Nedelja, 30. 8. 2020

V zadnjo nedeljo meseca avgusta stopimo z molitvijo. Molitve so različne, kot smo različni ljudje. In tudi mi sami se skozi čas spreminjamo. V molitvi prosimo, se zahvaljujemo, Boga slavimo. Včasih molimo lažje, spet drugič težje. Morda nam misli pri molitvi bežijo na vse strani. Razmišljamo, kaj še moramo narediti, tarejo nas skrbi, spominjamo se lepih stvari. S tem ni nič narobe. Vse, kar smo, in kar imamo, izročamo Bogu – tudi v molitvi. Želim vam lepo nedeljo!

Hvala za duha in za roke,

za kruh, ki si ga služimo

za umetnost, ki jo ustvarjamo,

za znanje in sposobnosti,

za sadove našega sodelovanja.

Hvala za vse,

kar počnemo

in za veselje do dela, ki ga čutimo.

Hvala za nalogo,

ki nam je zaupana.

Hvala za zemljo.

Hvala za skupnost, v kateri se srečamo. Hvala!

Ponedeljek, 31. 8. 2020

Zadnji dan meseca avgusta je pred nami. V mislih se sprehodite skozi svoje poletje. Kakšno je bilo? So se izpolnili vaši načrti? Vas je kaj prizadelo in upam, da tudi kaj razveselilo? Morda ste spoznali nove ljudi ali ste se morali od koga posloviti ... Pisateljica Alenka Rebula je o letošnjem poletju tako lepo zapisala razmišljanje z naslovom Spravi svoj klas. Tako pravi Alenka Rebula: »Poletje ima nalogo, da pozlati naše občutenje. Dotakne se nas prekipevajoča prazničnost. To je čas doživljanja, kako odprt, radoživ, svoboden in razkošen je lahko svet. Zato je to čas, v katerem nezadržno vrejo na dan želje in sanje, ob tem pa seveda tudi pekoče pomanjkanje, če je sreča predaleč. Ni važno, tudi boleče sanje imajo poživljajočo vrednost, če poskrbimo zanje. Še vedno je tu življenje in še vedno dnevi, ki odpirajo vrata. Zdaj je važno, da jih vidimo in čutimo v vsej globini, jih pogledamo od blizu … in pokazale bodo, kje je pomoč in kateri naj bo prvi jasen korak v smer pozlačene vsakdanjosti. Na višku poletja so noči najbolj tople in zvezde najbližje. Stvarstvo narekuje, naj gledamo svoje sanje in naj pustimo, da nas ta pogled očara. Kako bomo srečni uvid uresničevali, bosta narekovali jesen in zima. Potrebno bo delo, potrebna bosta navdih in vztrajnost. A zdaj je ura izpostavljanja svetlobi, ura razkošja, pa čeprav le pod zvezdami ponoči, ko nihče ne vidi našega hrepenenja in … morda … naših solz. Bodimo klas pod orjaško silo sonca, klas, ki čuti, da je poln semen v dozorevanju.«

Dotaknilo se me je njeno razmišljanje in sprejemanje življenja v vsem, kar nam prinaša. Predvsem pa občudujem vztrajnost in upanje. Ko poletje mine, pride jesen. Tako je tudi v našem življenju: ko se nekaj konča, se začne kaj novega. Želim vam, da bi se znali zahvaljevati za preteklost, se veseliti prihodnosti in v polnosti živeti v sedanjosti.

Torek, 1. 9. 2020

Začenja se nov mesec. Vsak dan nam ponuja nov začetek. Poznamo ljudi, ki so v življenju večkrat začenjali znova. Svoje življenje je na novo zastavila tudi Edith Stein, ki je po vstopu h karmeličankam postala sv. Terezija Benedikta od Križa. Pred nedavnim sem si ogledala film, v katerem je bilo predstavljeno njeno življenje. Naslov je: Zimska vrtnica. V filmu mladega poročevalca New York Timesa pošljejo v Evropo, kjer naj bi raziskal življenje filozofinje Edith Stein, ki je delovala v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji. Bila je jezikoslovka, teologinja, prevajalka, filozofinja, pisateljica, članica odporniškega gibanja, redovnica in univerzitetna profesorica. V filmu prikažejo, da je imela veliko zanimanj, ki jih je nacizem označil za nevarne. Edith Stein, Judinja, se je spreobrnila in postala katoličanka. Zelo se je zavzemala za ukinitev diskriminacije do Judov. Pisala je papežu in nemškim škofom. Leta 1942 so jo usmrtili v Auschwitzu. Leta 1998 jo je Janez Pavel II. razglasil za svetnico Rimskokatoliške cerkve. 1. oktobra 1999 je bila skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko razglašena za sozavetnico Evrope. Ena od misli Edith Stein pravi: »Treba se je brez človeškega zavarovanja povsem prepustiti božjim rokam. Toliko globlji in lepši bo potem občutek varnosti.«

Kako močno zaupanje! Želela bi si ga tudi zase.

Sreda, 2. 9. 2020

Zelo verjetno je, da ste to zgodbo že slišali, a vedno znova daje misliti, zato bi vam jo rada prebrala.

»Neko dekle je na velikem letališču čakalo na polet. Da bi čakanje hitreje minilo, si je kupilo knjigo in vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala. Poleg nje se je usedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Sama je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar.
Pomislila je: Kako je nesramen. Vsakič, ko je vzela piškot, je tudi on vzel enega. Bila je ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo še en piškot, je pomislila: Le kaj bo naredil zdaj?
Mož pa je razdelil zadnji piškot na dva dela in ji z nasmehom ponudil polovico. To pa je bilo že preveč. Jezno je odšla. Ko se je v letalu, že umirjena, udobno namestila na svojem sedežu, je odprla torbo in z začudenjem zagledala – še zaprto vrečko piškotov. Bilo jo je pošteno sram, ko je doumela svojo zmoto. Pozabila je, da je piškote dala v torbo. Mož pa je z njo delil svoje piškote, ne da bi postal jezen, živčen, nejevoljen ali vznemirjen, medtem ko je bila ona vsa iz sebe, ker je mislila, da jesta njene piškote. Zdaj pa ni bilo več časa za razlage in opravičevanje.«

Dragi poslušalci in poslušalke! Kolikokrat v življenju 'jemo piškote' drugih, pa se tega ne zavedamo. Dobro premislimo, preden si ustvarimo mnenje in obsojamo. Morda stvari niso čisto take, kot si jih predstavljamo mi.

Četrtek, 3. 9. 2020

Prejšnji teden sem si v Beljaku ogledala filmsko opero o sv. Ivani Orleanski. To me je spodbudilo, da sem se začela bolj zanimati za to posebno svetnico. Ko je bila stara le 17 let, je poveljevala francoski kraljevi vojski. Pod njenim vodstvom se je tehtnica prevesila na stran Francozov. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju. Slišala je glas nadangela Mihaela. Duhovščina jo je obsodila na smrt na grmadi, ko ni bila stara še niti 19 let. Kasneje so priznali, da je bil proces montiran. Leta 1920 je bila razglašena za svetnico. Njena zgodba je bila upodobljena v več filmih in knjigah. Sv. Ivana Orleanska je vzor poguma in predanosti Bogu. Ker je bila pogumna in drugačna, je bila mnogim trn v peti. Žal tudi zaradi tega, ker je bila ženska. Naj po njenem zgledu živimo pogumno in neustrašno. Ja, svetniki so nam lahko v marsičem zgled, sicer pa drži tudi: Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost.

Petek, 4. 9. 2020

V intervjujih včasih vprašamo ljudi, kaj jim pomeni vera. Danes želim vprašati vas. Kaj pa vam pomeni vera? Ste si že kdaj zastavili to vprašanje? Bi znali odgovoriti hitro ali bi potrebovali veliko časa za premislek? Vsak bi odgovoril po svoje – in prav je tako, saj vera ni stvar razuma, ampak stvar srca. Je milost in dar. Lepo je, če lahko v prijateljskem krogu skupaj razmišljamo o tem, o odnosu z Bogom, o veri, upanju in ljubezni. Svoj odnos z Bogom je frančiškan p. Pavle Jakop predstavil v pesmi z naslovom:

Ostajam pri tebi.

Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj si včasih naporen in zahteven,
brez posluha in brez občutka
za naše zemeljske radosti in cilje.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so še druge ponudbe in možnosti,
še drugi učitelji in knjige,
še druge religije, nauki in občestva.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so tudi okoli Tebe farizeji,
tudi k Tebi so se prislinili čistuni,
tudi v tvoji senci se redijo karieristi.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj tudi Ti vselej ne uslišiš,
me pustiš bloditi v temi
in se plaziti nemočnemu po blatu.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
toda nihče drug ni umrl zame,
nihče drug se mi ne daje v hrano,
nihče mi še ni tolikokrat odpustil;
Ti ne trguješ za ljubezen in resnico,
Ti nisi teorija in ne metoda,
Ti nočeš biti tableta in ne recept,
Ti se ne oziraš na ankete ...
Preprosto: Ti si pri meni,
Ti si vedno z menoj,
zato nimam izbire:
ostajam pri Tebi!