Nedelja, 21.1.2024

Danes, 21. januarja, Cerkev obhaja nedeljo Božje besede. Sveti Avguštin ni dvomil, da je treba Božjo besedo ceniti nič manj kot Kristusovo telo. Zapisal je: »Če posvetimo vso svojo pozornost, da nam kaj ne pade iz rok na zemljo, ko nam bo dano Kristusovo telo, potem moramo prav tako paziti, da Božja beseda, ki nam je sporočena, ne izgine iz našega srca, ker so naše misli zasedene z drugimi stvarmi. Kdor malomarno sprejme Božjo Besedo, ni nič manj kriv kot tisti, ki zaradi malomarnosti dovoli, da Kristusovo telo pade na zemljo." Po pravici sprejemamo sveto obhajilo s spoštovanjem. Duhovnik po svetem obhajilu s spoštovanjem očisti evharistične posode. Moj poziv je: dajmo enako spoštovanje Božji Besedi tako, da jo spoštljivo poslušamo in jo potem globoko premišljujemo sami. Pomislimo tudi na to enakovrednost Božje besede s Kristusovim telesom, ko se nasljednič udeležimo besednega Bogoslužja. Zaradi pomanjkanja duhovnikov se bolj in bolj pogosto obhaja besedno Bogoslužje namesto Svete Maše. Besedno Bogoslužje obhajajo diakoni ali predstavniki za besedna Bogoslužja. Ne rečemo "danes bo SAMO besedno Bogoslužje"! Nedeljsko obveznost, ki izhaja iz prve cerkvene zapovedi, izpolnjujemo tako z udeležbo pri sveti maši kot z udeležbo pri besednem Bogoslužju. Še enkrat poudarjam: Ne obstaja samo evharistija kot resnična in zakramentalna navzočnost Jezusa Kristusa. Tudi njegova BESEDA je na določen način zakramentalna.

Ponedeljek, 22.1.2024

Danes se Cerkev spominja svetega Vincencija Valencijskega. Bil je diakon, služil je kot pridigar in umrl tako grozljivo mučeniško smrt, da bi rad poslušalcem prihranil podrobnosti o okoliščinah njegovega umora. V preteklih stoletjih je bilo nešteto mučencev, ki so dali svoja življenja za pričevanje o Kristusu . Ampak kot družinski človek, ki govori družinskim ljudem, bi rad upal, da se nam ne bo treba zavzemati za resnico o Kristusu s svojo krvjo in z izgubo svojega življenja. Kako pričujemo mi kot kristjani v naših župnijah? Aktivno sodelujemo pri sveti maši, zavzemamo se za ljubeče medčloveške odnose, pomagamo ljudem v stiski in molimo. Toda obstaja način pričevanja, ki presega to, kar počnemo v naših župnijah. Gre za to, da se ne sramujemo tega, da smo kristjani! Drage sestre in bratje v Gospodu: bodite pogumni, bodite priče, govorite o našem Bogu, govorite o našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, oznanjate nauk o ljubezni do Boga in bližnjega, o ljubezni do sovražnika, o delitvi, o pravičnosti, o ljubečem vključevanju vseh ljudi in o odgovornosti za stvarstvo! Ne pustite se prepričati, da sta Bog in vera tema, o kateri se ne pogovarja, da sta le intimna, osebna stvar. Seveda ne smemo vsiljevati svoje vere drugim ljudem, evangelizacijo je treba izvajati subtilno. Morali pa bi znati povedati, zakaj smo dobri do sočloveka, zakaj molimo in zakaj hodimo v cerkev: ker se je Jezus Kristus, Božji Sin, utelesil po Svetem Duhu, postal človek, bil je križan za naše grehe, vstal od mrtvih in nam obljubil življenje v izobilju, zdaj in vselej in vekomaj.

Torek, 23.1.2024

Zagotovo poznate sledeče besede is pisma Svetega Pavla Kološanom: „Žene, podrejajte se svojim možem, otroci, ubogajte svoje starše v vsem“. Poznate izraz „zgodovinsko-kritična eksegeza”? Vsako besedilo Svetega Pisma ima svoj socialno-kulturni kontekst in naša dolžnost je, da ta kontekst razumemo in da brezčasno veljavno sporočilo Svetega pisma interpretiramo na sodoben način v našem socialno-kulturnem kontekstu. V času, ko je sveti Pavel pisal svoja pisma, in še dolgo po temu, so bila družinska razmerja jasna: otroci ubogajo svoje starše in žene ubogajo svoje može. Stoletja zakasnela enakopravnost žensk je nastala šele v 20. stoletju, spostovanje vloge otrok v družini pa se je začelo šele ob koncu 20. stoletja. Ko sem bil otrok, so mi govorili poučno in resno: "Ribe in otroci nimajo glasu." Danes je normalno, da starši otrokom priznajo svoje napake in da se starši učijo od svojih otrok. Nekateri sodobni kristjani zavračajo besedilo iz Pisma Kološanom, ker se ženske danes ne bi smele več kar podrejati moškim in ker naj bi otroci izbirali, kdaj sledijo idejam staršev in kdaj ne. Nekateri konservativni kristjani pa obožujejo to besedilo in kritizirajo današnji družbeni red s sklicevanjem na to besedilo. Resnica je na sredini: da, ko se imata rada, se včasih en zakonec prilagaja drugemu zakoncu, neodvisno od spola. In ko bo med starši in otroki ljubeč in spoštljiv odnos, bodo poslušali drug drugega. Besedilo bi torej danes interpretiral nekako takole: „Zakonci, ljubeče se podrejajte eden drugemu, kakor se spodobi v gospodu. Vi, otroci, poslušajte svoje starše in vi, starši, poslušajte svoje otroke, kajti to je všeč Gospodu!

Sreda, 24.1.2024

Eden mojih najljubših odlomkov v Novi zavezi je prispodoba o lastniku zemlje, ki plačuje enako dnevnico delavcem, ki so delali samo eno uro, kot delavcem, ki so delali ves dan. Kakšna tolažba, drage sestre in bratje! Nikoli ni prepozno priti k Bogu. Ali mogoče poznate film "Bog ni mrtev"? Še posebej se me je dotaknil zadnji prizor filma, ko so profesorja, ki zanika obstoj Boga zaradi smrti svoje ljubljene žene, ki je imela raka, in je zaradi tega celo sovražil Boga, zbije avto in se umirajoči, a pri zavesti, spreobrne k Bogu in dobi Sveti Krst, in umre v naslednjem trenutku.To je bil samo film, ampak stavim, da so bili, so in bodo takšni primeri, ko se ljudje spreobrnejo k Bogu trenutek pred smrtjo. In da, dobijo tudi oni polno dnevnico. Drage sestre in bratje, če za spreobrnjenje k Bogu nikoli ni prepozno, ali to potem res pomeni, da lahko še zelo dolgo počakamo z vsem, kar pravi Cerkev? Da lahko še zelo dolgo počakamo z ljubezenjo do bližnjega, da lahko še zelo dolgo počakamo z molitvijo in obiskovanjem cerkve ter sodelovanjem pri Sveti Maši, da lahko še zelo dolgo počakamo z zakramenti? Eden od 7 glavnih grehov se imenuje v nemščini “Trägheit”, ki se lahko v slovenščino prevede kot počasnost in ki se kaže bodisi kot lenoba, bodisi kot brezvoljnost, bodisi kot brezup. Če nekdo živi daleč od kristjanske vere in šele pozno v življenju dobi impulz, da bi se ukvarjal s transcendentnim, duhovnim, celo božanskim, je pozno obračanje k Bogu in veri skoraj razumljivo. Če pa odraščaš v bolj ali manj krščanskem okolju in potem živiš kot odrasel v bolj ali manj krščanskem okolju, menim, da bi bil greh neskončno odlašati, da začneš živeti po veri.

Četrtek, 25.1.2024

Danes Cerkev obhaja praznik spreobrnjenja svetega apostola Pavla. Cerkev je hvaležna svetemu Pavlu za vsa njegova pisma, ki so oblikovale našo teologijo in tudi našo moralo. In zgodba o njegovem spreobrnjenju, ki jo opisuje evangelist Luka, je pretresljiva in močna v pozitivnem smislu. Kar me pri takih spreobrnitvah vedno navdušuje, tako pri biblijskih osebah, kot je bila Marija Magdalena, kot pri nebiblijskih osebah, ki so nam zgodovinsko bližje, kot je bil Ignacij Lojolski, je ta obrat za 180 stopinj, ta neverjetna radikalnost. Jezusovi pozivi sodobnikom so bili vedno radikalni. Tistim, ki so mu želeli slediti, je rekel, naj mu začnejo slediti takoj in da nimajo niti časa pokopati svojih mrtvih. Ujeti prešuštnici ni rekel, »pojdi in greši odslej malo manj«, ampak ji je rekel »pojdi in ne greši več«. Ko jaz vstanem iz spovednice in odidem, moj namen nikoli ni, da „nočem nikoli več grešiti“. Vedno samo upam, da bom do naslednji spovedi manj grešil kot med predzadnjo in zadnjo spovedjo. Radikalnost kesanja, radikalnost spreobrnjenja je zame fascinanten, a nedosegljiv izziv. Sprašujem se: ali s tem, da niti ne poskušam živeti popolnoma brez greha, ne razočaram Jezusa? Ali sem ga vreden - s svojo malodušnostjo? Kako naj se tolažim? Z besedami svetega Pavla, omenjenega na začetku, z njegovimi slavnimi besedami o ljubezni, ki presega vse! Zase upam, da mi bo Jezus priznal, da sem vedno poskušal živeti v ljubezni. In če vi, drage sestre in bratje, čutite tako, če tudi vi delate le majhne korake k svetosti, potem upam isto za vas.

Petek, 26.1.2024

Odločno zavračam rek "dokler vaju smrt ne loči" na poročnem obredu. Bo zakonska ljubezen v nebeškem kraljestvu nadaljevana? Prepričan sem, da ljubezen moža do žene in žene do moža presega smrt. Poznamo dve vrsti veroizpovedi; prva je apostolska vera. Ta je krajša in jo na primer molimo pred molitvijo rožnega venca. Druga pa je nicejsko-carigrajska. V tej prvi, krajši veroizpovedi govorimo o vstajenu telesa ali pa o vstajenju mesa - v mnogih jezikih, na primer v angleščini ali v poljščini in celo v latinščini – “carnis resurectionem”. »Telesno vstajenje«, v katerega verjamemo, po sodobni teologiji pomeni tudi, da s seboj v večno življenje vzamemo spomine in občutke tega življenja, vključno z ljubeznijo do zakonca. Bilo bi kruto, če bi se največja ljubezen, ki jo pomnimo, končala ravno v nebeškem kraljestvu. Čeprav Jezus pravi, da v nebesih ne bo več porok, to zagotovo pomeni celotno družbeno in socialno okolje, torej institucijo. Ne bodo potrebni nobeni dokumenti, nobeni matični uradi, nobena slovesnost, nobene pogodbe, nobene priče. Toda ljubezen gre naprej, v vseh vidikih, da, v vseh vidikih. Jezus pravi, da bomo v nebeškem kraljestvu »živeli kot angeli«. "Živeti kot angeli" ne izključuje ljubezni. V mnogih religijah obstajajo angeli, v nekaterih religijah pa so angeli celo precej erotična bitja. Vedeti, da zakonska ljubezen bo nadaljevana v nebeškem kraljestvu, je čudovit obet za tiste, ki se imajo radi kot poročeni pari tukaj na Zemlji.