Petek, 5.7.2013

Med Orwellova znanejša dela šteje »1984«, futuristični roman, v katerem opiše spočetka neokrnjeno življenje delavca Winstona Smitha, čigar služba je nenehno popravljanje zgodovinskih virov. Pravzaprav opiše Orwell v tem leta 1948 nastalemu romanu posledice totalitarnega režima, kateremu je uspelo kontrolirati tudi duševno in duhovno življenje posameznikov. Odprt konec tega romana je presenetljiv: potem ko je Smith iskal izhoda iz nečloveške kontroliranosti in ga je začasno našel v rokah mlajše Julije, in potem ko ga je po aretaciji mučila državna tajna policija, je Smith končno našel odrešitev v odkriti ljubezni do diktatorja, tkz. »big brother«, in to tik predenj naj bi bil likvidiran. Ta fiktivno futuritstičen roman se je presenetljivo dobro uresničil v današnjem človeku in njegovi ljubezni do mamona, do denarja. Denarju je podvrženo vse! Za denar izdajamo, denunciramo, lažemo.
Upajmo, da ne bo denar človeka podobno kot je režim Smitha, spreobrnil k odkriti ljubezni do sebe, predenj bo človek v denarju utonil. Ta smrt bi bila dokončna, usodna in morda celo večna.

Četrtek, 4.7.2013

»Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so tvoji grehi!« To so besede, ki jih je Jezus spregovoril hromemu v Kafarnaumu. Bog odpušča grehe. Greh ni nujno v neposrednem razmerju do ohromelosti bolnika, ki so ga prinesli pred Jezusa. In vendar je ohromelost v današnjem evangeliju zelo važna: Pismouki namreč so dvomili o Jezusovih besedah, češ da lahko odpušča grehe. Pravijo celo »ta preklinja«. Preklinjanje pomeni izvzeti iz vsakdanje rabe za slabo. Jezusa spravijo torej v neposrednjo bližino z velikim lažnivcem. In kaj odgovori Jezus? »Kaj je namreč lažje reči: Odpuščeni so ti grehi ali reči: Vstani in hodi? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« reče hromemu »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Jezus torej stori tudi to, kar se da od zunaj preveriti, namreč ozdraviti hromega.
Šele po vidnih zunanjih znakih lahko verujemo v nevidne duhovne danosti.

Sreda, 3.7.2013

»Baraba«, »svinja«, »neumnež«, »norec«, to so samo nekateri izrazi, ki jih slišim v šoli. Pravzaprav štejejo med najbolj mile izraze, ki jih najstniki uporabljajo, vendar ne, ko naj bi opisali sošolca, ali prijatelja ali mogoče neljubega učitelja, ne, te besede slišim kadar se pogovarjamo o očetih. Učenci nespoštljivo, pravzaprav sovražno opišejo svoj odnos do očetov, zamerijo njim, da so jih zapustili, da se ne brigajo zanj, da so prej odtujeni tujci kot pa ljubeči očetje. Prav mrzlo mi je pri srcu, ko jih poslušam, naenkrat razumem, zakaj so v šoli, kakršni pač so. Ogoljufani so za svojo družinsko toploto, za svojo varnost in očetovo ljubezen. Prekrivajo svoja hrepenenja po očetovem priznanju z nadpovprečno trdoto, z odklanjanjem vsega očetovskega, s sovraštvom do njih.

V takih trenutkih se resno vprašam, kako mi bo uspelo prepričljivo govoriti o dobrem in ljubečem nebeškem Očetu.

Torek, 2.7.2013

Danes se spominjamo obiska Marije pri njeni teti Elizabeti. V evangeliju po Luku se zanimivo pokažejo dopolnilne besede, ki jih spregovori Elizabeta. Angel namreč pozdravi Marijo ob oznanenju njene nosečnosti »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je steboj«, in Elizabeta nadaljuje »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Angelov in Elizabetin pozdrav torej stojita v središču naše krščanske molitve. Ta pozdrav je istočasno tudi opis; opis dogajanj, ki so se začela pred dobrimi 2000 leti. Marija je spočela Jezusa, ga dojila, vzgajala, učila, in ga preko njegove smrti in vstajenja ljubila. Ponavljamo ta pozdrav seveda v upanju, da bodo njej sledile vse matere, da bodo sprejele svoje otroke, jih dojile in vzgajale, ljubile in spremljale, če mora biti celo do smrti. In da se bodo zavedale, kako velik je ta čudež spočetja in kako velika je njihova odgovornost.

Ponedeljek, 1.7.2013

Šolsko leto se nagiba proti koncu, učenci se pripravljajo na zadnje izpite, nekateri so le-te že uspešno opravili in se veselijo na počitnice. V teh dneh pobirajo sadove svojega enoletnega učenja in garanja. Vse muke in težave, vsi upi in vsa hotenje, vsi lepi in razveseljivi trenutki, dnevi blaženosti in blagostanja, vse to se v teh dneh dopolnjuje. Kaj preostane. Pravzaprav samo list, list, na katerem so številke. Celotno šolsko leto torej se naj zrcali v tem listu, v teh številkah? Nemogoče. Enkrat več se izkaže, kako nepopolen je naš šolski sistem, kako pomanjkljiva so sredstva ocenjevanja, kako pomanjkljivi smo mi, da ne najdemo boljšega sistema.
Prav vesel sem, da poznam kraje, kjer te pomanjkljivosti ni, prostor, kjer sem kar sem in vem, da sem to v celoti, da sem lahko popolnoma to, kar sem, namreč človek z vsemi svojimi občutki, hrepenenji, željami, sanjami, itn., prostor, kjer preprosto smem biti jaz, in ta prostor je cerkev.

Nedelja, 30.6.2013

Današnji evangelij po Luku uvodoma opiše negostoljub sprejem Jezusa in njegovih učencev v samarijskem mestu. Učenca Jakob in Janez, katera je razjezil očiten nesprejem, sta Jezusu predlagala, naj želita mestu propad po ognju, ki bi padel z neba. Jezus jima prepove to storiti. Drugemu je Jezus, potem ko je izpovedal željo, da bi mu sledil, razložil težo takega življenje, pravi: »sin človekov nima prostora, kamor bi glavo naslonil«. Spet drugi želi mu slediti potem ko bo pokopal očeta in mater oz. četrti želi mu slediti potem ko se bo poslovil od svojih dragih. Jezus zavrne te osebe; prvi se ne zave, v kakšno pustolovščino se spušča, drugi želi s pokopom zaključiti, točneje povedano zaključevati svoje dosedanje življenje, spet drugi se ozira nazaj, se želi posloviti od svojih dragih, čeprav ima pred seboj Odrešenika, kateremu želi slediti. Vsi imajo pravilno pot pred svojimi očmi, njihove želje so plemenite, in kljub temu jih Jezus odkloni! Manjka jim namreč odločnost, odločnost brezpogojno slediti Jezusu. V tem je skrivnost Jezusovega nasledstva: brezpogojna hoja za njim, takozvana izguba tega sveta, temu svetu naj odmremo, da se rodimo za novo življenje, za Jezusovo življenje