Sobota, 2.1.2016

Pred dvema letoma sem se prvič odpravila v Angolo z namenom, da bom pomagala sestram salezijankam okrepiti misijonski center in na ta način širiti krščansko vero. Zgodilo pa se je ravno obratno. Mladi v Angoli so širili vero v meni. Že prvi dan me je presenetila skupina mojih sovrstnikov, ki vsak večer moli rožni venec v cerkvi, prisluhne duhovni misli in prejme duhovnikov blagoslov.

Osebne molitve me je naučil takrat 17-letni fant. Vedno razigran in vesel, ampak ko je pokleknil pred oltarjem in začel glasno moliti k Gospodu, so se mi izlile debele solze. Njegovo zaupanje v Boga je bilo brezmejno in njegovo življenje prepuščeno božjemu varstvu. Takrat sem prvič videla živo vero v mladem človeku.

Nekaj podobnega se mi je zgodilo tudi na letošnji božični predvečer. Božič mi ni bil nikoli všeč, ker vsi govorijo o nekem veselju tega dne, sama pa ga med ljudmi nisem nikoli čutila. Za razliko od Angole. Božično vigilijo smo praznovali pred cerkvijo, pod zvezdami in palmami - preprosto ampak veselje pa je kipelo z vseh strani: glasno petje in bobnanje, ples in prešerni nasmehi na obrazih še dolgo po zaključku maše. Prvič v življenju sem iz srca in navdušenja do življenja pela »Gloria in excelsis deo!«.

Petek, 1.1.2016

Preprostost je vrednota, ki je v Afriki ne manjka, v evropskem svetu pa jo vedno bolj pogrešam. Živi dokaz, da lahko tudi pripadnik razvitih držav živi preprosto in vendar normalno, je bivši urugvajski predsednik José Mujica, ki se je namesto življenja v predsedniški palači raje odločil ostati na stari skromni farmi, ki jo oskrbuje sam. Medtem ko se Obama prevaža v prestižnem cadillacu, Merklova v BMW-ju in Cameron v novem jaguarju, se Mujica vozi v svojem modrem hrošču. »Nisem proti potrošnji, sem proti zapravljanju,« pravi domnevno najrevnejši predsednik na svetu, ki 90 odstotkov svojega dohodka nameni socialnim organizacijam. Potrošnja se mu zdi neizogibna, saj »moramo pridelati hrano za tiste, ki so lačni, in izdelati strehe za tiste, ki potrebujejo dom.« Ampak samo, kolikor jo potrebujemo. »Če bi trenutna populacija Zemljanov zapravila toliko, kot zapravi povprečen Američan, bi potrebovali tri planete. To pomeni, da več kot bomo zapravljali, več bo ljudi, ki bodo ostali brez vsega.«

NEM: Preprostost je vrednota, ki me vedno bolj navdušuje in nagovarja. Me razbremenjuje in osvobaja odvečnih stvari in pušča prostor za bistveno. Ne govorim le o predmetih ampak tudi o naši notranjosti.
»Gospod hoče uboštvo – zaradi mnogih bogatih, ki so Ga oropali mnogo ljubezni. Manj ko imamo svojega, več bomo lahko dajali – kajti ljubezen, ki temelji na žrtvovanju, gotovo raste,« nas uči mati Terezija.

Četrtek, 31.12.2015

Glasbeni čudež

Pravijo, da je glasba najimenitnejša oblika umetnosti. V majhnem angolskem mestecu Kalulu, kjer živim, se je pred enim letom začel projekt orkesterske glasbe. Je kot neke vrste glasbena šola, le da učenje inštrumenta ne poteka individualno ampak v skupini okrog 30 učencev. Pouk je vsak dan po 3 ure, tudi ob sobotah in je brezplačen. Glasba je v tem primeru sredstvo za vzojo mladih. Vsakodnevna vaja jih uči discipline, za branje not je potrebna izredna zbranost in najpomembnejše: igranje v skupini jih uči sodelovanja in povezovanja z drugimi. V orkestru so vsi enakovredni, ne glede na to iz kakšne družine otrok prihaja.

Pred enim tednom se je orkester, sestavljen iz 100 otrok, predstavil v eni izmed najimenitnejših dvoran v Angoli in nastopil pred samim predsednikom države.

Občutki uspeha so neopisljivi. Marsikateri izmed teh otrok je sirota, pozabljen, iz skrajno revne družine, brez dostojanstva, danes pa drži v roki svoj inštrument in z njim ustvarja glasbo na tako visoki ravni, ki je Angola ni vajena. Poslušalci so bili ganjeni do solz ob spoznanju, da se je v podeželskem mestecu zgodil pravi čudež.

Sreda, 30.12.2015

Nekoč sem se direktno soočila z rasizmom, ko me je profesor v razdredu opismenjevanja odraslih pred vsemi zastavil ključno vprašanje: "Maruša, a si ti rasist?" V tistem trenutku nisem mogla verjeti, kaj me sprašuje. "Pravkar pomagam domačinki, materi štirih otrok zapisati besedo in ti me sprašuješ, če sem rasist?!" sem si mislila.

Evropejcu je samoumevno, da če gre nekdo v drugo kulturo pomagat kot prostovoljec, ne more biti rasist. Angolcem pač ni, kar je seveda logično. Ko vidijo belopoltega na njihovih ulicah, vidijo kolonialca, ki jih bo poniževal, izkoristil njihovo delovno silo ali pa gospodarstvenika, ki mu je dobrobit ljudstva nepoznan pojem. Za tako sliko smo si sami krivi.

Naloga vseh nas mladih iz "večvrednejših" držav je, da prerastemo svoje prednike. Obdobje globalizacije nam dopušča večjo splošno razgledanost, s katero moramo uvideti njihove napake in jih zavedno popraviti povsod po svetu. Vse to za nas, naš narod in naše potomce!

Torek, 29.12.2015

Pred dnevi je nekega učenca zgrabila banda mladih, ki so si želeli polastiti njegov telefon. Ker pa se je fant upiral in telefona ni hotel izpustiti iz rok, so mu odrezali mezinec in del prstanca.
Ob tem dogodku je pater Roberto, 81-letni salezijanec iz Argentine, skupino mladih spodbudil k razmišljanju, zakaj je Bog sploh ustvaril zlo. Zakaj je On, Bog in stvarnik vsega, ustvaril zlo, iz katerega izhaja vsako hudodelstvo?

Bog nam je želel dati svobodo. Dal nam je svobodno voljo, da bi se lahko sami odločali, katero pot bomo izbrali. Nad nami nima popolne oblasti, nas pa vsak dan vabi, da sledimo dobremu – Njemu, ki vodi v večno življenje in opustimo zlo, ki pelje v pogubo.

Že sama beseda odločitev je sestavljena iz besedne zveze ločiti se od nečesa. Bog nas vabi, da se ločimo od zla in upremo vsem njegovim skušnjavam ter sprejmemo vero, ki nas uči delati dobro.

Da, On je zares stvarnik vsega, On ima nad nami vso oblast. Ampak odločitev, k čemu bomo v življenju strmeli, je prepustil vsakemu izmed nas.

 

Ponedeljek, 28.12.2015
Misijonski center v Angoli je zares pravo zatočišče za otroke in mladino, pa tudi za odrasle. Vsakdan je zapolnjen z nasmehi, mladostno razigranostjo in kričanjem. Znotraj teh zidov, ki jih ločujejo od ulične bede, so svobodni, deležni pozornosti in zasluženega spoštovanja. Tu dobijo izobrazbo, prijatelje, hrano in najpomembnejše vodilo v življenju - vero.

Kdor stopi v misijon, lahko začuti bitje svojega srca, svojo notranjo toplino. Pod pritiskom sodobnega sveta smo ljudje izgubili občutek za humanost, pozabili smo na človeka kot takega. Vse to veselje v misijonu pa izhaja iz preprostosti. Tu je večina takih, katerih imetje je omejeno na njihovo telo in v njem duša. Ob prihodu v tujo hišo bi Evropejec ponudil čaj, oni ponudijo svojo ljubezen.

Ni pa vedno tako lepo, niti znotraj centrov. Tudi na lastne oči sem že gledala, kako otroci med poukom bruhajo zaradi pomanjkanja hrane ali drugih hujših bolezni. Kljub temu, da jih sestre učijo stroge discipline, otroce vejo, da se lahko pridejo k sestri spočit. Čeprav jih sicer vedno uči stroge discipline, otroci vedo, da je sestra njihovo zatočišče tako za dušo kot tudi telo, prava Marijina roka sredi njihove vsakdanje bede. Vsak izmed nas je povabljen, da vedno znova nudi svojo dlan svojemu sobratu.

Nedelja, 27.12.2015

Pred dvema letoma sem imela srečo, ker me je življenje zelo nazorno povabilo, naj živim v preprostosti. Iz avta so mi ukradli kovček, ravno ko sem se selila, torej sem imela v njem vse svoje imetje. Prvi trenutek sem mislila, da sem ostala popolnoma brez vsega! Pozneje sem dojela, da sem imela v drugem nahrbtniku vse dokumente, nekaj denarja in oblačil – dovolj za nadaljevanje poti. Ne morem opisati, kako razbremenjeno in živo sem se takrat počutila! Popolnoma brez odvečne teže. Imela sem malo stvari in veliko prostora za življenje! Nisem se več ukvarjala s predmeti, ampak s svojimi dejanji. Osvobojena lastnine sem začutila Božjo navzočnost. Niso pa samo časne reči, ki nas ovirajo pri tem, da bi živeli preprosto. Tudi naše misli in vrednote moramo ohraniti preproste, da ne bi zgrešili bistva.

Mati Terezija je v svojih pismih zapisala: »Celo Bog ne bi mogel ničesar narediti za nekoga, ki je že poln. Biti morate popolnoma prazni, da Mu dovolite, da vstopi in stori, kar On hoče. Celo Bog ne bi mogel ničesar narediti za nekoga, ki je že poln. Biti morate popolnoma prazni, da Mu dovolite, da vstopi in stori, kar On hoče,« pravi svetnica luči.