" hišnega križa.

Stari prevodi govorijo o tem, da se je Jezus »izničil«, postal nič, da bi potem še bolj zasijala njegova ljubezen, ki je Božja pričujočnost med ljudmi. »Kenosis« pravi o tem patristična teologija, »izpraznitev«, postati prazen, da te napolni Božja ljubezen. To gledanje na križ, na izpraznitev celotne človeške eksistence, ki se na novo napolni z Božjo, tudi navdaja Ratnikovo družino vedno spet. Pred 25 leti so postavili ta križ in kako je v tem času družina zrasla in kaj je vse doživela.

»Izničil se je«, tako pravi pismo Filipljanom, ko je Jezus postal človek in se odpovedal nebeški slavi in živel v ponižnosti in pokorščini do svojega Očeta v nebesih. Ta nedeljski popoldan, ko so se spomnili svojih začetkov pred 25 leti, pa je bil za Ratnikovo družino dan zahvale in Božjega zagotovila, da je Bog že bogato napolnil življenjsko pot vseh družinskih članov. Navsezadnje pa živijo iz spoznanja skrivnosti križa, ki je skrivnost ljubezni. Naj jih "Bogec na križu" še dolgo gleda in jih varuje na vseh podvigih in v vseh padcih življenja, ker vemo, da pri tem nikoli nismo sami.

Petek, 02.09.2022

„Ko lušt preide v gušt“

V prvem počitniškem tednu se je uredništvo farne spletne strani na Suhi podalo na skupen izlet. Pot nas je vodila v Slovenj Gradec. Najprej smo si ogledali galerijo likovnih umetnosti v centru mesta. Stalna razstava je namenjena osrednjima umetnikoma mesta, Jožetu Tisnikarju in Bogdanu Borčiču, ki sta podarila velik del svojih mojstrovin galeriji mesta.

V veliki dvorani pa je bila razstava koroškega akademskega slikarja Štefana Marflaka, ki letos obhaja 70. obletnico svojega življenja. Veliko časa je delal kot scenarist v osrednjih gledališčih v Ljubljani in v Celju, zdaj pa stanuje na Ravnah na Koroškem. Njegova dela pa tudi spremlja lastna poezija in lirika. Ob svojem avtoportretu na začetku razstavne dvorane pa so bile te izpovedne besede:

ta pot
si ti
moja jutranja in večerna molitev
ti
moj neskončni stavek
ti
moja usta
ti
moje uči
ti
moje hrepenenje
ti
moj vnebohod si
ti neprešteta prihodnost si
modro, ki je v meni
hočem te prešteti
poljubiti
zadržati
obdržati
ta pot
je
šepetanje
kričanje
drsenje
mirovanje
TA POT

Tako je pri vhodu v dvorano sedel v črno oblečen mož, katerega smo prijazno pozdravili. Izkazalo se je, da je to bil umetnik sam, ki je čakal na tv-ekipo, ki je nato z njim posnela pogovor sredi njegovih del.

Ko smo se naužili te umetnosti in posebnega ozračja velike dvorane, smo se v starem poslopju galerije podali nadstropje višje in tam odkrili stare mojstre, in sicer baročne slikarje družine Strauss iz Slovenj Gradca. Najmlajši te rodbine, Janez Andrej Strauss (1721 – 1783) je tudi deloval pri nas na avstrijskem Koroškem. Od tem priča zemljevid pri vhodu v razstavo, kjer so navedeni vsi kraji, kjer je delovala ta družina slikarjev. Tako smo tam odkrili naše domače kraje, kakor Žvabek, Dob, Št. Jurij na Gori, Sveto mesto in Suho. Temu baročnemu slikarju se lahko zahvaljujemo, da imajo vse te cerkve naših krajev spodnje Podjune kakovostno sakralno umetnost, ki je ni para daleč naokoli. Ob 300. obletnici rojstva tega znamenitega baročnega slikarja je koroški pokrajinski muzej sestavil to občasno razstavo, ki je iztekla zdaj meseca avgusta.

Njegov oče Franc Mihael Strauss je slovel kot krajinar, stari oče, Janez Strauss pa se je preselil iz rodnega Celovca v mestece ob reki Mislinji, ki je zaradi gospodarskega razvoja nudila mnogim umetnikom svoje eksistenčne možnosti.

Pomemben delež k ohranitvi spomina na to slikarsko družino pa je prispeval slovenjegraški župnik Jakob Soklič (1883 – 1972), ki je zbiral stare sakralne in posvetne stvari. V svoji zbirki je ohranil deset del Janeza Andreja Straussa. V sosednji sobi pa smo še odkrili arheološke najdbe slovenjegraškega notarja dr. Hansa Winklerja, ki je v začetku prejšnjega stoletja tudi izkopaval na gori sv. Heme pri Globasnici.

Po vsem tem kulturno-zgodovinskem užitku pa je napočil čas za prijetno druženje. „Ko Lušt preide v Gušt“ – to geslo dneva, katerega smo našli na ceniku Vile Pohorje, nas je vodilo h kosilu, kjer smo se dobro najedli in se odžejali ob osvežujoči pijači. Kulinaričen zaključek pa je bil še v hotelu „Korošica“. Tako so bile tam ponujene sladice tako rekoč še ena pikica na i v tem zelo posrečenem izletu, kjer smo si nabrali mnogo novih idej in spodbud. Upam, da ste te tudi vi preživeli lepo poletje.