Petek, 13. 7.2012

Petek je in 13. julij in dobro jutro želim vam sem pri sprejemnikih. Ni dan nesreč, ampak dan novih možnosti delati dobro. V 40-tih letih duhovniškega življenja sem večkrat doživel, da so ljudje dobri in pozitivni. Seveda je tudi nekaj nasprotnih, ampak upam v dobro. Tako bi se rad danes rad spomnil vseh tistih, ki so me spremljali skozi ta mnoga leta. Mislim na svoje sošolce, s katerimi bomo sredi septembra obhajali 45-letnico mature. Hvaležno se spominjam vseh župnikov, pri katerih sem kaplanoval – v Celovcu, Št. Jakobu in Pliberku, vseh vernikov v teh farah, s katerimi sem še danes tu in tam v kontaktu. Seveda gredo moje misli tudi v bivše fare in sedanje fare, katerim smem biti duhovni spremljevalec.

Vem, da so to zelo osebne pripombe kot misel dneva. Vendar vabim tudi vas, drage poslušavke in dragi poslušavci, da se tudi vi spomnite svojih spremljevalcev skozi mnoga leta svojega življenja. Spomnite se tudi svojih župnikov ali kaplanov, ki delujejo pri vas ali so pri vas delovali, tudi tistih duhovnikov, ki so iz vaših far. Bodimo tako povezani – ne nazadnje tudi v medsebojni molitvi. Želim vam lep konec tedna – in če boste imeli kaj kmalu dopust – kot jaz od nedelje naprej – prijeten oddih.

Četrtek, 12.7.2012

Predpoklicne anekdote sem za vas, drage poslušavke in dragi poslušavci, pripravil ta teden. Vem, da me veliko ljudi pozna, ker smo se tu in tam srečali in tudi pokramljali. Bil sem ja kaplan v Št. Jakobu in Pliberku, pozneje v Kostanjah, Šentjurju, sedaj v Tinjah v Šmihelu nad Krko. --- Da sem si zaslužil denar za študij sem delal tudi v gostinjstvu, ker sem opravil šolanje in izpit za natakarja. Pet počitnic sem bil tudi Ločah. V tem času je padla tudi odločitev, da bom vstopil v bogoslovje – bilo je leta 1967 po maturi. Ko je moja šefica to slišala, je bila čisto začudena: »Kaj ti, pa fajmošter? No, če boš ti fajmošter, bom pa jaz škof!« Občutil sem, da to ni mislila tako dobesedno, ampak se v duši veselila in bila ponosna name, ker sem po dolgih letih že spadal k družini, bil nekako tudi njen sin. Tako je bila tudi do mene: mama, razumljiva in prisrčna. Vem tudi, da je molila zame, da bi ostal stanoviten... Kot sobo sem smel imeti bivšo kapelo, ki so jo tam uredili za duhovnika-penzionista, dr. Ogrisa, ki je pri njih bival zadnja leta življenja in so ga imeli zelo v časti. Tam mi je bilo lahko – po napornem 14urnem dnevu – najti tudi okolje za večerno molitev. Hvaležen se spominjam te družine. --- Zanimivo: Ko je šefica umirala, sem ji smel dati bolniško maziljenje – kot zahvalo za vse kar mi je dobrega storila.

Sreda, 11. 07. 2012

Tudi danes kramljam v spominih na šolska leta, oziroma na otroška leta. Bil je še čas, ko smo obhajali svetniške praznike po starem koledarju, se pravi predkociliarno. Danes se berejo liturgična besedila nekoliko prestavljena. Pa naj bo! Takrat je bil na moj god, na praznik evangelista Marka evangelij, v katerem Jezus govori: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite gospoda žetve, naj pošlje delavcev na žetev!« Bil sem morda v petem ali šestem razredu gimnazije. Ta odlomek mi je dal misliti. Na moj god, ki je tudi moj krstni dan, ta evangelij? Ali je to nekakšen namig ali vabilo? Zaupal sem se vzgojitelju, g. dr. Francetu Ciganu – bivali smo v Heimlingerju. Vprašal ga: »Ali to nekakšen klic? Ali se naj odločim za duhovništvo?« Odgovor zame takrat ni bil zadovoljiv. Glasil se je nekako tako: »Marko, če misliš da ja, sledi mu; če pa dvomiš – čakaj, da si boš TI siguren! Svetovati ti ne morem k ničemer, vse naj bo tvoja odločitev, ker boš svoje življenje moral živeti sam, prav tako tudi vse stopnje do tja – tako ali tako! Molil pa bom zate, da se boš odločil, kakor je božja volja.« Hvala lepa, sem si mislil in večkrat premišljeval o njegovih besedah. In prav so mi g. Cigan svetovali: Sam moram odločiti in tudi živeti to, k čemur sem se odločil.
Pa še to: Pred tremi leti je na današnji dan umrl g. Stanko Čegovnik. Naj v Bogu počiva.

Torek, 10. 07. 2012

Lep začetek dneva vam želim! Še preden sem šel v ljudsko šolo, sem ministriral, saj je bila domača hiša »pred nosom«. Dedej so bili mežnar in so nas mlade učili – čeprav sami nevešči, kaj molitve pomenijo – latinske odgovore pri maši. Bila je čast, biti ministrant. V meni je bila takrat želja, da bi postal tudi sam »fajmošter«. To bi bilo nekaj, sem si mislil. – Doma sem večkrat igral »mašo brati«, pa takrat nisem bil edini, bila je igra. Ja, in nekoč je bila pri nas birma. Škof dr. Jožef Köstner so bili pri nas in kako sem – kot ministrant – gledal na vse, kar se je pri oltarju dogajalo. Po birmi sem se doma zaupal svojemu očetu: »Atej, nočem več biti fajmošter, ampak škof!« In zakaj, me barajo atej; dejal sem: »Ker škofu dajo vse v roke in mu ni treba veliko delati!« Smehljaje mi atej odgovorijo: »Potem pa postani raje papež, ker temu še hoditi ni treba, ker ga nosijo!« To je bil bencin v ogenj! Kako priti do tega – postati papež? Vprašal sem takratnega župnika g. Kustlja. Ne vem, ali so se gospod smejali ali ne, vem le za odgovor: »Ali si danes že opravil svoje naloge za šolo in vse drugo, kar so ti starši rekli? Napravi najprej to – danes, in tudi jutri in vsak dan... Potem boš šel v gimnazijo, na univerzo, boš postal duhovnik, morda škof in potem – kakor je božja volja: papež! Danes pa idi in opravi današnje obveznosti!« Na ja, papež nisem postal, ne škof, tega tudi nočem. Srečen pa sem, da smem opravljati duhovniško službo.

Ponedeljek, 09. 07. 2012

Prijetno dobro jutro! Začenjamo nov teden. Otroci so odšli v počitnice. Poklicni ljudje pa se bodo podali na delavna mesta ali so že tam. Poklic – ta pojm uporabljamo za vse tiste dejavnosti, katere smo se učili ali študirali ali pa, ki jih enostavno opravljamo in jih obvladamo. Pri nas duhovnikih se rado reče, da smo poklicani. Tako ozko bi ne rad gledal na to, vsaj mora vsak imeti za svoje delo veselje in zanimanje in tudi nadarjenosti, talente, biti torej tudi poklican. Kako sem jaz prišel do tega poklica? To vprašanje stavijo ljudje čestokrat. Moj odgovor je sledeči: Če kdo gre v restavracijo na obed ali večerjo, se mora v nekaj minutah odločiti, kaj bo naročil. Pri poklicu je to daljši proces. Na poklicno odločitev za duhovnika vplivajo kajpada družina, se pravi vzgoja v družini in še bolj: zgled vernega življenja staršev, farno občestvo, možne službe v tej skupnosti (n.pr. ministriranje); potem tudi sošolci in učitelji, in pri meni, ki sem gimnazijska leta preživel v Mohorjevem domu, tudi takratni vzgojitelji. Naj ne pozabim omeniti tudi vsakdanjo molitev in živeto vero v vsakdanjosti. Od vsakega je bilo precej dobrega in lepega – tako sem se odločil za duhovniško življenje. In k temu stojim, saj sem škofu obljubil pokorščino in zvestobo Cerkvi. Danes pred točno 40imi leti sem »pel novo mašo«. Bog bodi zahvaljen!

Nedelja, 08.07. 2012

Lep pozdrav vam vsem na sprejemnikih! Nedelja bo za nas takšna, kot si jo bomo oblikovali. Če boste vi, verniki, danes obhajali sveto mašo v svoji domači cerkvi, boste črpali za prihodnji teden. Misli boste vzeli s seboj v vsakdanjost. Spremljala vas bo božja beseda, čutili pa tudi farno skupnost, oziroma cerkveno skupnost. Vedeti moramo, da smo mi, verniki in sooblikovalci nedeljske maše tisti, ki smo drugim zgled. Vseeno kdo je vaš župnik ali kaplan: Vsak se po svoji moči trudi za dobro oznanjevanje. Nismo vsi enaki, to je znano. Poznate svojega duhovnika že dolgo in je tako postal nekako vaš domačin: ostane vendarle duhovnik, ki ima svojim faranom kaj povedati, in to nedeljo za nedeljo, dan za dnem. Ne govori sam sebi, ampak skupnosti.
Jezus je bil v Nazaretu doma, tam tudi govoril v shodnici in ljudi učil. Škoda, da ga niso sprejeli čisto resno. Mislili so: saj je eden izmed nas, kaj ima nam on že povedati. In vendar je imel tudi zanje božjo blagovest. Drugi so mu prisluhnili in zato je tudi potoval v druge kraje. Danes – mislim – ljudje mislijo drugače. Hvaležni so, da so še sploh v naših farah duhovniki, oziroma, da je vsaka fara oskrbovana.
Pred leti, ja pred dolgimi leti, je bil začetek julij tisti čas, ko so se pri nas obhajale prve svete maše – primicije. Tudi pri meni je bilo tako – pred 40-imi leti. Moji farani v Tinjah so z menoj že obhajali ta praznik pred tremi tedni – in danes bomo Bogu dali zahvalo v moji drugi fari – v Šmihelu ob Krki.
V prihodnjih dneh bi vam rad iz svojega duhovniškega življenja v anekdotah govoril, da se splača biti – prvič katoličan in drugič duhovnik in kaj da sem v letih pred duhovniškem življenjem tako doživel. Želim vsem blagoslovjeno nedeljo!