Nedelja, 29.1.2023

Blagor ubogim v duhu; kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor nam, ko pred Bogom priznamo svojo revščino ali celo bedo – to nas bo osvobodilo. Blagor žalostnim; kajti potolaženi bodo. Blagor nam, ko najpozneje v trpljenju spoznamo, kako zelo potrebujemo Boga, takrat je treba tudi povzdigniti glas in bo slišan. Blagor krotkim; kajti deželo bodo podedovali. Blagor nam, ko potrpežljivo prosimo za to, kar lahko da samo Bog: ljubezen, prijaznost in pravi uspeh. Potem je zemlja že naša. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor nam, ko se zanašamo na božansko pravičnost. To nas nasiti in večna letina bo velika. Blagor usmiljenim; kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor nam, tudi, če ne pozabimo, glavno je, da odpustimo. Blagor čistim v srcu; ker Boga bodo gledali. Blagor nam, ko živimo pošteno, po svoji vesti, takrat se nam bo Bog prikazal še v našem življenju. Blagor tistim, ki delajo za mir; kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor nam, ko prinašamo mir tako, da se konfliktom ne izogibamo, ampak se z njimi mirno soočamo. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani; kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor nam, ki smo preganjani zaradi dobrega, ne zato, ker trpimo, ampak zato, ker še naprej ljubimo.

Ponedeljek, 30.1.2023

Včeraj je bila nedelja, pobožno sem se udeležil svete maše. Torej sem šel v cerkev. Zakaj pravzaprav? Upravičeno pravijo, da je »Bog povsod«. Še več pravim: Bog je povsod isti. Ampak jaz nisem povsod enak. V cerkvi sem drugačen: zbran, spoštljiv, navdihnjen. Takšen sem jaz. Drugi morda rečejo – iskreno – da v cerkvi ne čutijo nič posebnega, da bolj čutijo Božjo bližino drugje – na primer v gozdu. Toda nedeljska sveta maša je več kot le občutek. Da, gre za občutke, za ljubezen in tudi veliko za veselje. Gre pa tudi, če smo res pošteni – za pravičnost. Bog nam je dal vse, kar imamo – vse smo tudi mi dolžni njemu. Tudi bogoslužje. Jezus je s svojim nedeljskim vstajenjem vzpostavil novo zavezo, ki je bila napovedana pri zadnji večerji, in njegova zapoved »To delajte v moj spomin« je zame stvar srca in hkrati obveza. Bog si zasluži najboljše in najboljše dobi v sveti maši – odrešilno daritev Njegovega edinorojenega Sina. Če ne bi šel k nedeljski maši, bi bilo tako, kot da bi se izključil iz Nove zaveze. Brez mene pri nedeljski maši bo Bog malo manj slavljen in svet malo manj posvečen. Zato zaključujem danes s 27. psalmom, 4. vrstico: Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl Gospodovo milino, premišljal v njegovem templju.

Torek, 31.1.2023

Verjetno nikoli ne bi slišal za današnjega svetnika dneva don Boska, če ne bi srečal zelo prijaznega duhovnika, ki je tudi »don Boskov salezijanec«. Italijanski duhovnik Giovanni Bosco je ustanovil to redovno skupnost leta 1859. Delo z mladimi in za mlade bi morala biti ena glavnih skrbi Cerkve in družbe, saj so mladi vedno prihodnost človeštva. Don Boskovi pristopi k delu z mladimi, ki so v zapostavljenem položaju, so aktualni še danes. Ko so prikrajšani mladi ljudje nagnjeni k nasilju, drogam in krajam, jih hitro obsodimo. Že takrat don Bosko, kot vzrok ni videl morebitne slabosti mladih, ampak družbene strukture. Bosko je najprej skrbel za nastanitev, hrano, obleko in čistočo mladih, tako da jih je pustil živeti v odprti ustanovi, imenovani oratorij. Dal jim je varnost z zaupanjem in priznanjem njihove osebnosti. Cenil je ustrežljive in miroljubne odnose med seboj – mladi naj bi bili drug drugemu zgled. Med njimi so bili tudi mladi z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju. Se jim ne posmehovati je bil že takrat izziv. Danes bi temu rekli "inkluzija". Razmislimo: Solidarnost, strpnost in sodelovanje so dajali nekoč in danes najboljše spodbude za razvoj lastnega občutka vrednosti odraščajočega človeka.

Sreda, 1.2.2023

Moja pot vere se je začela v mojem otroštvu v Zgornji Šleziji in me po mali svetovni odisejadi pripeljala na avstrijsko Koroško. Kot otrok sem veroval v Boga, in verjel sem tudi v pekel z neugaslim ognjem in neskončno fizično bolečino za tiste, ki ne bodo prišli v nebesa in bodo končali v peklu. Molil sem, hodil k svetim mašam, se spovedoval, se izogibal zla in skušal delati dobro – vse zato, da ne bi šel v pekel. Šele v mladosti sem poslušal nasvet prijatelja, ki je bil očitno modernejši duhovnik: "Matija, nehaj razmišljati o peklu in raje pomisli na lepa nebesa". Od takrat naprej sem molil, hodil k sveti maši, se spovedoval, se izogibal zla in se trudil delati dobro – da bi prišel v nebesa. Ta nedvomno bolj razveseljujoč odnos se je okrepil, ko sem pri približno 35 letih razvil še en vir duhovnosti: globoko hvaležnost Bogu. Molil sem, hodil k svetim mašam, se spovedoval, se izogibal zla in skušal delati dobro, ne da bi se izogibal peklu; ne zato, da bi prišel v nebesa, ampak da bi se zahvalil Bogu za to, kar dela za stvarstvo, za človeštvo in zame. Pri približno 45 letih sem šel še korak dlje in še danes molim, hodim k sveti maši, se spovedujem, se ogibam zla in skušam delati dobro – vse to iz čistega veselja do Boga, veselja do bogoslužja, veselja do Božje ljubezni in veselja do ljubezni do bližnjih. Vsem vam želim TO motivacijo.

Četrtek, 2.2.2023

Danes je drugi februar. Ta datum poznamo kot praznik Jezusovega darovanja. Drugega februarja Cerkev praznuje tudi »svetovni dan posvečenega življenja«. Povsem upravičeno danes moje misli bežijo k milijonom ljudi, ki svoje življenje posvetijo Gospodu in se odločijo za duhovniško posvečenje ali vstop v redovniško skupnost. Globoko sem jim hvaležen – za njihovo žrtev, za njihovo molitev, za njihovo tako plodno služenje. Zakrament svetega mašniškega posvečenja je izraz osebne poklicanosti postaviti lastno življenje v službo Bogu in človeštvu. Ta klic sem čutil vse življenje, hkrati pa sem bil tudi poklican biti mož in oče. Ker sem živel v tujini, sem zelo, zelo pozno ugotovil, da se zakrament svetega mašniškega posvečenja lahko podeli tudi poročenim moškim. V stalne diakone so lahko posvečeni tudi poročeni moški. Tako sem bil oktobra lani posvečen v stalnega diakona. Menim, da je milost, da lahko nosim sveto obhajilo bolnikom, vodim besedno bogoslužje, pomagam ubogim in potrebnim, poučujem birmance, opravljam krste in poroke, vodim pogrebe, pridige in blagoslove. To pot srčno priporočam vsem slušateljem, ki tako ljubijo ljudi in Boga, da želijo del svojega življenja posvetiti diakonski službi. Vprašajte svojega župnika, katere prve korake lahko naredite na tej poti.

Petek, 3.2.2023

Psalm 23: » Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi.«. Ta psalm se lahko uporablja za tolažbo žalujočim, pa tudi za opevanje našega blagoslovljenega življenja tukaj na zemlji. Slednje bi rad storil zdaj, z današnjimi besedami. »Bog nas vodi. Ustvaril je čudovit kraj za naše življenje. Vedno znova nas vodi k izvirom – izvirom odrešenja, po Svetem Duhu v Cerkvi, v sočloveku, v nas samih. Iz svoje ljubezni je ustvaril stvarstvo in nas ter nam odpira priložnosti za sprejemanje pravih odločitev, za dobro delo. Tudi ko na nas prežijo nevarnosti, ki ogrožajo naše življenje, ali pa naj gre za skušnjave, ki ogrožajo naše duhovno življenje, se lahko zanesemo na svoje zaupanje v Boga. Bog je vedno z nami. Ali smo mi vedno z Bogom? Ob prestopkih najdemo tolažbo v zakramentu sprave. Tudi če nas pritiskajo naše skušnjave ali naši odkriti ali skriti nasprotniki, se v Božji milosti nič ne spremeni. Ne glede na to, kako majhni smo pred Božjo veličino in ljubeznijo, nas Bog povzdiguje v kraljevsko dostojanstvo. Svojo milost in ljubezen nam daje v izobilju. Za dobroto in usmiljenje se želimo truditi vse življenje. Skozi naše zemeljsko življenje bomo zavestno živeli v izraziti Božji milosti in imeli bomo večno življenje pri Bogu skupaj s tistimi, ki jih imamo radi.«