Petek, 23.11.2012

Vsak človek potrebuje like. Predvsem so to starejši ljudje, ki imajo dovolj izkušenj in črpajo iz svojih bogatih doživetij in spoznanj.
Letos praznujemo 40 let koroške škofijske sinode.  Ob tem se spomnin raznih prireditev pod geslom: Skupna Koroška/Gemeinsames Kärnten, konkretno prireditve v Dobrli vasi, kjer je bilo v takratnem Farnem domu več sto ljudi obeh narodnosti, torej Slovenci in Nemci, ali bolje rečeno Slovenci in taki, ki niso hoteli biti več Slovenci.
Dva referenta: dvorni svetnik dr. Valentin INZKO in dipl.trgovec dr. Ernst Waldstein, sta predavala. V dvorani si občutil nestrpnost, jezo, nerazumevanje in sovraštvo. V takih okoliščinah sta se  predstavnika škofijskega koordinacijskega odbora opogumila povedati s svojega stališča, kako si predstavljata skupno Koroško.
Vem, da sem takrat kot mladenič kar strmel, ko je nemško govoreči referent dr. Waldstein zavzel stališče prav za nas. Nikdar poprej nisem slišal, da član nemškogovorečih zavzame jasno stališčev prid slovenski narodni skupnosti, npr. da je bogastvo v znanju obeh jezikov, da naj gojimo svojo narodnost.
Zdelo se mi je, da sem bil od tistega časa naprej še bolj pogumen in motiviran, da delam za slovensko narodno skupnost, za slovensko kulturo, za Cerkev, kjer ima tudi slovenska narodna skupnost svoje  upravičeno mesto!
Ravno pod tem geslom: »Skupna Koroška / Gemeinsames Kärnten“ bi lahko ponovno potekale prireditve po vsej Južni Koroški, seveda danes pod drugimi predznaki in boljšimi pogoji.
Prav danes zvečer pa vabi krški škof dr. Alojz Schwarz na slovesnost ob 40-letnici koroške škofijske sinode v slavnostno dvorano v Tinje, kjer bo spregovoril tudi dr. Ernst Waldsteinna temo: »Vsi smo poklicani! »

Četrtek, 22.11.2012Ne vem, ali ste že videli novo tinjsko kapelo. Splača se jo ogledati, ker je enkratna.  17 umetnic in umetnikov je sodelovalo in pod vodstvom jezuitskega patra in vodjo umetniško spiritualnega centra »Centro Aletti« v Rimu g.Marka Rupnika je nastala v kompoziji posameznih mozaikov veličastna podoba Svete Trojice po vzorcu znane Rubleve ikone.
V pogovoru z umetnikom ob vsakodnevnem spremljanju stvaritve sem lahko prisluhnil njegovimzanimivimizpovedim in spoznanjem.
Pravi: Eno je sigurno to, da je Bog tisti, ki se naredi za gosta pri človeku. Temeljni osnovni drži človeka sta zato sprejemanje in odprtost. Ko Abraham sprejme in pogosti tri obiskovalce, sprejme Boga. In s tem uresniči svojo lastno identiteto. Abraham uresniči svojo lastno identiteto šele, ko je z drugimi skupaj.
Torej povabiti gosta v hišo; ga sprejeti, biti zanj odprt in ob tem uresničiti svojo identiteto.
Pravzaprav lepa prispodoba za našo »hišo dialoga«.  In  tudi aktualno sporočilo in predvsem naročilo za prihodnje čase v našem skupnem alpsko – jadranskem prostoru brez meja, v sprejemanju samega sebe in odprtosti do drugega.
Ne vem, koliko tisoč ali celo milijon kamenčkov je vklesanih in sestavljenih v tej veliki mozaični celovitosti podobe. Bliže dogajanja stojim, manj vidim. Šele ko se umaknem in iz daljave opazujem celotno kompozicijo barvnih mozaikov, zaznam in ugotovim, da brez mojega mozaika, brez moje barve, brez moje identitete naš svet ne bi bil tako čudovit, pisan, bogat in enkraten.

Sreda, 21.11.2012

Vsakdo ima svojo odgovornost : v službi in doma. V službi mora vse funkcionirati, se moraš pogovoriti z drugimi v timu, moraš priznati tudi napako, se moraš vključiti v celotni ustroj, vsebinsko in človeško.
Isto je tudi doma. Kdo ima družino, otroke, ga skrbi to in ono. Kako se bo otrok razvil? Kakšen poklic bo imel? V katerem prijateljskem krogu se zadržuje? Se bo v času vsevečje krize – finančne in tudi človeško-duhovne – znašel in uspešno mojstril svoje življenje?
Take in podobne misli rojijo staršem po glavi.
Včasih grem na sprehod ali da sedim v avtu, in o vsem tem razmišljam. Pa se v preprostih besedah zahvaljujem Bogu za vse: za zdravje, za srečo v družini, za zanimivo službo, in to v  preprostih besedah:
Gospod, veliko si me že skušal, umrla sta mi oba starša v prometni nesreči. Oče, ko sem bil star komaj dve leti in se ga ne spomnim, mati, ko sem bil 15 let.  Ampak potem si me pa nosil ti. Zato nekaj časa ni bilo mojih stopinj.
Gospod, buhvonaj za vse, za lepoto narave, za prijetno sonce in dež, za umirjeno srce, za harmonijo, za mir in svobodo, za srečno vožnjo.
Pa pazi na promet, če si ravno na poti, toda kljub temu lahko v preprostih in pristnih besedah razmišljaš in se zahvališ Njemu, ki nas varuje.

Torek, 20.12.2012

Ko sva predstavila skupaj z soizdajateljem Karlijem Hrenom najnovejšo knjigo » Leto kasneje, ureditev krajevnih napisov 2011 in kaj je iz tega nastalo,  sem na tiskovni konferenci novinarjem dejal, da s svojim programom v Tinjah ne plavamo vedno s tokom, temveč mnogokrat tudi proti toku.
Ko je predsednik neke politične organizacije dejal, da je tokrat stal ob konsezni skupini na pravi strani, sem začel razmišljati, kaj naj to pomeni. Biti za dvojezičnost, okrepiti slovenščino v naši bogati koroški deželi pa vendarle pomeni tudi nek izziv, ki ga ne kaže zanemarjati. Biti na pravi strani, češ, tokrat pa sem le pri večini mnenj. Toda ali je to menje večine vedno pravilno?
Če sem za dvojezičnost, potem naj bo tale dvojezičnost vidna povsod na dvojezičnem ozemlju.
Če sem kristjan, potem svoje prepričanje lahko povem tudi v skupini, kjer večina ni tega mnenja.
Če sem kritičen, potem si bom sam ustvaril mnenje, in tega mnenja si ne pustim tako hitro vzetiod takoimenovanevečine.Kdo je večina? Ali niso to spet posamezniki?
Pa vendarle sem tudi na pravi – pravičnejši - strani, če sem na strani manjšine, ali je to zdaj jezikovna ali druge.
Biti veren pomeni tudi nastopiti, kadar se ti zdi, da se dela krivica.
Biti veren, pomeni dvigniti roko in povedati svoje mnenje, pa četudi si morebiti zaenkrat še sam v tem mišljenju in stremljenju po pravičnosti.
Biti veren ne pomeni postaviti se na »pravo«, najbolj poceni, populistično stran, temveč pretehtati, preveriti, premisliti, in potem odkrito in pošteno odločiti in določiti.
Vem, da to ni vedno enostavno. Toda Bog to od nas pričakuje. Tudi pri stremljenju glede naših pravic.
Roko na srce: nismo mnogokrat preveč previdni in premalo pogumni?

Ponedeljek, 19.11.2012

Razmišljal sem o samemu sebi: kako sem prišel osebno do vere? Kako to, da mi je nedeljska sv. maša potrebna? Kaj človeka privede do tega, da ima željo po veri?
Že kot otroci smo radi zahajali v cerkev, ali so bile šmarnice, ali so to bile nedeljske sv. maše, ali pa svitne.
Mama, prosim, ne pozabite naspravočasno zbuditi, da se bomo ob petih odpravili peš iz Mokrij v Dobrlo vas, s temi besedami smo si zagotovili za naslednjo jutro skorajda ure hoje, vseh pet otrok z materjo. Hočemo biti pri tej svitni zraven, hočemo ministrirati.
Tam smo bili deležni, prazničnega,mističnega razpoloženja. Starejšeženske v temnih »hadrcah«, duhovno prevzete, sklonjene k oltarju, v roki rožni venec, kot da bi biledejansko v globokem osebnem pogovoru z Bogom.
Nasproti pa, skrit za stebrom -  prileten človek s svinčnikom in papirjem v roki, ki je te ženice skiciral. Tudi moja stara teta je bila zraven. Vedno spet je pokukal, narisal, in se spet umaknil za steber. Kot da bi hotel dojeti avtentično verno slovensko dušo. To je bil Werner Berg.
Vseskupaj sem dojemal kot nekaj zelo zveličavnega, globoko duhovnega, bil sem prevzet, predan tej preprosti in odkriti duhovnosti.  V takemrazpoloženju je pogovor z Bogom dejansko mogoč.
Znani zdravnik in teolog univ. prof. dr. Johannes Huber je dejal:Od pubertete naprej si veren ali nisi. Do pubertete se vernost lahko še oblikuje, potem je vera v človeku zasidrana ali ne. Takrat imaš v srcu, kar imaš, ali pa nimaš. Ali se zavedamo, kako pomembna je vzgoja in orientacija v prvih letih otroštva?

Nedelja, 18.11.2012

Tik pred zimo pospravljamo listje okrog hiše, olepšamo ograjo, ki je ponavadi živa meja do soseda. Začuden sem, kakšne visoke ograje postavijo posamezniki kot neke vrste »berlinski« zid do soseda. Ni možnosti, da bi pokukal k sosedu, kaj šele, da bi spregovoril z njim kakšno besedo. Večkrat si mislim, kaj se je v tem človeku notranje dogajalo, da potrebuje tako distanco do neposrednega soseda, s katerim bi se moral najbolj razumeti.
Je to le človeški, duševni razlog, ali je to pogojeno z družinsko zgodovino ali celo z nekdanjimi nacionalnimi konflikti, ki so prežemali koroško zgodovino?
Tej nalogi se v širšem smislu posveča nov projekt katoliške Cerkve na Koroškem.
Projekt omogoča mladim iz Koroške in Slovenije, da se dejavno seznanijo z zgodovino skupne regije, da se poglobijo v osebno in družinsko zgodovino, da raziskujejo mnenja o dvojezičnosti in sosednji deželi ter pripravijo vizije o skupni prihodnosti.
V tem je korak k razumevanju in naložba v prihodnost!
– tudi z namenom, da bi se visoke ograje med sosedi znižale ali celo odstranile.