Petek, 06.10.2017

Vstopili smo v prvi petek meseca oktobra. Danes goduje sveti Bruno, bil je redovnik in ustanovitelj kartuzijanov. Prihajal je iz plemiške družine in svojo mladost namenil študiju. Življenje ga je oblikovalo in vodilo v redovništvo, katerega temelj je v molitvi. Ustanovil je nov samostanski red, ki zahteva poglobljeno razmišljanje, molitev, samoto, molk, delo in brezmesno hrano.

Kako lepo se združuje prvi petek s smernicami življenja kartuzijanov. Molitev, delo, vzeti si čas zase in se odpovedati mesu, razvadam.

Pomembno je, da dan začnemo z molitvijo, z zahvalo in s prošnjo k Bogu: »Gospod, daj mi poguma, da bom vztrajal v veri tudi takrat, ko mi ne bo lahko. Gospod pošlji mi moč, pošlji mi ljudi, ki mi bodo pomagali živeti v resnici in pravičnosti. Pošlji mi upanje in vero, da bom našel pot do Jezusovega srca. Da si bom vzel čas za molitev in bom zaupal tvojemu načrtu. Gospod, vsak ima poklicanost, nalogo v družbi in vsakdo je pomemben del tega sveta. Hvala ti, ker si z mano in me varuješ.«

Četrtek, 05.10.2017

Dobro jutro vam želim na praznik svete Faustine Kowalske, ki ga obhajamo danes, četrtek, 5. oktobra.

Faustina Kowalska je bila poljska redovnica in mistikinja. V duhovnem dnevniku je opisala svoja srečanja z Jezusom in Cerkvi na ta način oznanjala Božje usmiljenje. S posebnimi molitvami, za katere navaja, da so ji bile zaupane po Jezusu, je med kristjani poživljala vero v Božjo dobroto. Janez Pavel II, ki je sestro Faustino razglasil za svetnico, je določil tudi prvo nedeljo po veliki noči za praznik Božjega usmiljenja.

Dobrote, usmiljenja, zaupanja in miru ne moremo kupiti, temveč so nam ti darovi podarjeni kot zaklad, ki ga zmore sprejeti le svobodno in odprto srce. Naša srca pa potrebujejo spremembo, spoved, odpuščanje, da so lahko odprta. V evangeliju beremo, da Jezus pošlje učence oznanjevati prihod Božjega kraljestva. Tudi mi smo tisti, ki nam je zaupana naloga, da govorimo o Božjem usmiljenju, dobroti in odpuščanju, da bomo s svobodnim srcem sprejemali Jezusa.

Sreda, 04.10.2017

Prebudili smo se v sredo, 4. oktobra, ko goduje sv. Frančišek Asiški. Danes je božja beseda zaznamovana s svetnikovo ponižnostjo, preprostostjo, pogumom in trdno vero.

Odlomek iz Matejevega evangelija pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«.

Frančišek Asiški je bil sin bogatega trgovca. Svoja mlada leta je preživel s svojimi prijatelji kot vitez. Tisti čas mu ponižnost in preprostost še nista bila blizu. A Božja pota so skrivnostna in Božji načrti so veliki za vsakega izmed nas. Tudi za Frančiška je bilo tako. Bog ga je poklica na pot svetosti in mu pomagal hoditi skozi novo življenje. Dal mu je močno vero, obilo ponižnosti, pridne roke in razum, ki zmore odkrivati novo, se čuditi Božjemu stvarstvu ter skrbeti za majhne, uboge in bolne. Delo in molitev je povezal skupaj in spreminjal svet. Tudi mi smo poklicani, da v svoji družini, službi, župniji ter družbi delamo in živimo v veri, upanju in ljubezni, kajti vera brez del je mrtva.

Torek, 03.10.2017

Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo, če bi prišli k vam ljudje in rekli: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami.« Bi se nasmehnili? Se prestrašili? Bi pričeli skupaj zlagati reči, ki jih potrebujete za tako potovanje? Bi pričeli razlagati, da nimate časa in imate obilico dela? Ali bi le hitro zaprli vrata svojega doma in upali, da vas pustijo in odidejo?

Te besede beremo v svetem pismu pri preroku Zahariju in so namenjene Izraelcem, ki so kot izvoljeno ljudstvo častili enega Boga in živeli v veri. Svojo vero niso skrivali, ampak so iz nje črpali moč, pogum in hvaležnost. Ampak te besede so namenjene tudi vsem nam, da svoja življenja vsako jutro izročamo Bogu in se veselimo tega, kar imamo. Mnogo darov nam daje Gospod, da zmoremo sprejeti dano situacijo in iz nje živeti. Sprejeti božji načrt in ga uresničevati ni enostavno. Živeti v veri in delati v zaupanju, da Božja roka blagoslavlja naše delo in nas varuje, je tih zgled drugim. Tako obiskovalcu, ki trka na naša vrata, ni potrebno dajati podrobnih navodil, saj živimo v veri, da je Bog z nami.

Ponedeljek, 02.10.2017

Današnja božja beseda nam predstavi dogodek, ko so bili učenci z Jezusom in so premišljevali, kdo je največji med njimi. Jezus je vedel, kaj mislijo, in je predse postavil otroka in jim rekel: »Kdorkoli sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kajti kdor je najmanjši med vami vsemi, ta je velik.«

Kako hitro tudi mi zaidemo v misel položaja nadvlade. Kako zelo smo odvisni od tega, kaj drugi mislijo in kaj vse nam pripada. A Jezus postavi otroka za zgled, ki ne prihaja v družbo kot vladar temveč kot pristna oseba ljubezni in miline. Tudi mi kristjani smo poklicani, da živimo v preprostosti in sprejemanju.

Današnji dan se še posebej spominjamo ANGELOV VARUHOV, ki nas vodijo in varujejo. Preprosto srce je tisto, ki zmore slišati in izpolnjevati Božjo voljo. Gospod se obrne k molitvi siromaka, njih prošnje ne bo zavrgel. Zato je še kako pomembno, da se zjutraj obrnemo na Gospoda z besedami: »Moje zavetje si in moja moč, moj Bog, ki vate zaupam.«

Nedelja, 1.10.2017

V evangeliju današnje 26. nedelje med letom beremo priliko o očetu, ki ima dva sinova. Prosi ju, naj gresta na delo v vinograd. Prvi noče iti, a pozneje gre in dela. Drugi pa ob prošnji odvrne, da pojde, a ne gre. Jezus ljudi nato vpraša: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Zbrani mu odgovorijo, da jo izpolni prvi.

Vsakodnevno se srečujemo s prošnjami in odločitvami, ki terjajo naš čas in delo. Mnogokrat odgovorimo in obljubimo prehitro, nato pa delo mimogrede opravimo in si ne vzamemo resničnega časa, da bi obljubo dobro uresničili. Zgodi pa se, da pozabimo na obljubo in živimo naprej, kakor da nam je uspelo ali pa da se ni zgodilo nič posebnega. Dati obljubo, dati besedo, je tisto, kar nas povezuje z družbo, v kateri živimo. Biti odgovoren, pomeni, da se lahko drugi zanesejo na nas in nam zaupajo.

Današnja nedelja je tudi rožnovenska nedelja, ki nas uvaja v mesec rožnega venca, molitve za dušo, telo in družbo. Molitev je jezik Cerkve, ki povezuje vse člane občestva in nas oblikuje v veliko družino poklicanih. In z molitvijo je enako kot z obljubami, ko molimo, naj bo naša molitev zavestna daritev in ne mimogrede opravljana dolžnost, velikokrat pozabljena in hitra.